Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Recenzija uprizoritve: Ivanov

Bilo bi naivno, če bi zgodnjemu dramskemu besedilu ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova pripisoval pretiravanja, podobno velja za svežo odrsko uprizoritev iz ljubljanske drame režiserja Aleksandra Popovskega. Kriz, takšnih ali drugačnih, ki pridejo po štiridesetem letu enostavno (še) nisem doživel. Lahko si pa predstavljam malodušje, bedo, žalost, ki veje tako ali drugače iz akterjev te ruske drame. To pa je vse. Zato o tem ne bom razpredal v nadaljevanju.

Nekje slišimo repliko, da je življenje drsenje. Najbrž bo držalo. Življenje je drsenje v vsem dobro znani konec, odvisen je zgolj način. Uprizoritev Ivanov tega ne skriva. Konec njegovega življenja je celo prikazan na začetku aktualne postavitve, da bi se ja izognil morebitnim melodramatičnim podtonom, da bi se ja izognil tragičnim in patetičnim dojemanjem življenja. Slednje ne pretirava v teh stvareh, že rojstvo je zaznamovano s pečatom minljivosti, celo življenje je zgolj počasno drsenje, tako kot drsijo igralci ljubljanske Drame po poševnem odru.

Če sklepamo po novi uprizoritvi Ivanovega, je pa življenje še marsikaj drugega. Je veselje, smeh. Kako razigrani so skupinski prizori, predvsem moških igralcev, denimo Miša (Jurij Zrnec), Lebedev (Igor Samobor), grof Šabelski (Gregor Baković), Kosih (Rok Vihar). Vsak sicer s svojo žalostjo so kolektivno vendar močni, suvereni, lahko bi jih označil za zabavljače, čeprav nosijo v sebi veliko mero razočaranj, lahko bi jokali, a se veselijo v pitju, druženju ali celo kričanju eden na drugega. Posebni intermezzi med dramo so tudi pevski soloti ali dueti, ki sicer enormno dolžino (200 minut) uprizoritve smelo popestrijo.

Prav posebno omembo si zagotovo zasluži Polona Juh, ki odlično, niti najmanj neizumetničeno odigra vlogo Ane Petrovne – osamljene, na smrt bolne žene Ivanovega. V njenem glasu in mehkih rokah je nekaj tako zelo mladostniškega, da je ravno ta vedrina največja tragika njenega iztekajočega se življenja. Na drugi strani je Uroš Fürst kot Ivanov, ki se je že zdavnaj sprijaznil, da ko ga napade tesnoba, Ane Petrovne ne mara več.  Prepričljivo odigra presitega in izživetega pripadnika višjega sloja, ki je izgubil vso motivacijo za ljubezen in se nenehno sprašuje »Kaj je narobe z mano?«. Delček veselja mu predstavlja zgolj mladostniško zaletava, a dovolj preudarna Lebedeva hči Saša v vlogi Mie Skrbinac.

Če bi uprizoritev hotela postati tri ure in pol dolgočasno besedičenje, ima vse komponente, da bi to tudi postala, ne glede na vedno pereče besedilo o razočaranju in malodušju. A prav igralski ansambel veliko doprinese k dogajanju, da ne zagreni atmosfere, temveč se obratno, poiskusi osredinjiti na (tragi)komiko življenja, ki je vse prej kot zgolj jok in škripanje z zobmi.

 

* Naslovna fotografija: SNG Drama Ljubljana (Facebook)

Nejc Furlan

#kolumna, #kultura

Kolofon