Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Glej ptička!

Rečeno je bilo, da te astronomija naredi ponižnega in da utrdi tvoj značaj. Morda nič ne nazorneje ponazori nespametnosti človeške nečimrnosti kakor ta odmaknjena podoba našega majcenega sveta. Zame poudari našo odgovornost, da smo drug do drugega prijaznejši ter da ohranimo in cenimo medlo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.

Leta 1977 je NASA izstrelila dve sondi, Voyager 1 in Voyager 2, da bi z njimi obpluli in raziskali zunanje planete našega osončja, po opravljeni nalogi pa sta Voyagerja nadaljevala svojo pot globlje med zvezde. Preden je Voyager 1 leta 2012 s hitrostjo 18 kilometrov na sekundo odfrčal preko heliopavze, skrajne meje našega osončja, ter postal najbolj osámljena in osamljèna reč, ki se je je kdaj koli dotaknila človeška roka, kar 18 milijard kilometrov oddaljena od Sonca, pa je sonda leta 1990 posnela še zadnjo fotografijo našega planeta. Carl Sagan, ameriški astronom in astrofizik, ki je sodeloval pri projektu, je o posnetku zapisal naslednje:

Sonda je brzela stran od Sonca s hitrostjo 65.000 kilometrov na uro. Na začetku februarja leta 1990 pa je z Zemlje prejela nujno sporočilo in poslušno zasukala kamere nazaj proti tedaj daljnim planetom. Obračajoč platformo z enega odseka neba do drugega je posnela 60 fotografij in jih shranila v digitalni obliki. Podatke je nato v marcu, aprilu in maju po radijskih valovih počasi pošiljala nazaj na Zemljo. Vsak posnetek je sestal iz 640.000 posameznih slikovnih elementov ('pikslov'). Ker pa je bilo plovilo od Zemlje oddaljeno 6 milijard kilometrov, je vsak piksel, potujoč s hitrostjo svetlobe, potreboval pet ur in pol, da nas je dosegel. Posnetki bi se sicer lahko vrnili prej, toda veliki radijski teleskopi v Kaliforniji, Španiji in Avstraliji, ki prejemajo ta zašepetana sporočila z roba osončja, so morali biti na voljo drugim plovilom, ki plujejo po morju vesolja.

Voyagerja sta bila narejena, da bi zagotovo delala samo, dokler ne bi obplula Saturna. Pomislil sem, da morda ne bi bilo neumno, če bi jima takoj po Saturnu še zadnjič naročili, naj se ozreta proti domu. Kajti od Saturna, sem vedel, bi bila Zemlja videti premajhna, da bi Voyager razbral kakršno koli podrobnost. Naš planet bi bil samo svetla pičica, osamljen piksel, komajda razločljiv od mnogih drugih svetlih pik bližnjih planetov in oddaljenih sonc, ki jih je lahko videl Voyager. A prav zaradi nerazpoznavnosti našega sveta, ki bi ga ta pogled razkril, bi bilo morda vredno imeti tak posnetek.

Pomorščaki so skrbno izrisali obale celin. Geografi so te najdbe pretvorili v zemljevide in globuse. Fotografije majcenih zaplat Zemlje smo dobili z baloni in letali, potem z raketami med kratkim balističnim letom in nazadnje z vesoljskim plovilom, poslanim v orbito. Medtem ko so nas skoraj vse učili, da je Zemlja obla, na katero smo vsi mi nekako prilepljeni z gravitacijo, smo se stvarnosti lastnega položaja začeli zares zavedati šele ob sloviti fotografiji Zemlje, posneti na Apollu – tisti, ki so jo med zadnjim človeškim obiskom Lune posneli astronavti na Apollu 17.

Postala je nekakšen razpoznavni znak našega časa. Spodaj se vidi Antarktika, nad njo pa se razteza celotna Afrika, kjer so živeli prvi ljudje. Desno zgoraj je Savdska Arabija in Bližnji Vzhod, prav na vrhu pa komaj komaj še kuka Sredozemsko morje, okrog katerega je vzniknilo toliko naše globalne civilizacije. Lahko vidite modrino oceana, rumeno-rdečo Sahare in Arabske puščave, rjavo-zeleno gozdov in step.

In vendar ni na tej fotografiji ne duha ne sluha o ljudeh, ne o našem preoblikovanju Zemljine površine, ne o naših strojih, ne o nas: premajhni smo in vse naše uradovanje je preveč slabotno, da bi se količkaj tega videlo z vesoljskega plovila med Zemljo in Luno. S tega gledišča ni naše obsedenosti z nacionalizmom nikjer na spregled. Fotografije celotne Zemlje, posnete na Apollu, so množicam sporočile nekaj, kar je astronomom dobro znano: na ravni svetov – da niti ne omenjam zvezd ali galaksij – smo ljudje nepomembni, tanka plast življenja na zakotni in samotni kepi kamna in kovine.

