Popolnoma klasično vprašanje za začetek. Kakšen je občutek, ko se človek naslednje jutro prebudi in se zave, da je svetovni prvak?

Ja, klasično vprašanje, ampak res nimam enega konkretnega odgovora. Res je zelo zanimivo, ko včasih slišiš, da se nekdo še ne zaveda kakšen uspeh je dosegel. Ampak v bistvu je res tako. Kar nekako ne dojameš, kaj ti je uspelo in kako velika stvar je to. Nato pa pridejo trenutki, ko se zaveš in postaneš povsem evforičen za minuto ali dve. Ampak v ozadju pa ves čas ostaja neke vrste sreča in zadovoljstvo, ki pa (vsaj v mojem primeru) ni povezano samo s tem, da sem postal svetovni prvak, ampak morda še v večji meri s tem, da sem dobil potrditev, da delam prav, da sem na pravi poti in da so se vse ure treningov in odrekanja poplačale.

Si morda pričakoval podoben uspeh ali si tudi sam presenečen nad naslovom najboljšega na svetu?

Odkar sem v triatlonu, sem spoznal, da je za uspeh potrebno več stvari. Seveda je na prvem mestu trdo delo in disciplina, ampak prav tako moraš verjeti vase, si zaupati in sanjati, da ti lahko uspe. Ampak te sanje se ne smejo končati zjutraj, ko vstaneš, ampak jih moraš sanjati tudi čez dan. Verjeti moraš vanje,  verjeti moraš vase, da te sanje lahko uresničiš in ko začneš verjeti, da je mogoče, postaneš še bolj motiviran in zagnan. Kot je napisal Edgar Allan Poe: »Tisti, ki sanjajo podnevi, spoznajo dosti stvari, kakršnih nikoli ne vidijo oni, ki sanjajo samo ponoči«. In to te vodi iz dneva v dan. In to velja za vsako stvar, pa naj bo to šport, podjetništvo, glasba ali kakršni koli drugi osebni cilji. Vanje moraš verjeti in jih sanjati noč in dan. Sam sem verjel, da se lahko uvrstim med najboljše 3. Ves čas sem si predstavljal, kako bi to izgledalo in sčasoma sem res močno začel verjeti, da mi to lahko uspe. S to vero sem zagrizel v tiste najtežje treninge in našel motivacijo takrat, ko sem jo najbolj potreboval. Ko sem torej prejšnjo soboto stal na štartu, sem verjel in bil prepričan, da se lahko uvrstim med top 3. Seveda pa me je naslov svetovnega prvaka močno presenetil. Vseeno je to lahko samo eden. Vedel sem, da se morajo za to prav vse zvezde na nebu premešati tako, da mi bodo prinesle na ta dan še nekaj sreče. Da moram imeti na ta dan res super dan in ostali najboljši nekoliko manj super dan. Na tako dolgih tekmah se lahko namreč marsikaj zalomi. Ampak če povzamem...moč misli res ne gre podcenjevati!

Koliko truda, časa in volje je bilo potrebne, da si dosegel to kar si dosegel?

Seveda nobena velika stvar nikjer ne pride iz danes na jutri. Gre za proces, ki traja leta. Ves ta čas napreduješ in rasteš kot športnik, pa tudi kot oseba. Iz napak se veliko naučiš, zmage pa moraš vzeti za dodatno motivacijo. Prav tako pa je ključno, da te porazi in slabi trenutki ne potolčejo in zaustavijo. Če povzamem moj tipičen teden ali dan: vsaj dva ali trije treningi na dan, odvisno od ostalih obveznosti. To seveda pomeni zgodnje vstajanje, saj med treningi telo potrebuje počitek, da se vsaj malo regenerira, da lahko opraviš kvalitetno tudi drugi in tretji trening. Po navadi imam en dan na deset dni prost. Takrat skušam čim manj razmišljati o triatlonu, da ne spočijem samo telesa, ampak tudi glavo. Na teden treniram od 20 do 30 ur, odvisno od obdobja, v katerem se nahajam glede na glavne tekme. Seveda časovno to nanese še nekoliko več, saj ne morem iz kavča direktno skočit v bazen, ampak mi to vzame še vsaj dodatne pol ure priprave pred in po plavanju. Moj »delavnik« tako traja kar čez cel dan, ampak če to delaš z veseljem in strastjo, je vse skupaj precej lažje. V mojem primeru vse skupaj kombiniram še z delom v Triatlon klubu in pisanjem trening programov, saj si žal še ne morem privoščiti, da bi lahko samo treniral, saj je triatlon zelo drag šport, sponzorjev pa zaenkrat še nimam toliko, da bi si v celoti pokril sezono.

Tine Lavrenčič

Če na kratko opišeš samo sobotno tekmo. Kako se je tekma razvijala? Je bila vmes tudi kakšna kriza in kdaj je bilo najtežje? Kdaj si se začel zavedati, da si zelo blizu velikemu uspehu?

Pod dolgo razdaljo na tekmah ITU (Mednarodne triatlonske zveze) spada 3km plavanja, 120km kolesa in 30km teka. Plavanje je potekalo v zelo mrzli vodi, saj je imela reka, v kateri smo plavali zjutraj le 14 stopinj, zrak pa 9, zato so po pravilih morali plavanje skrajšati na 1500m. Plavanje je po začetni borbi, ko se triatlonci zaženemo in »mlatimo« dobesedno en po drugem, umirilo in plaval sem dokaj umirjeno in kontrolirano. Na približno 1000m pa me je zaradi mraza zagrabil krč v prste na rokah. Zaradi tega sem imel nekoliko težav, ampak vseeno dokaj dobro in po planu prišel iz vode.

Na kolesu sem odpeljal tako kot sem se dogovoril s trenerjem – svoj tempo, brez ozira na druge. Vedel sem, da sem na 3. mestu in moj glavni cilj je bil priti na tek čim manj utrujen in z ne prevelikim zaostankom za vodilnim. Proga je bila sicer kar hribovita, v 110km smo premagali 1600 višinskih metrov.

Na teku sem začel zelo hitro - s tempom 3:30min/km, a sem se hitro zavedal, da zna biti ta tempo zame usoden v nadaljevanju, zato sem nekoliko zmanjšal hitrost in v enakomernem ritmu začel z lovom na vodilnega Španca. Po 15km sem prevzel vodstvo in še vedno sem se počutil zelo dobro. Sicer sem že čutil noge, ki sem jih moral preganjati bolj kot na začetku, a tempo je bil še vedno dovolj dober, da bi za 30km porabil približno 1h 5min, kar je bil moj ciljni čas. Seveda v triatlonu, sploh na daljših razdaljah nikoli ne smeš razmišljati o cilju, dokler nisi res zelo blizu, saj se lahko v zadnjih kilometrih zgodi marsikaj nepredvidljivega. Zadnjih 5km sem videl, da imam približno 600m prednosti pred Špancem, zato sem jih odtekel zelo pametno. Hitro sem si v glavi izračunal, kakšen tempo moram teči zadnjih 5km, da me prvi zasledovalec do cilja ne bo več ujel. Zadnji kilometer je bil tako prelep, užival sem v navijanju gledalcev, ki so bili po vseh ulicah in delil »petke« otrokom. Na koncu, v ciljni ravnini, sem še preden sem prestopil cilj proslavil z mojimi najdražjimi, nato pa stekel preko ciljne črte.

Kaj sledi v prihodnje? Naslov je verjetno le še ena odlična motivacija za prihodnost? Kakšni so nadaljnji cilji?

Res je, ta naslov mi je vlil še dodatne motivacije, ki jo bom skušal maksimalno izkoristiti, saj me že konec meseca junija čaka druga velika tekma, in sicer Ironman v francoski Nici. Tam bi rad ponovil predstavo iz Španije, ter spet posegel po najvišjih mestih v svoji kategoriji. Tak rezultat bi mi namreč omogočil, da se uvrstim na Svetovno prvenstvo v Ironman triatlonu, ki poteka na Havajih v mesecu oktobru.

V kolikor si bom lahko finančno privoščil, bi rad prihodnjo sezono tekmoval pod ELITE licenco, torej kot profesionalni triatlonec. A dokler ne bom prepričan, da bom imel zbranih dovolj finančnih sredstev, da se bom lahko 100% osredotočil le na treninge, se tega ne bom šel, saj vem, da brez popolne osredotočenosti in treninga ne bom mogel normalno konkurirati v elitni konkurenci.

Morda nekoč na Olimpijske igre?

Olimpijske igre so nekoliko specifične. Te cilje sem že opustil, oziroma jih nikoli nisem niti imel, saj se na olimpijskih igrah tekmuje v kratkih triatlonih, ki pa mi zaradi plavanja niso pisani na kožo. Tu moraš biti najprej vrhunski plavalec, saj minute zaostanka na plavanju ne moreš nadoknaditi, ker je tekma enostavno prekratka. V kolikor bodo v program OI dodali dolgi triatlon, pa bom seveda o tem zagotovo razmišljal.

Tine Lavrenčič

Kljub res super uspehu tako rekoč celotne slovenske reprezentance je o tem v medijih zaslediti bore malo. Zakaj se po tvojem mnenju rezultati slovenskega triatlona tako težko prebijejo v slovenske medije?

Kljub temu, da je triatlon pri nas v zadnjih letih v velikem porastu, je medijska izpostavljenost še vedno precej majhna. Pošteno povedano, res ne vem,  zakaj je temu tako. Morda tudi sama Zveza ne da dovolj poudarka na to, da bi se novice pojavljale v medijih, verjetno pa je to, da triatlon še ne spada med medijem zanimive športe.

Se da v Sloveniji živeti le od triatlona?

Se da, ampak to ni noben luksuz. Je pa tu seveda največ odvisno od sponzorjev, potem pa so tu nagrade in povabila na tekme, ki si jih prislužiš, ko si na najvišjem nivoju. Ena sezona med profesionalci bi me stala približno 20.000 evrov. V to so všteti le stroški same sezone (priprave, trenerji, potovanja, prehrana, oprema, fizioterapije, masaže...). Potem pa potrebuješ seveda še nekaj za preživetje.

Kaj pa v svetu?

V svetu je to precej lažje. Triatlonec na mojem nivoju na primer v Nemčiji ima močno podporo že od samih sponzorjev, prav tako pa ima s kolesarskimi podjetji pogodbe, kjer dobi vso opremo brezplačno. Jaz si moram to seveda všteti v stroške, saj je naš trg premajhen in zato nezanimiv za velike kolesarske tovarne.

Tine Lavrenčič

Že od nekdaj te mnogi poznajo kot odličnega športnika. Nekoč je bila tvoja velika ljubezen žoga. Kaj te je nato tako zelo povleklo v triatlon?

Ja, zadnje dni sem dobil veliko podobnih vprašanj. Pravzaprav je bil moj vstop v triatlon povsem spontan. Leta 2014 sem spremljal kros triatlon na Vogrščku in takrat mi je Igor Sever, zdajšnji profesor športa na SŠ Veno Pilon, takrat pa eden izmed ustanovnih članov Triatlon kluba dejal: »pa saj ti bi to tudi lahko probal«. Verjetno si ni mislil, da bom čez 5 let tu kjer sem sedaj, še manj pa sem si to mislil jaz. Še posebej pa si tega nisem mislil takrat, ko sem se praktično brez treninga odpravil na svoj prvi triatlon - sprint triatlon v Bakovce in tam po 300m plavanja mislil, da se bom utopil. Spomnim se, da sem si takrat rekel: » Samo pridi živ iz vode, potem pa odstopi. To je prehudo zate in pošteno si se uštel, ko si mislil, da bi lahko bil triatlonec«. Po nekaj zamahih »žabe« sem se umiril in ko sem prišel iz vode, sem bil rešen. Hitro sem skočil na kolo, za tem še na tek in v cilju sem povsem vzhičen od navdušenja že razmišljal, kam bi lahko šel na naslednji triatlon. In tako je ena stvar peljala do druge in prvi uspehi so mi dali še dodatni zagon. Hitro sem začel razmišljati le še o triatlonu in o tem na kakšne načine bom izboljšal svoje plavanje, kolesarjenje in tek.

Še kdaj vzameš žogo v »noge«?

Hm, mislim da je bilo to dve ali tri leta nazaj in vem, da je bilo na vaškem turnirju v Vrhpolju. Vsake toliko me še zamika, da bi malo pobrcal, a je strah pred tem, da bi kaj naredil svojim nogam vedno večji od želje po igri. Še vedno pa zelo rad spremljam nogomet. Tudi tekme obeh tretjeligašev iz doline si rad ogledam v živo, pa tudi KIX-e si še rad ogledam, če mi le čas dopušča.

Zakaj bi tistemu, ki ga zanima, priporočal triatlon?

Triatlon je šport, ki združuje tri aerobne športe in je zato primeren prav za vsakogar, ki si želi s tem izboljšati svoje zdravje in svojo kondicijo. Prav zaradi pestrosti se ga težko naveličaš. Če ti kdaj ne »diši« v vodo, skočiš raje na kolo, ko pa nimaš časa za kolo obuješ telovadne copate in se odpraviš na tek. Velikokrat se ljudje prestrašijo, ko slišijo besedo triatlon, a triatlon ne pomeni Ironman. Poznamo tudi triatlone, ki so zelo kratki in jih imenujemo triatloni za vsakogar. Zajemajo 300m plavanje, 8km kolesarjenja in 2km teka. To so razdalje, ki jih zagotovo zmore vsak, ki vsaj nekaj svojega časa nameni za svoje zdravje in rekreacijo.

Tine Lavrenčič

Je triatlon šport s katerim se lahko ukvarjajo tudi otroci?

Seveda! V našem klubu je aktivnih več kot 80 otrok in to število iz leta v leto raste. To pomeni, da otroci v teh disciplinah uživajo in nanje radi prihajajo. Pri najmanjših pomeni plavalni trening prilagajanje in igro v vodi, kolesarjenje predstavljajo različni poligoni in spretnostne vožnje, s katerimi otroci pridobijo veščine in spretnosti na kolesu, tek pa je predvsem v obliki raznoraznih elementarnih igrah, štafetah in osnovnih vajah za moč, ki jih vključujemo v vadbo preko igre. Triatlon je zabaven! J

Kdaj spet začneš s treningi?

S treningi sem spet začel v sredo, torej sem imel po tekmi tri dni popolnega počitka. Sledijo štirje dnevi zelo lahkih treningov, da telo spet zamiga in se pripravi na nov cikel treningov, ki bo trajal sedem tednov – do naslednje glavne tekme, IM Nica.

Hvala.

* Fotografije: Tine Lavrenčič osebni arhiv

Deli Nazaj