Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Gledališče: Je o ljubezni še kaj nepovedanega?

Ljubezen je kot motiv vseprisotna in nepogrešljiva skozi celotno zgodovino umetnosti in velikokrat ključen problem k obravnavanju tematik. Kaj dandanes še lahko povemo o ljubezni, pa se je skupaj s svojo ekipo spraševala Maša Pelko v avtorskem projektu O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki je na odru Male Drame zaživel v začetku novembra.

Uprizoritveno izhodišče so kratke zgodbe Raymonda Carverja, ameriškega pesnika in pisca kratke proze v obdobju minimalizma in t.i. umazanega realizma, kar se pokaže že v likih, ki so v resnici skoraj brez vsakršnih osebnostnih lastnosti, nekakšne lutke brez vnaprejšnjih ciljev. Njihova dejanja so v resnici stanja, v katerih (pogosto ob kozarcu viskija in s cigareto) premišljujejo in sanjarijo o eni želji oziroma hotenju, ki naj bi zapolnil njihovo praznino, ali kot zapiše dramaturg predstave Jaka Smerkolj Simoneti v gledališkem listu o Carverjevih junakih, da so »bolj obrisi ali ostanki kot dejanski ljudje, ki se umeščajo na brezčasne verande, čakajoč vzhod (ameriških) sanj.« Pomemben vpliv na like ima tudi Anton Pavlovič Čehov, katerega smrt je bila, zanimivo, izhodišče za zadnjo Carverjevo kratko zgodbo pred njegovo smrtjo in s katero se predstava tudi začne. Vpliv Čehova je prisoten skozi celotno uprizoritev, ne le kot scenski element (njegov portret), temveč tudi po principu razvoja likov, ki so tako kot poznamo like Čehova običajni ljudje srednjega sloja, večinoma nezadovoljni in v svojem bistvu plehki ljudje, pri katerih se želje po boljših časih ne uresničijo.

Predstavo otvori in povezuje pripoved lika fenomenalne Tamare Avguštin. Lik razočarane in prevarane ženske, ki ga ustvari, zajema bujno paleto čustev- od cinizma v uvodnih prizorih, pozneje še obupa, besa in deloma zadovoljstva. Zdi se, da je prav lik Avguštinove najbolj človeški lik, saj v celotni uprizoritvi suvereno in kvalitetno prikaže čustveni spekter, ki se nahaja v vsakem izmed nas, ob njenem spoprijemanju s kriznimi ovirami, pa se lahko vsak sleherni človek zlahka poistoveti tako z njeno razumskostjo, obrambnimi mehanizmi in še posebej z njenimi monologi, ki te mestoma zabavajo s sproščenostjo pogovornega jezika, po drugi strani pa ob njih zadržujemo solze. Ena izmed ključnih replik njenega lika in nasplošno celotnega koncepta predstave je zagotovo »Imela sva hecen občutek, da se lahko zgodi vse, ampak se je vse že zgodilo.« Replika, ki ne razkrije samo položaja, ki je značilen za vse Carverjeve like, temveč opozori tudi na minevanje, katerega del smo tako liki na odru, kot mi v občinstvu.

Uprizoritev ima hiter, a vseeno edinstven in dodelan tempo predstave. Igralci Tamara Avguštin (k.g.), Matija Rozman, Iva Babić in Maja Končar, skupaj z gostujočimi igralci, študenti Evo Stražar, Lovrom Zafredom in Gregorjem Podričnikom odlično prehajajo iz vloge v vlogo. Kot celota delujejo enotno in prepričljivo, tako da je uprizoritev res poslastica. Prehodi iz ene kratke zgodbe v drugo so naravni, ne zmotijo tekočega ritma predstave, a so vseeno dovolj jasni, da lahko gledalec razloči, kdaj spremlja novo zgodbo. Režijski pristop perspektivne mlade režiserke Maše Pelko je precizen in hkrati lahkoten doprinos Carverjevi prozi. S svojo režijo ustvari naravnost, s katero gledalca enostavno potopi v gosti dim cigaret Carverjevih likov in  ustvarja distanco od odrskega realizma in preizkuša žanre. Žanrsko se tako skozi predstavo sprehodimo od realističnega in absurdnega do grotesknega in post dramskega. Z mnogimi komičnimi elementi je predstava izjemna celota, ki kaže popolno poglobljenost in poznavanje literarne predloge.

Odlična je tudi scenografija Doriana Šilca Petka, ki ki nudi večprostornost k različnim zgodbam in razgibanost tako v režijskem, kot tudi dogajalnem smislu. Z lahkotnostjo nas popelje tako od domačega stanovanja, kot tudi do prodajalne pohištva.

Čeprav je ljubezen v umetniškem prostoru v veliki meri obravnavana zgolj kot čustvo strasti, usode in mnogokrat pogube, so se ustvarjalci odločili za izhodišče vzeti vplivanjsko vlogo ljubezni. Ljubezen je tako brez romantičnih in osladnih prepostavk predstavljena kot navaden odnos. Odnos, ki zajema radost in še bolj pogosto trpljenje, ki ga liki utopično premagujejo z zatekanjem k alkoholu in cigaretom kot navidezni odklop od krutega sveta. Ljubezni, ki jih spremljamo v predstavi tako nimajo le podlage na področju čustvovanja, strasti, telesnosti in nenazadnje usodnosti, pač pa se nam razkrijejo na komunikacijskem področju med ljudmi kot čisto običajen način povezovanja družbe.

O čem torej govorimo, ko govorimo o ljubezni? O marsičem! O skupku najrazličnejših čustev, ki se v nas počasi nabirajo, a s silno hitrostjo brizgnejo na površje.

 

* Naslovna fotografija: Peter Uhan (SNG Drama Ljubljana)

Tilen Oblak

#kolumna, #kultura

Kolofon