Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Zanda Brikmane - Ko neznano mesto postane tvoj dom – Ajdovščina

Nasmejana Latvijka, ki očara s svojo energijo, Zanda Brikmane, je pred leti prišla v Slovenijo z željo raziskovati svet, spoznati sebe in odrasti. V sproščenem pogovoru sva odkrivali njeno pot, ki jo je vodila iz rodne Latvije v neznano deželo, o kateri je slišala le malo kaj, a prav to odkrivanje neznanega jo je še bolj vzpodbudilo, da je odšla prav k nam. Prijavila se je na projekt v okviru Evropske prostovoljne službe in izmed vseh predlaganih mest izbrala prav Ajdovščino – povsem neznano mesto, ki je danes postalo njen dom. Želja odkrivati svet se je prerodila v željo, da tu tudi ostane. Ustvarila si je družino in v dolini burje dobila službo, a pot do tu, kot pravi, ni bila tako enostavna, je pa vsekakor bila vredna njene odločitve, da je prav Ajdovščina postalo njeno mesto in dom.

V Slovenijo ste prišli v okviru prostovoljnega projekta. Ste Ajdovščino sami izbrali?

V Slovenijo sem prišla v okviru Evropske prostovoljne službe za mlade. Prijavila sem se na projekt, ki je vključeval predvsem delo z mladimi. Ko so mi sporočili, da sem izbrana, so bila na seznamu tudi druga evropska mesta, a sem se takoj odločila za Ajdovščino. Verjetno tudi iz razloga, ker so mi iz Ajdovščine tudi prvi odgovorili (smeh). Ni mi bilo pomembno, kam grem, ampak bolj to, da čim prej nekam grem in spoznam kaj novega.

Ko ste zaključili s projektom, ste se vrnili v vaš rodni kraj – Saulkrastij, ki v prevodu pomeni 'obala sonca'. Kaj ste počeli potem?

Dobila sem službo v Latviji, delala sem v administraciji, nekoliko tudi v povezavi z marketingom. Občasno sem prihajala v Ajdovščino na obisk k prijateljem, s katerimi smo se dodobra povezali. Tudi oni so obiskali moje kraje in naenkrat je z enim izmed prijateljev preskočila iskrica in odločila sva se, da se preselim k njemu v Ajdovščino.

Zakaj pa se nista odločila za skupno življenje v Latviji?

Ker sem sama nekoliko bolj fleksibilna in ker sem že živela v Ajdovščini, je bilo to takrat najlažja rešitev za oba. Pustila sem službo v Latviji in prišla sem dol. Uspela sem pridobiti službo pri latvijskem ambasadorju v Ljubljani, kjer sem delala dve leti. Delo je bilo raznoliko in razgibano, naučila sem se veliko novega tako na kulturnem, ekonomskem kot političnem področju.

Pohvalila bi vaše izražanje v slovenščini. Vam je jezik kdaj delal težave pri vključevanju v družbo?

Trudim se lepo govoriti v slovenščini, če pa ne najdem ustrezne besede, sem raje tiho. Največ sem se naučila v pogovoru z možem. Z njim sva se najprej pogovarjala v angleščini – tako je bilo lažje, saj je obema drugi tuji jezik, tako sva bila enakovredna. Težko se je izražati v tujem jeziku. To pa vsekakor vpliva na tvojo samozavest in pri razgovorih za službo sem se že takoj čutila manjvredno.

Če primerjate kulturo Slovenije z Latvijo, bi lahko našli kakšno podobnost?

Latvijci smo veliko bolj usmerjeni v tisto staro, tradicionalno, baltsko izročilo. To veliko bolj doživljamo in temu pripisujemo velik pomen. Mogoče v Sloveniji to ni tako izpostavljeno. Letos je na primer 100 let latvijske neodvisnosti, zato prirejamo festival narodnega plesa in pesmi, to pomeni, da 20.000 ljudi pleše in poje naenkrat - to je ogromen dogodek. Pesem je imela v Latviji pomembno vlogo pri oblikovanju narodne zavesti skozi celotno zgodovino. Iz zgodovine je znana tudi povezanost med Litvo, Latvijo in Estonijo, ko so ljudje vseh treh držav stali, se držali za roke in peli – skozi pesem so tako izražali svojo pripadnost in neodvisnost. V Sloveniji pa se mi zdi, da ste nekoliko osamljeni. Obdajajo vas velike države, zato mogoče ostajate zasenčeni, razdrobljeni v svoji majhnosti.

Kako pa primerjate slovenska in latvijska mesta? Se povsod živi enako dobro?

Latvija prednjači z glavnim mestom, tam praktično dela tri četrt prebivalstva. Prestolnica je zelo dinamična, tam se dogaja praktično vse. Tudi plača in standard sta v primerjavi z drugimi mesti izdatno višja. V Sloveniji pa skoraj povsod živite lepo. Ni samo Ljubljana, je tudi Koper, je Maribor, nenazadnje Ajdovščina, kjer se prav tako dobro živi.

Mladim je dandanes že tako ali drugače težko dobiti službo, ki si jo želijo, če si tujec, je to verjetno še težje …

Težko je, kaj več kot proizvodnja ti za začetek ne ostane, ne glede na izobrazbo. Zdelo se mi je, da bo bolj enostavno. Mislila sem si, pa saj imam izobrazbo, nekaj izkušenj, nekaj pa že bo … Problem je kako in kje začeti. Nato sem se prijavila na projekt Lokalno partnerstvo in postalo mi je zelo zanimivo. Poskusila sem še to tako rekoč zadnjo možnost.

