Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Film: Posledice Hiše Marije pomočnice

Ste brali Cankarjevo Hišo Marije Pomočnice? Če ste jo, mar ni podobna Štantetovim Posledicam? Posledice so Hiša Marije Pomočnice 21. stoletja. Če bi Cankar sedaj živel, bi postal scenarist Posledic. Bleda, šibka telesca deklet so zamenjali čvrsti, postavni fantje. Hiralnico je zamenjal vzgojni zavod. Vrabca Hanzka je zamenjala podgana Fifa. Malči je zamenjal Andrej. Vzporednice so.

In kaj jih povezuje? Eno samo hrepenenje. Prekarnost v odnosih. Do tebe sem tak, ker v bistvu želim to, kar oba čutiva in ne smeva, a je ta bližina še najbolj podobna temu po čemer hrepenim. Punce v Hiši Marije Pomočnice so posledica materialne revščine, fantje v Posledicah so posledica izključujoče družbe. Fantje so posledica sistema, so zadušeni krik hrepenenja po ljubezni, ki jo zato trejo na največje pretege le zaradi tega, da lahko lažejoo sebi, da preživijo.

Vloga staršev je mizerna. Andrejeva mati, ki opravlja vlogo obeh staršev, očetova copatasta molčečnost skorajda meji na kliše. A Andrej (Matej Zemljič) vsaj ima starše, ki ostajajo doma, kjer slepo zaupajo policiji, sodstvu, zavodu in togo strmijo v Andrejev propad. Mati največ čustev pokaže zgolj enkrat, ko je na robu joka(!) in še takrat ne gre za Andreja, ne, ne gre za otroke, nikoli ni šlo za otroke, gre za ugled družine, kaj bo rekel denimo sosed, ki oh, vse vidi. Oče še naprej molči. To je družina pri Andreju, o drugih komajda kaj izvemo. No, to da so šli na dopust in je hiša prazna za žur. Starši so odsotni. So samo zato, da se fantje ob vikendih vračajo domov. Kaj pa vodstvo zavoda? Upravitelj, ki niti ne pozna svojega terena in zgolj rožlja s policijskimi lisicami ter kup benignih vzgojiteljev, ki so morda dobronamerni, a za tovrstne ustanove preprosto nedorasli. So nekdanji pridni učenci fakultete za socialno delo, otroci, ki so del sistema, ki »so v« bi rekel Volodja v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. Nimajo idej kako se približati fantom, dolgočasni so, celo bojijo se jih, če pa se stvari zaostrijo, grozijo, da bodo poklicali policijo. Vedno je grožnja s policijo. Če ne gre drugače, pride policija. Še ko ta ukrepa, Andreja ponižno privede nazaj v zavod, kjer pa slednji po mili volji dela kar želi. Še več, ne upošteva vzgojitelja, ga grobo zmerja in odvihra proti vratom iz pisarne kjer sta policista. Ta se mu z nekakšnim strahospoštovanjem umakneta in naredita prostor, da gre mimo. Če to storita samo fantu, ki se išče, je še v redu. Obstajajo pa tudi neuravnovešeni ideologi, karieristi, oblastniki, bi njim policija tudi odstopila prostor? Bi?

Dardennovsko sivo, izprano scenografijo nekaterih njunih filmov so v Posledicah nadomestile mladostniško vijoličaste stene podhodov, ki pa razpadajo, pada omet, v njih so razpoke. Naturalistični prikaz dna generacije, ki prihaja in ki se utaplja v zlaganih moralnih postavkah je skrb vzbujajoča. Kaj pa če je vse res? Tu ni močnega karakterja, ni karizmatične osebe, ki bi bila vzor. Če se dekleta v Cankarjevem romanu med seboj bodrijo z vznesenim leporečjem, se Štantetovi dialogi – prepojeni s plejado psovk bolj ali manj ubadajo s tem kdo ima čik in kdo je komu kaj dolžan. Spoštovanje temelji na temu, kdo bo boljši Željkov (Timon Šturbe) zaupnik in sluga. Nekaj časa je to Niko (Gašper Gep Markun), ki pa s svojo norčavo vlogo bolj ali manj spominja na vlogo hijene iz Knjige o džungli. Andrej se zateka tja kjer se lahko dokaže. V filmu ni velikih govorov, ki bi manipulirali in dodatno postavili norme svoje morale. »Vse se plača!« kot mantro ponavlja Željko in plačilo je tu. Po eni strani se lahko strinjamo s fanti in jih razumemo, po drugi strani vemo, da če bi jih srečali na ulici, bi vse storili, da bi se jim izognili, kvečjemu bi tudi mi poklicali policijo. Kdo naj torej »plača« njihova dejanja, kdo naj jih prevzgoji?

Andrejevi prizori s podgano Fifo pokažejo največ človeškega v celem filmu. Razneži ga tudi iskreno hrepenenje po ljubezni, ki pa žal ni obojestransko iskreno. Fifa mu tako predstavlja pravzaprav največ. V bistvu ni slab fant. Ko bi ga vsaj starši videli z njo, ko bi ga vsaj socialni delavci videli, kako jo boža, ko bi ga, bi se stvari spremenile. Ali pa tudi ne. Tu bi se sklep Posledic lahko vnovič srečal s Hišo Marije Pomočnice: »Nerazumno je bilo tisto upanje, upanje na čudež. »Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim, bo vse drugače ...« Nerazumno in nestalno upanje, vzraslo iz bolnega srca, iz skrbi in trpljenja, izgubljeno, blodeče po strmih stezah, daleč od lepe ravne ceste.«

 

Nejc Furlan

#kolumna, #film

Kolofon