Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Liffe 2018: Poletne ptice ali »kako se je začela trgovina z mamili«

V Ljubljani pravkar dogaja slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno ga spet spremljamo tudi na našem portalu, za začetek pa vam Nejc Furlan predstavlja odličen film Poletne ptice, režiserskega tandema Cristina Gallego in Ciro Guerra. Vabljeni k branju.

Poletne ptice so znanilke dolgega, toplega poletja. Ko je to enkrat tu, je tako prijetno toplo, da bi težko verjeli, da ga bo enkrat konec. Kmalu bo mraz in zima in živo bo umiralo. Umrlo nikoli. Še danes umira, počasi, boleče. Morda je zlata doba sicer že minila, pa vendar, umiranja ni dovolj.

Prav o tem govori kolumbijski film, ki tako kruto, enostavno oriše problem južnoameriških narkokartelov, da vam je takoj vse jasno. A režiserski tandem Cristina Gallego in Ciro Guerra ne bosta povedala: »takšni smo na tej polobli. Žal.« Ne, brez ovinkarjenja bosta kazalec uperila v Američane iz severnega dela, ki so v Kolumbiji na mirovni misiji, beri: prostodušno se predajajo razvnetim strastem sredi neokrnjene divje narave, ob morju, v gozdu, a nekaj je gotovo. Tu so, da bi se borili proti gnilemu komunizmu, ki ne prinese nič dobrega. Grd komunizem je namreč nevarnost za neoporečne staroselske družine do katerih se lovke politike še niso iztegnile.

Prav ta ameriška pasivna »borba« proti boljševiškim pastem predstavlja tudi današnjo sliko. »Glasniki pravičnosti« se bojujejo proti diktaturam, hkrati pa predsednik ponižuje novinarje, govorijo o miru, hkrati pa sklepajo orožarska zavezništva, govorijo o sprejemanju, hkrati pa strašijo z begunci, govorijo o sodelovanju, hkrati pa zidajo visoke zidove, poudarjajo vrednote družine, hkrati pa ločujejo otroke od staršev, spodbujajo k preudarnim mednarodnim rešitvam, hkrati pa ostanejo užaljeni, če ne izvejo prvi za dogovor dveh drugih držav. Takšni so tudi v Poletnih pticah. Če ste film videli, me boste krivili, »kaj imaš proti njim, ko pa se jih bolj malo pokaže.« Res je. A dovolj je, da zasadijo seme. V našem primeru tako rekoč – dobesedno. Ko glavnim staroselskim akterjem zgodbe namignejo, da »bogato« kupijo marihuano, če jo imajo, se našim »junakom« zavrti pred očmi. Seveda jo imajo. Kolikor hočeš jo imajo. Evo. Trgovina je vzpostavljena. Mi vam čarobno zel, vi nam denar. Staroselci iz kolib naenkrat pridejo v vile sredi puščave. Kot bi režiserja gledala Naberšnikov Šanghaj.

Vse je v redu in prav. A ko staroselci nekega dne ugotovijo, da niso edinI dobavitelji, pride do štale. Blaginja med družinami. Strogi verski običaji, bogaboječa življenja se naenkrat morajo oprati v krvi. In to ravno oni, ki govorijo, da se po verovanju ne smejo dotakniti mrtvih. Žal. Konkurenca jih je v to prisilila, Američani so jih naučili, da dvoje ni namenjeno sodelovanju temveč tekmovanju, bojevanju. Morda naiven prikaz začetkov, »origina« zgodbe o mamilarskih poslih, a vendar začelo se je tako. Konkurenca.

Nekoč borne družine so sedaj v klanskih vojnah. Kmalu ugotovimo, da gledamo pravzaprav prequel Narcosov. Le da so tu družinski spori še na mejah melodrame, begavosti v smislu »kako naj se sploh bojujemo, če smo vsi del ene rodbine.« Ni važno. Religija uči, da je treba pokvarjene veje odlomiti od drevesa. V resnici gre za velik kapitalistični nateg. »Vi nam robo. Mi vam denar.« Kjer je veliko robe, tam je veliko denarja in kjer je veliko denarja tam so spori in vojne. Poletne ptice so tako film o začetku velike mamilarske trgovine.

LIFFE 2018

Nejc Furlan

#kolumna, #kultura, #film

Kolofon