Kako konkretno ste iskali službo?

Pošiljala sem prošnje, bila sem na zavodu, niti do razgovora ni prišlo. Sicer se mi je služba ponujala v Grosupljem, a so mi znižali potne stroške do te meje, da bi se vozila delati samo zato, ker je pač 'lepo' delati, ne pa zato, da bi kaj zaslužila.

Kaj bi izpostavili kot največjo prednost projekta Lokalno partnerstvo?

Najbolj mi je bil zanimiv 'elevator speech' – kaj v tistih 20 sekundah povedati, da boš povedal čim več. Tu sem pridobila veliko povratnih informacij. Obenem so me pritegnila prav ta praktična usposabljanja. Da lahko tudi skupaj kaj narediš, če ne drugega, se vsaj družiš z nekom, ki je v podobni situaciji kot ti – tudi to pomaga. Procesa praktičnega usposabljanja nisem zaključila, ker sem prej dobila službo, sicer v proizvodnji, a takrat sem res želela poprijeti za kakršno koli delo in čimprej priti do denarja.

Zaposlili ste se v Ekolatu – kakšna pa je bila vaša pot naprej?

Pol leta sem poskusno delala v laboratoriju in tu ostala. Čeprav to ni moja stroka, sem se dela nekako priučila. Mi pa še vedno predstavlja vsakodnevni izziv. Spoprijemam se z novostmi in se nenehno učim česa novega. Začetki niso bili lahki, pa vendar nekje je treba začeti.

Kakšna pa je vaša izobrazba?

V Latviji sem zaključila študij novinarstva, ob delu na ambasadi v Ljubljani pa sem dokončala še magistrski študij mednarodnega poslovanja na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Ko so zaprli latvijsko ambasado, sem se prijavila na Dunaj, kjer sem delala na predstavništvu Latvije pri OZN. To službo sem potem zaradi rojstva otroka pustila in se vrnila v Ajdovščino.

Česa ste se naučili v širnem svetu?

Pol leta sem bila tudi na Finskem (preko Erasmusa) in na lastni koži občutila, kako je, ko si prepuščen sam sebi. Včasih nisem imela niti kje spati, pa sem se nekako znašla. Ta iznajdljivost ti pride prav tudi drugače v življenju. Dandanes srečujem ljudi, ki se sploh ne znajdejo, vedno samo čakajo na pomoč od zunaj.

Zanda Brikmane

Ste se v Ajdovščini počutili sprejeti?

Ko sem prišla kot prostovoljka, sem se počutila dobrodošlo, še najbolj v službi. Če si tujec in sam v mestu, te služba sicer poveže– kaj pa potem? Vsi gredo domov k svojim družinam, prijateljem, ti pa ostaneš sam in takrat je najtežje. Počutiš se na nek način odrinjenega.

Ste se sploh pozanimali, kam greste?

Za Slovenijo sploh nisem točno vedela, kje je. Šele ko sem prišla sem, sem začela spoznavati, kaj vse premore to majhno ozemlje. Ko si pravzaprav ne predstavljaš, kam greš, pa te prav to navduši. In da tu ostaneš! Še moj tata je bil med prvim obiskom presenečen: »O, tudi avtoceste so tu!«

Zakaj niste izbrali večjega mesta? Mladi raje zahajajo v Barcelono, London, Prago …

Želela sem si manjšega mesta, ne prestolnice, saj šele v manjšem mestu začutiš, kako živijo prebivalci neke države. Ajdovščina je veliko bolj pristna, domačna, tradicionalna, kot je npr. Ljubljana, kjer se že vidi skupek in vpliv različnih kultur in se pristnost izgubi. Saj tudi Dunaj ni Avstrija, Dunaj je Dunaj, živi zase.

Kakšno je vaše mnenje o mladih v Sloveniji? Se vam zdi, da mladi znamo poskrbeti zase?

Mladi gredo v Sloveniji zelo težko proč od svoje družine. Sama sem pri 19-ih letih odšla od doma in nikoli nisem zares prišla nazaj živet k staršem. Je sicer lepo, zelo 'komot' pri starših. Toda vseeno sem odšla, poizkusila v svetu, tudi z zavestjo, da če bom padla, me bodo starši pobrali.

Mladim bi svetovala, da gredo lahkih nog malo naokrog, kot se reče. Seveda, da lahko pridejo tudi nazaj. Zdi se mi, da v Sloveniji vse poteka preveč 'popredalčkano' – greš na fakulteto, doštudiraš, dobiš službo, najdeš moža, hodiš vsako leto na isto lokacijo na dopust in na nek način je lepo.

Kaj pa bi sporočili mladim, ki iščejo službo?

Ko sem delala v Mladinskem centru, sem spoznala, da so mladi lahko zelo pasivni, saj niso želeli biti del nečesa. Držali so se raje zase. Zdi se mi prav, da se izkoristi priložnosti, ki jih ponuja Občina, da se mladi aktivno udeležijo projektov – mogoče pa šele tam vidiš, kaj bi želel delati, dobiš kakšno priložnost, se ti odprejo nove možnosti …

Kakšne cilje ste si zadali? Predvidevam, da bi želeli delati v svoji stroki – nekoč, nekdaj …

Vsekakor. Še vedno sem v pasivnem iskanju službe. Biti moramo aktivni in nenehno stremeti k temu, da uresničimo svoje sanje in želje. Sama si vsekakor želim delati v svoji stroki, vidim se v novinarstvu, mednarodnih odnosih, moja dolgoletna želja je delati na radiu.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

 

 

    

 

Tina Velikonja

#ajdovščina, #intervju

Kolofon