Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Sveče gor ali dol, narava je ena sama!

Ne bom spuščala v podrobnosti, kje in kako naj bi se reciklirale sveče. Sicer sem mnenja, da vsaka reciklaža za sabo potegne nove posledice za okolje in ljudi, lahko pa se seveda motim. Za raziskave, analize in interpretacijo dejstev so tu strokovnjaki, ki jim je pač treba zaupati. Želim si, da bi vsak prispeval toliko, kot lahko in toliko, kot mu dovoli vest. Naj bodo to plastenke, sveče, slamice, plastične vrečke ali pa vožnja z avtomobilom in čezmerno ogrevanje.

Zdaj, ko je večina med vami že kupila in prižgala sveče, bom pa še jaz primaknila svojih 5 centov na temo, ki je zadnje dni spet uspela razdeliti Slovenijo na dva pola. Se mi je zdelo fer, da počakam, ker res ne bi želela v komu zbuditi slabe vesti pri tako intimnem dejanju, kot je obujanje spomina na bližnje.

Ampak ne bom razglabljala o tem, kako sem žalovala ob svojih izgubah in na kak način se kosmatega bitjeca in ljubih oseb, ki jih ni več med nami, spominjam vsak dan. Ja, vsak dan. Verjetno še najmanj ravno na prvi november, saj sem bila vedno malce uporniška.

Tudi ne bom razglabljala o tem, kako daleč sega tradicija prižiganja sveč in kakšne »barve« je ta običaj. Mimogrede, ljudem, ki tudi v tem vidijo priložnost delitve na »bele in rdeče«, pošiljam en velik objem in upam, da globoko v sebi vseeno vedo, da barve niso pravi izvor njihovega nezadovoljstva. Upanje umre zadnje, pravijo.

Prav tako se ne bom spuščala v podrobnosti, kje in kako naj bi se reciklirale sveče. Sicer sem mnenja, da vsaka reciklaža za sabo potegne nove posledice za okolje in ljudi, lahko pa se seveda motim. Za raziskave, analize in interpretacijo dejstev so tu strokovnjaki, ki jim je pač treba zaupati.

Bom pa pristavila svoj lonček na temo nerazgradljivih in okolju škodljivih odpadkov, kamor, verjetno, sodijo tudi sveče. V različnih »argumentih« v prid kupovanju sveč sem namreč zasledila številne zaskrbljujoče komentarje, ki gotovo ne vodijo v konstruktivno okoljsko razpravo. Tako sem, naprimer,  v enem izmed zapisov zasledila poziv, da je prižiganje sveč naša tradicija in naj vendarle pustimo ljudem, da žalujejo po svoje. Nekdo drug je zapisal, da sveče niso naš največji problem, saj vsak dan zavržemo na tone plastike in kemikalij. Spet tretji je komentiral, da so naši »grehi« v primerjavi z Indijo ali Kitajsko pljunek v morje. Ko zmanjka razumnih argumentov, pa večina pristavi, da smo na temo varovanja okolja tako in tako najglasnejši tisti, ki vsakodnevno uporabljamo avtomobile ali potujemo z letali.

Žal moram priznati, da se v kontekstu odgovornega ravnanja do okolja nikakor ne morem šteti za vzor. Res je, skoraj vsak dan se vozim z avtomobilom, saj nimam te sreče, da bi živela v bližini svoje službe (verjemite, da bi mnogo raje hodila peš kot zapravljala čas in živce za vožnjo). Res je, kar precej potujem z letalom, a je več kot polovica teh poti službenih. V našem poslu je pač tako, da se pogodbe še vedno sklepajo z ljudmi, ne z računalniki. In res je tudi to, da včasih kakšno stvar odvržem v »splošne« smeti samo zato, ker se mi ne da ukvarjati s tem, kam sodi.

In ravno zato, ker vem, da je težko spremeniti miselnost, kaj šele dejanja, se trudim, da drugih ne obsojam preveč. Želim si le, da bi se namesto medsebojnega obtoževanja in izgovorov tipa »drugi so še hujši«, raje večkrat vprašali, zakaj ne bi bili boljši. In da se, vsaj na področju odgovornega ravnanja do okolja, ne bi želeli primerjati z Indijci ali Kitajci. Želim si, da bi vsak prispeval toliko, kot lahko in toliko, kot mu dovoli vest. Naj bodo to plastenke, sveče, slamice, plastične vrečke ali pa vožnja z avtomobilom in čezmerno ogrevanje.

Sveče gor ali dol, narava je ena sama!

Dejstvo je namreč, da se spremembe dogajajo in to hitreje, kot si lahko mislimo. Pred dnevi sem v pogovorni oddaji na Val 202 zasledila, da ima že 90% morskih ptic v želodcu plastiko. Da se je amazonski deževni gozd v zadnjih desetletjih skrčil za več kot 20% (tudi na račun živinoreje, ki je menda ena izmed največjih onesnaževalk okolja). O tem, da se ledeniki talijo in da živalske vrste izginjajo pa tako in tako poslušamo praktično vsak dan. Večina med nami za časa našega življenja morda res ne bo deležna neposrednih vplivov posledic globalnega segrevanja, a to še ne pomeni, da se ne dogajajo.

Mimogrede, ste si že ogledali kratek videoposnetek z naslovom "Nature is speaking", za katerega glas je prispevala Julia Roberts? Če ne, ogled toplo priporočam. Če ja, si ga oglejte še enkrat. »I don't really need people. But people need me«, pravi narava. Kaj pa pravite vi? Vam je res vseeno? Tudi za vaše otroke?   

 

* Anda Arko je direktorica prodaje v podjetju Valens, v prostem času pa je zasvojena s potovanji, o katerih piše na svojem blogu - Travel with Anda

Anda Arko

#kolumna

Kolofon