»Ostanite mirni, gospa,« so ti rekli tudi tokrat. In prav isto bi ti rekla tudi jaz, vedno, ko sva vstopili v to stavbo. Prvič v resnici nisva prišli sem, ker je tebi zastajala voda, pač pa zato, ker je meni zastajal dih. Od očaranosti in veselja. Da se mi je uspelo ugnezditi vate. In drugič, nekako na polovici najine skupne poti, nisva bili tu zaradi tvojega otrdelega trebuha in bolečin, pač pa zaradi moje nestrpnosti in neučakanosti. Težko je to čakanje, da se utelesim dovolj, da se vi srečate z menoj. Da vam razkrijem čudež svojega življenja, svoje poslanstvo.

Jaz sem tista, ki krpa in lepi. Tista, ki sestavlja črepinje tako, da ne režejo več, pač pa prinašajo srečo. Jaz sem tisti čarobni prah, ki ga potreseš na rane, da se prej zacelijo.

Vsak od nas ima nekaj, kar ga privlači – silo, ki se ji ne more upreti, čustvo, h kateremu teče kot reka proti izlivu. Vleče nas tja, kot železo k magnetu, kot nočne metulje k prižganim lučem, kot čebele na med. Ne izberemo sami, kateri je tisti cvetni prah, h kateremu nas vleče, to je nekaj močnejšega od nas. Mi lahko samo upočasnimo ali pospešimo svoj korak. Čustvo, ki je pritegnilo mene, bi lahko poimenovali žalost. Če bi žalost bila material, bi bila jeklo. Svetleče in gladko. Tako svetleče, da se od njega odbije vsaka svetloba, vsak nasmeh. In spolzko gladko. Tako gladko, da z žalostnega človeka spolzijo vsa druga čustva in se počuti samo še odbijajoče prazen. In če bi žalost bila zvok, bi bila zvok razbitega stekla. Kot takrat, ko se ob potresu nenadoma razbije okenska šipa in kosi stekla vsi hkrati hrupno popadajo na tla. Točno to je zvok žalosti. Ko se pojavi. Ko traja, se žalost spremeni v neprepustno tišino. Kot da toneš v globoko morje, kjer je vsak tvoj krik, vsak tvoj klic na pomoč, samo jalovo odpiranje ust. Ko torej začutim nekaj jekleno gladkega in spolzkega in zaslišim zvok razbite šipe, me požene proti temu čustvu, hitro in divje, da pridem, še preden nastopi goltajoča uničujoča tišina. Ljubim besede življenja in ne maram zadušljive tišine. Zato sem izbrala prav tebe in prav njega.

Njega sem prvič začutila na nekem parkirišču. Prepoznala sem ga po glasu. Besede, ki jih je izrekel, ko ga je blagajnik v parkirni hišici pred zapornico parkirišča vprašal, če ima drobiž, so me ustavile. »Ne, nimam,« je rekel. »Žal, nimam,« se je v hipu dopolnil. Bilo je nekaj takega v njegovem glasu, kot da ne govori o drobižu, ki ga nima. Ta nimam je bil veliko globlji. In ta žal je imel v sebi nekaj preveč temnega. Bila sem kot vešča, ki je zagledala luč. In sem sledila hitri hoji njegovega suhega, visokega, še ne tridesetletnega telesa do avta. Bila sem tam. V nestrpnem pričakovanju nečesa. Položil je svoje roke z dolgimi tankimi prsti na volan. Namesto da bi obrnil ključ in bi zabrnel motor avtomobila, je naenkrat glavo naslonil na volan in notranjost avtomobila se je napolnila z glasnim hlipanjem. Poznam stavbo, pred katero je parkiran njegov avtomobil. Klinični center. Zjutraj, ko se je drugje svet prebujal, se je tu ustavilo bitje nekega srca. Njegove mlade žene. Mame njegovih dveh sinov, po katera bo zdaj šel v jasli in vrtec. Zato nimam in žal.

Tebe sem prepoznala že veliko prej. Takoj za tem, ko si prebrala tisto pismo. Pismo, v katerem ti neka druga ženska sporoča, da v sebi nosi otroka tvojega moškega. Moškega, ki te je še tisto jutro poljubil na lice, da je glasno cmoknilo, se spustil navzdol po stopnicah, se nekje na polovici stopnišča obrnil in ti veselo pomahal. Tebi, ki si stala pri odprtih vhodnih vratih in gledala za njim. Tebi, ki si mu veselo pomahala nazaj. Tebi, ki zdaj bereš ta list papirja znova in znova, kot da bi se vsebina z novim branjem lahko čudežno spremenila. Pa se ne. Zato dolgo samo nemo sediš. Potem naenkrat odločno vstaneš, odgrneš zaveso z okna in se zastrmiš daleč proti morju. Tu ni nobenega hlipanja. Ko te kot otroka zavrne lastna mati, izjokaš vse solze. Ko pristaneš v rejniški družini, na začetku še kdaj zahlipaš. Ko odraščaš, se naučiš jokati samo še navznoter, nikoli več navzven. V tem trenutku si odrasla, živiš v najeti garsonjeri, v šoli si najbolj materinska učiteljica svojim učencem. Zato samo strmiš daleč proti morju. In jaz s tabo. Občudujem tvojo moč. Takrat, ko stlačiš vse stvari svojega moškega v velik črn kovček in ga postaviš na hodnik. Pozno popoldan on pobere ta kovček in odkoraka po stopnicah navzdol iz tvojega življenja. Ne obrne se nekje na polovici stopnišča. On ne pomaha tebi in ti ne pomahaš njemu. Nikoli več se ne bosta videla. Zanimivo – ni treba biti mrtev, da si za vedno odsoten.

