Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteV petek bo na osrednji državni proslavi v Cankarjevem domu nagrado Prešernovega sklada prejela dirigentka Martina Batič. Ajdovka, ki je obenem tudi ambasadorka slovenske glasbe, bo nagrado prejela za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih. Ob tej priložnosti ji seveda iskreno čestitamo, obenem pa smo z njo opravili krajši intervju. Več v spodnjih vrsticah.
Martina Batič je trenutno eno vodilnih dirigentskih imen mlajše generacije ne le v Sloveniji, temveč tudi na tujem. O njej so v utemeljitvi nagrade takole zapisali: Repertoar in znanje Martine Batič zajemata zborovsko in oratorijsko glasbo večine historičnih in slogovnih obdobij, od renesanse do najsodobnejših estetskih tokov. Zelo pomembno je, da v koncerte tujih poustvarjalnih sestavov vključuje tudi slovenska glasbena dela, poskrbela pa je tudi, da glasbene ustanove v tujini naročajo nova slovenska dela. Njena naklonjenost domačim skladateljem je nedvomno vredna pozornosti in pohval. Projektno je delovala z eminentnimi zbori po vsej Evropi. S tem so se ji odprla vrata največjih evropskih koncertnih hiš. Redno gostuje pri najprestižnejših evropskih zborovskih sestavih svetovnega formata. Med njenimi izstopajočimi poustvaritvami v zadnjih treh letih so koncert s Komornim zborom RIAS v Berlinu, koncert z Zborom Srednjenemškega radia iz Leipziga v Erfurtu, koncert z Zborom Slovenske filharmonije, koncert z Zborom Švedskega radia in koncert z Zborom Francoskega radia.
Martina je po maturi na Škofijski gimnaziji v Vipavi odšla na študij glasbene pedagogike na Akademijo za glasbo v Ljubljani in tam z odliko diplomirala. Na Visoki šoli za glasbo v Münchnu je diplomirala še iz zborovskega dirigiranja in leta 2005 zaključila tudi podiplomski študij. Pomemben prelom na njeni karierni poti je bil leta 2006 z osvojitvijo ugledne nagrade Eric Ericson. To je najprestižnejše tekmovanje zborovskih dirigentov na svetu. Danes je zaposlena kot direktorica v kolektivu enega največjih profesionalnih zborov na svetu - 95-članskega zbora Francoskega radia. To je ena najvišjih pozicij kakega Slovenca v uglednih tujih kulturnih institucijah.
Pred kratkim je završala novica, da ste prejemnica nagrade Prešernovega sklada za leto 2019. Če vas vprašamo po športno, kakšni so občutki ob tem priznanju in ali čutite nagrado bolj kot priznanje za dosedanje dosežke ali morda bolj kot motivacijo za prihodnje ustvarjalne korake na področju kulture?
To nagrado sprejemam z veliko častjo in veseljem obenem. Tudi če jo v roke prejmem jaz, jo želim deliti z vsemi, ki so se na moji profesionalni poti z menoj do sedaj srečevali. V mislih se vračam v otroštvo k mami in očetu, v čase študija v Ljubljani in Munchenu, v ljubljansko opero in slovensko filharmonijo, v mislih potujem na Švedsko, Nizozemsko, Nemčijo, tudi v Pariz. Ta nagrada je pomemben mejnik, je potrditev moje začrtane poti in motivacija za nadaljnjo graditev mostov v zborovskem svetu.
Mineva ravno leto dni od kar ste bili izbrani za vodenje Mešanega pevskega zbora Francoskega radia. Kako danes gledate na svoje delo v Franciji?
Mesto glasbene direktorice francoskega radijskega zbora, kar bi bil direkten prevod mojega naziva, sem prevzela s septembrom 2018. Z delovnimi in vodstvenimi izkušnjam, ki sem jih pridobivala doma z delom v ljubljanski operi in Slovenski filharmoniji ter izkušnje s podobnimi ansambli ostalih evropskih radijskih hiš, se veliko lažje spoprijemam z izzivi v kulturno drugačnem miselnem prostoru in delovnem okolju. Delo samo ocenjujem kot izjemno zanimivo in pestro, polno produkcij, ki jih pripravljamo skupaj s hišnimi kot tudi ostalimi orkestri svetovnega merila, s projekti, ki jih pripravljamo z imeni vrhunskih solistov in dirigentov.Tudi sama organizacija dela ponuja rahlo drugačen pogled na delo, kot sem ga srečevala npr. v Nemčiji, na Švedskem, tudi doma.
V svoji bogati karieri ste sodelovali že s številnimi zbori, tako doma in v tujini. Kakšna je npr. razlika med delom v Munchenu, Ljubljani, Parizu in nenazadnje tudi v Ajdovščini?
