Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Izbrana poglavja nelagodja

Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)!

Ni je do otroštva krivičnejše trditve, kot je ta, da gre za brezskrbno obdobje. Otroštvo, pa četudi položeno v kar najbolj skladno družinsko okolje, je dobesedno prepojeno s skrbmi in nelagodjem. Vsak šolar ve, da se lahko kadar koli in brez pravega razloga karte v razredu premešajo in postane iz danes na jutri glavna tarča posmeha, izobčenec, največji luzer. Otroštva ne gre jemati zlahka. O tem razmišljam letošnjo pomlad, ko me je raziskava za doktorsko nalogo pihnila v odročno islandsko vas, kjer pomagam v lokalni osnovni šoli. Neumorno tekanje teh malih ljudi se morda v očeh večjih zdi »brezskrbna igra«, a če gledamo dovolj dolgo, bomo v dvajsetih minutah glavnega odmora uzrli točno toliko krutosti, preračunljivosti, nasilja in osamljenosti kot v svetu velikih. Morda, si mislim, so dobri pedagogi tisti, ki si lastno otroštvo znajo živo priklicati v spomin.

V nižjih razredih osnovne šole mi je opravičila pisal ati. Zmeraj s svojo nečitljivo, zračno, rahlo desno nagnjeno pisavo. In zmeraj zelo na kratko. Spoštovani, prosim, da opravičite moji hčerki Ani Svetel izostanek od pouka dne ... Bila je bolna. Hvala za razumevanje, podpis. Ob nagovoru in pozdravu je bilo besedila za dve vrstici. Uborni dve vrstici. Vse naokoli pa neskončna belina papirja. Sošolke so v šolo nosile okrivuljene opravičilne spise, ki so, se mi je zdelo, s svojimi umetelnimi vijugami zavzeli vsaj pol strani. Moja opravičila so bila v kolektivnem dekliškem pogledu manj vredna. Minimalizem v 3.b OŠ Bojana Ilicha pač še ni bil v modi.

Z novim tisočletjem so se na razredničarkini mizi začela množiti opravičila, napisana na računalnik in, se razume, lastnoročno podpisana, kar je bilo sploh nobel. Nekatera celo v plastični mapici. Želela sem si, da bi tudi jaz v šolo prinesla kaj tako finega. Enkrat sem atija vprašala, zakaj ne napiše opravičila na računalnik, pa je rekel, da je to neumno. Jaz pa mu nisem znala razložiti, da gre vendar za moj socialni kapital, zato naj končno vsaj malce ocvetliči slog.

Druga težava je bil radio. Ker se pri nas skorajda ni poslušalo radia (roka usode me zato v zadnjih letih rada posede v prevoze z najstrašnejšimi radijskimi postajami, in, verjemite mi, ni jih malo), nisem bila posvečena v skrivnosti komadov, ki so ji vsi poznali. Danes mi velike bele lise v poznavanju pop-kulturnih fenomenov služijo kot neusahljiv vir zmagovanja pri »I have never« igri, pri enajstih, dvanajstih letih pa se mi je zdelo, da zaradi taistih lis pripadam manj, kot bi si želela.

Enkrat me je doletela čast, da sva z najbolj priljubljeno sošolko Rebeko (kako drugače pa naj bo ime alfa deklici v razredu) skupaj delali referat. To je pomenilo popoldanski obisk pri meni doma in nekaj strateško pomembnih ur, preživetih v dvoje, brez gručice sošolk, s katerimi je bila sicer obkrožena. Upala sem, da bosta starša izpadla kar se da kul in da bo v moji sobi veliko stvari, ki bodo pritegnile njeno pozornost. Bolj ko se bova zbližali, bolj bo zrasel moj ugled v razredu. Te priložnosti ni veljalo zapraviti. Delali sva v kuhinji, pisali velike črke na barvni šeleshamer, izrezovali iz knjig fotokopirane sličice, dopisovali besedilo. Rebeka je kmalu vprašala, če lahko prižge radio, stopila do pulta in poiskala pravo frekvenco. Zdelo se mi je, da so našo kuhinjo iznenada preplavili zvoki, kot bi bili v kavarni ali trgovini, kot bi notranjost doma privihali navzven.