Mesec pozneje ugotoviš, da si noseča. Jaz se pogosto vračam k tebi. Od tebe se učim. Si tako posebna, da me popolnoma očaraš. Sledim ti na tvojih poteh. Ko si vesela, te pustim samo. S tabo sem takrat, ko iščeš varstvo za svojega fantka, včasih na vajinih osamljenih sprehodih. Vedno pa se ti pridružim na otroškem igrišču. Takrat ti je najhuje. Posebno enkrat. Takrat, ko drobna lepa ženska približno tvojih let pripelje na igrišče svoja dva fantka. Na klopi sedi njen mož. Visok, suh, lep. Svoja fantka meče v zrak in ju lovi v svoje lepe roke z dolgimi prsti. Takrat ti je hudo in jaz sem ob tebi. Pogosto prihajate na isto igrišče. Naslednje šolsko leto mamica teh dveh fantkov postane tvoja kolegica. Učita na isti šoli. Postanete prijatelji. Ko gre družina na dopust, ti zaupajo ključe njihove hiše in ti zalivaš njihove rože. Tudi dva oleandra, ki ju je mož tvoje kolegice posadil na vrt hiše, ko sta se rodila njegova sinova. Potem tvoja kolegica zboli. Ko jo njen mož obiskuje v bolnišnici, včasih paziš njuna dva fantka. Ko se vrne in se pogovarja s tabo, se za vedno vame vtisne njegov glas. Začnem mu slediti. Od daleč počasi prihajam v njegovo bližino.

Tisto izvem pred tabo. Ko pove tebi, se raztrešči steklo. In se začne tišina. In on postaja jeklo.

Tu si ti močnejša od mene. Daješ preprosto prisotnost. Tišino spreminjaš v besede. Jeklo v gnetljivo glino. Sprehajata se ob morju z vajinimi tremi fantki. On te spoznava. Ti spoznavaš njega. Srečujeta se. Njemu se zgodi isto, kot se je zgodilo meni ob prvem srečanju s tabo – zaljublja se. In ti ga obožuješ. Jaz se zaljubljam v vaju. Hočem povezati za vedno. In držim pesti, da bi nam uspelo. Ko se spremenim v nebogljen plod v tvojem trebuhu, sem neskončno vesela. Tako kot on, ki se pogovarja s tvojim trebuhom s svojim toplim glasom, še dolgo potem, ko ti utrujena zaspiš. Takrat se odločita, da se bosta preselila v drug kraj in začela novo življenje. Pred vajinim novim skupnim domom on posadi tri oleandre – za vsakega fantka enega. In grmiček rdeče vrtnice. V spomin nanjo.

Včeraj je v drevesnici kupil četrti oleander. Zdaj prihaja k nama. »Gospod, imate drobiž?« ga vpraša moški na blagajni parkirišča. »Imam, na srečo!« mu odgovori veselo.

Vidiš, mama, jaz sem tista, ki zna spremeniti nimam in žal v imam in na srečo. Ta lep mlad moški, ki preskakuje po dve in dve stopnici, da bi bil čimprej pri nama, bo kmalu postal moj oče. Kmalu se bo zgodilo tisto, čemur bo moj oče vse življenje rekel »naš rojstni dan«.

»Gospa, zdaj pa pritisnite!« zaslišim nekje zunaj. Prav imajo, mama. Pritisni! Čas je, da se srečate z mano.

Jaz sem tista, ki krpa in lepi. Tista, ki sestavlja črepinje tako, da ne režejo več, pač pa prinašajo srečo. Jaz sem tisti čarobni prah, ki ga potreseš na rane, da se prej zacelijo.

Sem tista, ki ji je uspelo raztaliti jeklo žalosti, izbrisati tišino in povezati za vedno. Zato sem ta hip tako ponosna nase in srečna, da bi se najraje rodila z glasnim smehom namesto joka.

Pritisni, potem se bom jaz pognala naprej in zasukala rame tako odločno, da boš vedno govorila, da sem se rodila kar sama. Opraviva to, čimprej.

In potem mu naroči, naj gre domov in v neskončnem veselju posadi četrti oleander.

* Avtor: macolin

* Naslovna fotografija: Bojan Bizjak

* Kratka zgodba je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Burjač

Deli Nazaj