Je že res, da ponavadi, ko pišemo o ultrah, pišemo o svojih občutkih. Nekateri smo si nekoč dali s tem celo toliko dela, da je nastalo dovolj tekstov za knjigo. Res pa je tudi, da je treba včasih rutino postavit na glavo ter se lotiti zadev nekoliko drugače. Čeprav je bila letošnja vipavska stotica (km) zame precejšnjega pomena. Ampak, tokrat to ni pomembno. Ta zapis je posvečen ljudem na okrepčevalnicah UTVV, ljudem, ki kot nekakšno srce, poganjajo karavano tekačev dalje po progi. Ker nisem šel na milje, je nabor nekoliko omejen, naj mi ekipe z ostalih okrepčevalnic oprostijo, prepričan sem, da je bil tam tudi žur in pol. Lahko pa kdo spodaj, v komentarje, napiše kakšno izkušnjo, opažanje.

Vsekakor hvala vsem prostovoljem za vaš čas, prijaznost, pomoč in srčnost.

Pa začnimo.

Otlica

Okrepčevalica, ki se ji zagotovo godi krivica. Ker je na vrsti prva, smo tam še vsi pogumni in gremo veselo ter precej hitro dalje. Redki se ustavijo in počijejo, je pa tam zagotovo začutiti dober vajb in šarm prostorčka. Ni, kaj treba bo delati na tem, da se v prihodnosti tam zadržimo nekoliko dlje.

Iztokova koča pod Golaki

Auuu. Tukaj ga je sekalo v smeri blagega kaosa, kot se za zgodnjo jutranjo uro, 4am, spodobi. Fantje so bili naviti, da je bilo joj. Naviti in za hece. Meni so sveto obljubljali diskvalifikacijo, ker sem nekje po poti izgubil lonček za pijačo, nekega Nemca z ruskim imenom so spraševali, če se nič ne boji Putina. No, ko je do omizja pristopila madžarska ultrašica Orsola, so v hipu pozabili na vse ostale. Če se ne motim se je okoli miz smukal otrok, ki je vse skupaj čekiral, kot da je to najbolj običajna stvar na svetu. Aha, nutela na kruhu je bila trda kot kamen in kot takšna v bistvu še boljša, kot sicer. To bila lahko postala specialiteta tega kraja. Z največjim veseljem sem jo mlel še dolgo v porajajoče se jutro, na poti proti Mali gori.

Mala gora

Najboljši žur na progi. Okrepčevalnico je že na daleč napovedoval fant na vzpetini pred domom, ki je ob šesti uri brez prestanka nažigal nekakšno mešanico indijanskih in navijaških ritmov. Pred hišico pa rompompom. DJ Ata je z že davno prekurjenimi zvočniki spuščal najbolj kretenske slovenske komade, ki so ob zgodnji jutranji uri izpadli precej logično in smiselno. Modeli so za nas srčno navijali z megafonom, vuvuzelo, celo ogenj so prižgali in na klopi, za utrujene tekašne rite, naštimali blazine. Kako malo je treba, da je človek zadovoljen. Ampak treba je dalje. Čudne rime popevk so me spravljale v smeh preko lumpastega vzpona za bajto, naprej proti Kuclju.

Vitovlje
(od tam tudi fotka)

Najboljša kava v Vipavski dolini. O ja! To sem spoznal že pred tremi leti in to se je potrdilo tudi letos. S tem, da je ponudba z leti napredovala. Dobil sem najboljši latte machiato daleč naokrog.
Cerkvica je itak seksi na tistem griču, kletni prostori imajo svoj draž, razgled na klopci, nad dolino, seže daleč. Če k temu dodaš še šamar od palačinke, dobiš enega boljših zajtrkov ever. Pravzaprav smo se prijatelji sprecej zaklepetali in težko je bilo odriniti proti Batujam.

Preserje

No, proti Preserjem. Tam je bila tranzicija, pa masažaaaaaa, pa WC italian style, kjer bi v primeru velike potrebe človek lahko fasal krče in pol. Baje je bil takoj zraven navaden, ampak … Bomo vedeli za drugič. Logistika je šopala sto na uro. Okrepčevalnica je bila takšen klasičen lovski dom, lepo založena, z malce več šarma kot tista pred leti v Batujah. Morda zato, ker je bila pot do nje nekoliko daljša, torej ni bila samoumevna ter zato nekoliko topleje sprejta. Aha, v Batujah, da jih ne bomo povsem zdisali, rastejo zgodnje češnje, kar ni ostalo neopaženo, zato okrepčevalnice tam niti nisem pogrešal.