Prešinilo me je, da bi nam nova fotografija Zemlje, tokrat posneta s stotisočkrat bolj oddaljenega mesta, morda še naprej pomagala razkrivati naše dejanske okoliščine in stanje. Znanstvenikom in filozofom antike je bilo jasno, da je bila Zemlja zgolj pičica v prostranem vseobsegajočem vsemirju, vendar nihče je še nikoli ni videl kot take. Ponujala se nam je prva takšna priložnosti (in morda tudi zadnja za prihodnjih kdove koliko desetletij).

S te razdalje so planeti samo točke svetlobe, bodisi meglene bodisi nemeglene – celo skozi teleskop visoke ločljivosti na Voyagerju. So kakor planeti, ki jih s prostim očesom vidimo s površja Zemlje – žareče pike, svetlejše od večine zvezd. Samo z opazovanjem teh pik, ne moreš vedeti, kakšna je posamezna pika, kaj je na njej, kakšna je njena zgodovina in ali ta hip kdo živi tam.

Zaradi odseva sončne svetlobe, ki se je odbila s sonde, se zdi, da Zemlja sedi v žarku luči, kakor da je na tem malem svetu nekaj posebnega. Toda to je v resnici zgolj naključje geometrije in optike. Sonce nepristransko oddaja sevanje v vse smeri. Če bi bila fotografije posneta nekoliko prej ali nekoliko pozneje, Zemlje ne bi osvetljeval nikakršen sočni žarek.

In zakaj nebesno modra barva? Za modro je deloma krivo morje, deloma nebo. Mi lahko pojasnimo bledo modrino tega malega sveta, ker ga dobro poznamo. Da pa bi kakšen znanstvenik nezemljanske rase, ki bi pravkar prišel na obronek našega osončja, lahko zanesljivo razločil oceane in oblake in precejšnjo atmosfero, je manj verjetno. Neptun je na primer moder, vendar predvsem iz drugačnih razlogov. S tega oddaljenega vidika se Zemlja morda ne zdi nič kaj posebej zanimiva.

Toda za nas je drugače. Poglejte tisto piko. Tisto je tukaj. Tisto je dom. Tisto smo mi. Vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdaj koli slišali, vsi ljudje, ki so kdaj koli obstajali, so na njej izživeli svoja življenja. Skupek naše sreče in trpljenja, na tisoče trdno zaverovanih verstev, ideologij in gospodarskih doktrin, sleherni lovec in nabiralec, sleherni junak in strahopetnež, sleherni stvaritelj in pogubitelj civilizacije, sleherni kralj in kmet, sleherni zaljubljeni par, sleherna mati in sleherni oče, sleherni upajoči otrok, izumitelj in raziskovalec, sleherni učitelj moralnih načel, sleherni pokvarjeni politik, sleherni 'zvezdnik', sleherni 'veliki vodja', sleherni svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam – na drobcu prahu, lebdečem v sončnem žarku.

Zemlja je zelo majhen oder v neznanski vesoljni areni. Pomislite na reke krvi, ki so jih prelili vsi tisti generali in vladarji, da bi s slavo in zmago lahko postali hipni gospodarji trohice te pike. Pomislite, na neštete okrutnosti, ki so jih prebivalci enega kotička tega piksla prizadejali komajda nerazločljivim prebivalcem nekega drugega kotička, kako pogosti so njihovi nesporazumi, s kakšno vnemo pobijajo drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo.

Ta točka medle svetlobe oporeka našemu nastopaštvu, naši namišljeni večvrednosti, naši zablodi, da zasedamo neki častni položaj v vesolju. Naš planet je samotna mrvica v veliki vseobsegajoči vesoljni temi. V naši neznatnosti, umeščeni nekje sredi vse te širjave, ni nikakršnega znaka, da bo pomoč prišla od drugod in nas rešila pred nas samimi. Zaenkrat je Zemlja edini svet, za katerega vemo, da omogoča življenje. Naša vrsta se – vsaj v bližnji prihodnosti – ne more odseliti na noben drug planet. Ga obišče? Ja. Poseli? Ne še. Naj vam bo to všeč ali ne, za zdaj je Zemlja vse, kar imamo.

Rečeno je bilo, da te astronomija naredi ponižnega in da utrdi tvoj značaj. Morda nič ne nazorneje ponazori nespametnosti človeške nečimrnosti kakor ta odmaknjena podoba našega majcenega sveta. Zame poudari našo odgovornost, da smo drug do drugega prijaznejši ter da ohranimo in cenimo medlo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.

 

(Odlomek je povzet in preveden iz dela Pale Blue Dot (Carl Sagan, 1994).)

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon