Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Rasni pregled

Država birokratov zahteva pasoš, država populistov že po obrazu ve, kdo je naš in kdo njihov. Schengen, kot je bil mišljen, je postal rasistična karikatura. Kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih nihče nima poguma, da bi glasno povedal, da ga ni več. Kar nam vzbudi vprašanje, če gre po njegovi poti tudi Evropska unija?

Veliko evropskih držav je tako majhnih, da lahko v enem samem dnevu vožnje prečkate več mej. Včasih je to pomenilo poslušanje radijskih obvestil o čakalnih vrstah, zalogo potrpljenja in glasbenih kaset, nakar je Evropska unija ustvarila schengenski sporazum in med državami članicami so meje izginile. Z njimi je izginilo tudi čakanje v avtih, sprehajanje ob robu ceste, otroci, ki lulajo za ograjo, in odpadki, ki jih vrtinči veter. Ostale so prazne kabine carinikov in mejne policije. Sive stavbe, ki so osramočene sklanjale strehe, saj so izgubile smisel obstoja.

Z evropsko migrantsko krizo leta 2015 so posamezne države pričele zapirati meje, vojaki so preko travnikov odvijali svitke bodeče žice in v zapuščene mejne čuvajnice so se spet naselili policisti.

Nazadnje sem se iz Slovenije peljal v Avstrijo. Obe državi sta še znotraj schengenskega območja, torej na meji ni treba pokazati dokumentov, a že precej pred zadnjo slovensko vasjo se promet pričenja gostiti, kolone se združujejo v en sam pas, po katerem se vedno bolj zatikaje premikamo. Ko končno pripeljemo do meje, zagledamo policista, ki stoji s prekrižanimi rokami. Včasih sedi kot tisti možakar iz pesmi Beatlov, vedno pa strmi predse, častna straža schengenskemu sporazumu.

Peljemo mimo, pospešujemo, promet se znova razcepi na pasove, drvimo do naslednje meje, recimo z Nemčijo, kjer se vse skupaj ponovi. Nove mrtve straže, ki gledajo skozi nas. 

Znanec mi je povedal, kako je preko meje peljal ameriško prijateljico, temnopolto, in kipi so nenadoma oživeli. Napotili so ga vstran, pokazati sta morala dokumente in odpreti prtljažnik, preden sta lahko nadaljevala pot. »Dobro, zakaj so v tej silni koloni ustavili in pregledali le naju?« se je čudila turistka, znanec pa ni imel srca, da bi ji razložil: Če ste belopolti, policisti ostanejo nepremični. Če ste temnejše polti, pa oživijo. Skratka, schengenski sporazum velja samo še za belce.  Za tiste, ki jim Berlusconi pravi »bronzati«, pa ne več.

Njega dni smo morali na meji pokazati potni list, danes le še obraz. Včasih je za nas jamčila država, sedaj pa genetika. Policisti so človeške mine, ki se sprožijo, če prednje stopi napačen videz. 

Evropski politiki in državni voditelji so tako schengenski sporazum spremenili v nekakšno Schrödingerjevo mačko, ki hkrati obstaja ali ne, odvisno, kdo ji pride pod kremplje. 

Začetek enaindvajsetega stoletja smo doživeli zato, da je zmagala frenologija, ideja iz začetka devetnajstega. Nemec Franz Joseph Gall je trdil, da lahko človekov značaj prepozna po lobanji. Če bi danes delal kot obmejni policist, bi vozniki morali ustaviti ob njem, da njegovi spretni prsti otipajo izbokline in udrtine pod našimi lasmi. Na drugi strani avta bi stal Francoz Georges Vacher de Lapouge, ki bi s kraniometrom do milimetra natančno premeril lobanje potnikov, saj se z znanostjo ne gre šaliti.

Za današnji kult učinkovitosti bi tak temeljit pregled trajal predolgo, zato je od njega ostalo le tisto, kar lahko vidimo od daleč – barva kože.

Država birokratov zahteva pasoš, država populistov že po obrazu ve, kdo je naš in kdo njihov. Schengen, kot je bil mišljen, je postal rasistična karikatura. Kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih nihče nima poguma, da bi glasno povedal, da ga ni več. Kar nam vzbudi vprašanje, če gre po njegovi poti tudi Evropska unija?

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

 

Miha Mazzini

#kolumna

Kolofon