Erzelj, Miška

Tam so bili letos nekoliko zadržani, na pol asocialni, kar do tega leta ni bilo pravilo. Tukaj je bila vedno veselica. Sem jih povprašal zakaj, a so me čudno gledali. Morda sem v nekem svojem svetu in feelingih res preveč navalil v sicer miren okoliš. Priznam, včasih me v teh dolgih tekih enostavno odnese in ko trčim ob realni svet znajo bit težave. Morda tokrat vseeno nisem bil kriv jaz. To sem spoznal, ko je mimo, medtem, ko sem jaz izdatneje počival, prineslo prvo stomiljašico Francesco. Sicer je bila modelka na okrepčevalnici le kakšno minuto in pol, potem pa je pičila dalje, ampak, ajde. Z neko besedo in aplavzkom, se to lahko omeni, izpostavi. Da ne bomo samo jamrali, ker to ni namen tega zapisa, tamkajšnje miške so še vedno zakon. Sploh v kombinaciji z Nutello. S kilo Nutelle. In nihče ti jih ne šteje, če jih snedeš, kolikor sem jih snedel sam. Ležaniki zunaj so vabili, ampak, če bi tam zalegel, bi vsled polnega trebuščka in pretečenih/prehojenih kilometrov, verjetno še vedno drnjohal tam.

Štjak

Gasilci auuuuuu. Najprej, pred obedom, je bilo treba poštimati playlisto na kompu. Ker so bili vsi prisotni vzorni s pripravo in organizacijo, sem s parimi kliki od neke turbo Indire hitro presvičal na Placebo in svet je bil takoj lepši. Poleg Placeba je bila tam fajn, fajn kava, juha, nutella … in pa ugotovitev, da se je treba nehat hecat na okrepčevalnicah, ker se bliža slabo vreme. Ok, gasilski tovornjak, ki se je mamljivo nastavljal sončnim žarkom pred Gasilskim domom, bomo vozili drugič. Ceste okoli Štajka konec koncev poznamo na pamet.

Socerb

Najbolj šarmantna okrepčevalnica. Že vsa ta leta. Fantje in dekleta tam znajo z ognjem. Pred leti so zaradi dežja kurili malce pod cerkvijo in sicer s takšno vnemo, da so prebivalci Lokavca verjetno mislili, da prihajajo Turki. Letos je bila ekipa precej mirnejša, mirni pa smo bili tudi tekači, in sicer zaradi zaključne vertikale, orto strmine, ki je vodila do cerkvice. Čeprav je ata Italjan, tekač, ki sem ga stalno srečeval na poti, brundal v brk neke kletvice, naju je na vrhu razorožil nasmeh in dobra volja mladcev in mladenk. Ekipa se je ravno štimala za noč, nekdo je priletel gor s Suzuki Samurajem in svežo potico. Tudi sicer sladkega tam zgoraj ni manjkalo in vse so z veseljem delili. A treba je bilo upoštevati sklep s Štjaka ter urno kreniti dalje. (urno je treba je v tem primeru jemati z rezervo)

Podnanos

Resna firma od okrepčevalnice. V šoli. Do tja so vodile konkretne označbe poti in stric, ki je blokiral promet na magistralki v dobro nam, tekačem. Vse je bilo lepo na mestu. Tudi juhica, ki je lepo pobožala. Nadvse primeren prostor za zadnje priprave za naskok nad Nanos. Aha, nadaljevanje poti iz okrepčevalnice napram vzponu, so utrujenim tekačem prijazno kazali lokalni mulčki.

Lovska koča

Tam letos ni bilo okrepčevalnice, je bil pa prvo leto tega teka tam res hud nabor veganskih sladic. Pot na Nanos je bila ob mletju zdravih zadevščin kar poezija. Aha, okrepčevalnice letos ni bilo tudi v Vrtovčah. Nekateri izmed ultrašev pripravljamo peticijo, da se, vsaj v Vrtovčah stvari uredijo. Tam namreč stanuje slovenski Elvis in to je treba upoštevati, dio bono.

Nanos

Gor pridem ravno ob začetku nalivu. In dekleta, sicer prijazna, da je bilo joj, so se morale malce zorganizirat. Nam so dale sveže odprto vrečko čips San Carlo, ki je res zverina od čipsa, da je bil mir. Punce so na štedilnik vrgle vodo za čisto pravi nanoški čaj, a za degustacijo je zmanjklo časa. V daljavi je klical Abram, pa tudi neko grmenje se je slišalo. Zviz in smo šli.

Abram

Žur kot na Mali gori. Zvočnik je ihtel, da je bilo joj, hrane orto veliko, da človek ne ve, kaj naj zagrabi, ekipa vesela, da je bilo joj. In noben se ni kaj dosti sekiral, ker je deževalo. Abram je res lep kraj, tu se človek dobro počuti. Zaradi ljudi, okrepčevalnice, medotov in dejstva, da je do konca dirke še čisto malo.

Cilj

Odklop. Objemam vse. Iz zvočnikov nažiga the Trooper od Maidnov, nekdo ob komadih udriha po čisto pravih bobnih, ki so bili postavljeni v cilj. A kdo ve, če je bil ta model res tam? The Trooper, modeli ... Od Iron Maiden. Na cilju me čaka ekipa Grmadarjev. Par ur so me čakali, ekipa in pol.

Ja in stuširal sem se v ženskih tuših

Zapisal tekač z rdečo številko 158.

(Zapisano lahko odstopa od tega, kar se je v resnici dogajalo na okrepčevalnicah. V ultraškem stanju so prividi in prisluhi del vsakdana)

Napisal: Žiga X Gombač

Deli Nazaj