Delo samo za profesionalnega glasbenika ni drugačno. Biti mora strokovno usposobljen in svoje delo mora opravljati kvalitetno. Seveda pa ob vsem tem mora čim prej “prebrati” ansamble pred seboj in na njemu primeren način kar najhitreje poiskati tiste njegove najboljše lastnosti in jih plemenititi. Razlike so bolj oprijemljive in vidne v zasedbah, ki se vrstijo pred dirigentom. Te so tako organizacijske, logistične koti tudi čisto strokovne. Nek zbor je lahko številčno večji, drugi manjši, nekje je poslanstvo in vizija zbora bolj v izvajanju sodobne glasbe, drugje je fokus na poustvarjanju vokalno inštrumentalnih del, spet drugje ansambli skrbijo za pestrost sporedov in tako na koncertih poslušamo v celi sezoni celotno paleto zborovske glasbe različnih obdobij. Če k vsemu dodamo še različne kulturne prostore in razmišljanja iz katerih določen ansambel izhaja, se vanj vklaplja in ga plemeniti, si lahko mogoče lažje predstavljamo razlike na zborovskem področju doma in po svetu.
V preteklem letu so vas v Franciji obiskali tudi dijaki SŠ Vena Pilon in pod vašo dirigentsko palico zapeli priredbo slovenske ljudske pesmi »Pa se sliš'«. Za dijake je bil to nepozaben dogodek, ki se jim bo za vedno vtisnil v spomin. Je bilo nekaj podobnega tudi vas?
Ta koncert, to sodelovanje mi bo za vedno ostalo v posebnem spominu. Šlo je za moj prvi celovečerni »a cappella« koncert v Parizu, po nastopu funkcije novega glasbenega direktorja zbora. Že samo dirigirati v razprodanem Avditoriju Francoskega radija, je poseben občutek, kaj šele na program kot dodatek uvrstiti pesem svoje domovine. In to, da je bil profesionalni radijski zbor pripravljen in navdušen nad idejo, da odpoje tujo skladbo skupaj s srednješolci mojega rojstnega kraja, je pa dogodek, ki bo ostal vtisnjen ne samo v spomin ampak tudi v srce. Tisti večer je Avditorij poslušal in slišal slovensko dušo.
Ravnokar vstopamo v slovenski mesec kulture, zato je morda pravšnja priložnost za vaš komentar o stanju kulture v Ajdovščini in Vipavski dolini? Je dovolj cenjena in predvsem dovolj negovana?
Ajdovščina je kulturno mesto, v sebi skriva veliko kulturne dediščine. Je dom večjemu številu umetnikov različnih področij. Že njena geografska lega in njen naravni temperament, prepleten s soncem, bučnim Hubljem in tisto pravo burjo, kliče, ponuja in rojeva marsikatere navdihe. Ob številu ljudi, ki se ukvarjajo ljubiteljskimi kulturnimi dejavnosti kot tudi ljudmi, ki profesionalno delujejo na kulturnih področjih je izjemno pomembna prepoznavnost in podpora tudi širšega prostora. Ta del ajdovske zgodbe pa verjamem, da ima še možnost rasti. Srčno si namreč želim, da bi v Ajdovščini čim prej postavili temeljni kamen kulturnemu hramu, kulturnemu domu, ki bi posebej glasbenikom ponujal primernejši prostor za poustvarjanje glasbe, ki je tako pomemben sestavni del naše biti.
Kakšno glasbo najraje poslušate, ko ne poslušate zborovske glasbe? Obiskujete tudi koncerte drugih glasbenih zvrsti?
Seveda imam rada tudi druge zvrsti, priznam pa, da že kar precej časa nisem bila na koncertu drugačnem od klasike. Sicer pa imam v zelo posebnem spominu obisk koncerta Alicie Keys pred leti v Veroni in upam, da mi bo letos uspelo na koncert Michaela Bubleja...
V zadnjem času ste torej pogostokrat v Parizu. Kako vam je Pariz všeč kot mesto in kateri je vaš najljubši kotiček v francoski prestolnici?
Pariz zveni tako mogočno, tako posebno, tako »fensi«. Tak tudi je, ogromen, intenziven, ponuja karkoli si zamisliš. Muzeji, galerije, arhitekture, opere, baleti, kulinarika, vino, siri, pekarnice, filozofija, literatura, pokopališča, parki. Težko bi opisala, kateri je moj najljubši kotiček, saj ga pravzaprav šele dobro spoznavam. Mogoče mi v nekem trenutku najbolj všeč čisto majhna pariška kavarnica, naslednji dan pariški bistrojček s karo belordečimi vzorci na mizi, spet naslednjič sprehod po ulicah Montmartra, pogled skozi okno majhne ulične galerije, zagotovo obisk koncert v pariški filharmoniji... Ta trenutek pa je zagotovo moj najljubši kotiček umirjen kot v hotelskem lobiju, kjer pišem ta intervju in mislim na mojo Ajdovščino.
Hvala.
Fotografija: Janez Kotar (Večer)
* Daljši intervju z Martino Batič najdete tudi na spletnem portalu Večer. Preberete ga lahko na TEJ POVEZAVI.
* Naslovna fotografija: Darja Štravs Tisu