A za kulskost je bilo pač treba potrpeti, sicer pa Rebeki verjetno ne bi oporekala tudi na kak mnogo bolj čuden predlog. Čez nekaj časa pa so se vrata kuhinje odprla in vstopil je ati, namenjen v svoj kabinet. »Zakaj pa je radio prižgan?« je vprašal. Rebeka je bila tiho, verjetno se ji je vprašanje zdelo povsem nesmiselno, jaz pa tudi nisem spravila skupaj nobenega odgovora. Nisem mogla reči: »Ker Rebeka tako hoče.« Prav tako nisem mogla zaviti z očmi: »Ker je to kul, halo.« Karkoli bi rekla, bi izdala, da je pri nas radio bolj redko prižgan, komercialne postaje pa nikoli. To bi me definitivno izstrelilo iz ozvezdja srednje priljubljenih punc v sfero največjih čudakov. Zato sem modro molčala. Ati, misleč, da ga je nekdo prižgal po pomoti, je stopil do njega, ga ugasnil in odšel. Delala sem se, da se ni nič zgodilo, a za vsak primer sem se naslednjih nekaj minut izogibala Rebekinemu pogledu.

Glasbena nelagodja pa se niti slučajno niso končala z radiem. V tistem času sta starša pogosto poslušala Bregovićev album Ederlezi, s katerega zamišljeno zre angel na gugalnici. Sploh naslovna pesem je bila tudi meni zelo pri srcu. Enkrat, ko smo morali v šoli povedati, kakšno glasbo radi poslušamo, sem, v zavedanju, da omemba klasike lahko sproži plaz norčevanja, omenila Ederlezi. Že med izgovarjanjem me je prešinilo, kako čudna beseda je to. Ederlezi. Pesmi ni poznal nihče, tudi učiteljica ne, štafetna palica je k sreči šla neopazno naprej. Doma sem mamo vprašala, kaj Ederlezi pravzaprav pomeni. »To je ciganska pesem za slavljenje pomladi.« Ciganska? Torej poslušamo cigansko glasbo? Ni dovolj, da sem itak najbolj »temna« v razredu? Nikoli več nisem omenila Ederlezija. Niti poslušati ga nisem več mogla z užitkom.

Naslednjič sem poskusila s Kurtom Weillom, ki je imel vsaj približno zahodno zveneče ime, četudi ga nihče ni poznal. Plošček Lost in the Stars je bil namreč glasbena podlaga določenega obdobja mojega otroštva in ko ga sedaj ponovno poslušam, sem hvaležna zanj, to je dober soundtrack za otroštvo. Sploh Alabama Song se zaradi spoja temnega, skoraj diaboličnega in hkrati vitalističnega, kabaretskega magnetizma kar nisem mogla naposlušati. Weillovi komadi so bili kot ogromna vreča domišljije, neskončna prostost predstav, a tudi čas za učenje samotnega in osrediščenega poslušanja. Zadnje mesece večkrat dobim vprašanje, kako se soočam s »samostjo« v redko poseljeni severni Islandiji, in jezim se nase, ker se v strahu, da bi moj iskren odgovor zvenel domišljav, zatekam v floskule. V resnici bi morala reči: dokler znam poslušati glasbo in brati leposlovje, ne morem biti sama.

V spominu osnovnošolskih nelagodij visoko kotira tudi dekliška garderoba pri telovadnici, kjer sem na skrivaj pogledovala zmeraj polnejše prsi svojih vrstnic, zmeraj temnejše dlačice na nogah, prve vložke v torbah. Dolgo časa sem se preoblačila na stranišču, skrivajoč svoje povsem običajno najstniško telo, prepričana, da moje prsi rastejo prepočasi, dlačice pa prehitro. Sošolka, s katero sva tedaj skupaj čakali, da končno dobiva menstruacijo, mi je nekega dne zaupala, da je po besedah njene mame občutek pri menstruaciji približno tak, kot bi ves čas lulal. Malo me je zaskrbelo. Le kako se človek tega navadi?

Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)! Nisem ga sicer čisto dobro razumela, a doma sem ga tako dobro pospravila, da ga hranim še danes. Seveda pa je bilo demokratično udejstvovanje trinajstletnice prežeto tudi z nelagodjem. S pogledom sem iskala koga iz šole, da bi presodila, ali je demonstriranje kul ali nemara piflarska aktivnost. Nobenega sošolca nisem uzrla, zato sem o tem popoldnevu naslednji dan v šoli raje molčala. Sem pa odtlej postopoma razvila odpor do tovrstnih begajočih pogledov, s katerimi prečesavamo zbrane (v kavarnah, na koncertih, na protestih), preštevamo, kdo je prišel in koga ni, in na tak način dogodkom in prostorom prisojamo veljavo. Taka družbena »matematika« bi nas morala s koncem pubertete zapustiti kot mozolji.

A v drugem in tretjem razredu, torej v poznih devetdesetih letih, so se poleg glasbe kot glavni kriterij pripadanja uveljavile obleke. Do leta 1999 je bilo relativno preprosto. Ob novi sezoni smo se v soboto odpeljali v H&M v Gradec, od koder sem se vračala s kupom črtastih majic, nevpadljivih kavbojk in enobarvnih puloverjev. Moja tedanja oblačilna strategija je bila, da ne smem izstopati. Ko sem namreč v drugem razredu nekega dne v šolo prišla v široki, temno oranžni žametni obleki, ki mi jo je mama podarila za rojstni dan, so sošolci dosodili, da sem v pižami. Spomnim se dolgega, kamnitega šolskega stopnišča, opletanja te relativno dolge, nenavadne obleke in zbadljivk. Z vsakim komentarjem se mi je obleka zdela grša. Odtlej (pa do začetka gimnazije) nisem več tvegala. H&M je bil, v zanesljiv izogib vsakršnemu posmehu, dovolj nevtralna izbira. Potem pa je v avstrijsko deželno politiko aktivno vstopil Jörg Haider in mami je odločila, da bomo Avstrijo odslej bojkotirali. Dotedanje H&M majice so postajale vedno bolj ponošene in sprane, priljubljene sošolke pa so imele še zmeraj sezonsko osvežene garderobe in očitno manj politično osveščene mame. Pogrešala sem izgubljanja med policami v tej veliki, dišeči trgovini, pogrešala sem velike, pisane vetrnice, nameščene na avstrijski strani mejnega prehoda Šentilj. Spomnim se, da sem med povratkom z enega izmed teh graških izletov prav med čakanjem 'pri vetrnicah' mami v neskončnost pela: »I'm a Barbie girl in a Barbie world, life in plastic, it's fantastic« pa dolg »na na na na na na na« in nato: »Come on Barbie, let's go party!« in spraševala, katera pesem je to, pojasnjujoč, da jo pojejo vsi v razredu. Mami je odgovorila, da je sicer ne pozna, a da zveni kot pesem o barbikah. Vedela sem, da se ta odgovor v šoli ne bi obnesel.

Približno v času Haiderjevega političnega vzpona je mamo poleg bojkota Avstrije pičilo še nekaj. Spoznala je – slabih dvajset let »prezgodaj« –, da uporabljamo preveč plastičnih vrečk. Odtlej je v torbici zmeraj nosila kakšno staro, neugledno vrečko, v katero je zlagala predmete, ki bi si v mojih očeh nedvomno zaslužili lepše nosilo. A pri vsej zadevi mi je bil najbolj mučen skoraj obvezen presenečen pogled trgovca ali trgovke: »Gospa, pa saj je zastonj!« In medtem ko se je mama demonstrativno odrekala nepotrebni plastiki, je bilo meni, trapici, nelagodno ob misli, da bomo izpadli revni.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Ferdo Vesel: Slepe miši (1891), Narodna galerija

Ana Svetel

#kolumna

Kolofon