Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Evrovizija - od kdaj, do kam?

Evropejci se zbirajo, pripravljajo se na glasovanje. Ne, ne govorimo o evropskih volitvah. Govora je o Evroviziji kakopak. Festival, ki ga vsi na svoj način sovražimo, hkrati pa predano spremljamoA izvzemši današnje kuhinje, različne lobije in politiko, je bil festival od začetka mišljen kot precej pomemben. Zametke in povod je treba iskati v Italiji na obalah Ligurijskega morja. Festival Sanremo so priredili prvič leta 1951. Namenjen je bil italijanskim družinam v razvedrilo, saj so se po travmah vojne stežka vračale v »ogni giorno«.

Veljaki evropske radiodifuzne zveze EBU (nekakšno združenje evropskih nacionalnih radijev in televizij – EBU = European Broadcasting Union), so si želeli podobnega festivala, nekakšne »pevske lige prvakov«, kjer bi se predstavniki iz evropskih držav merili v popevkah. Leta 1956 jim je to v švicarskem Luganu tudi uspelo. Rodilo se je tekmovanje z imenom Pesem Evrovizije. Evrovizija je mreža izmenjav najrazličnejših agencijskih novic. Danes deluje na istoimenskem internetnem portalu, kjer poteka izmenjava besedilnega in avdiovizualnega gradiva med najrazličnejšimi javnimi televizijami po Evropi in celo širše. Od tu tudi Pesem Evrovizije kot izmenjevalnice najrazličnejših kultur v enotnem dogodku, kjer bi se razdružena Evropa po krvavih bitkah znova združevala.

66 let kasneje so stvari malce drugačne. Evrovizija je vse pomembnejši oglaševalski oder za najrazličnejše manjšine. Čeprav se mantra o »drugačnosti« že toliko let ponavlja, da bi bili še najbolj drugačni na odru zopet Kalamari in ansambel Roka Žlindre ali pa kar kakšen cerkveni pevski zbor. To bi bilo šele nekaj drugačnega. Vse več je tudi političnih razprtij okrog držav, ki tekmovanje prirejajo in posledičnih pozivov k bojkotu festivala, čeprav so tekmovalci tam, upajmo, samo zaradi glasbe in je zato kraj prireditve bolj kot ne, zopet upajmo, le naključje.

Festival poleg Avstralcev postaja zanimiv tudi za Američane, ki očitno radi pogledajo ta vseevropski šov. Zanimiv je že zaradi eksotike, ko Moldavija izvaja elektroniko, Armenija nastopa z rokerji, Romunija računa na metal itd. Jasno je da ZDA še naprej določajo trende v šovbiznisu, a se evrovizijski prireditelji z globalnimi zvezdami trudijo utrditi pomembnost dogodka na svetovnem nivoju. Letos bo to kratek, a vendar milijonski nastop Madonne.

Predsodek je, če rečemo, da je Evrovizija cirkus brez pomena. Evrovizija je bila od samega začetka namenjena zabavi in je s tem odražala tudi duh časa. Le časi so se spremenili. Nekoč je bila zabava šanson, ki je prav tako imel svoje nasprotnike. Kasneje je bila to disko glasba, ki je najbrž mnogim šansonjerjem predstavljala rivala. Vse se je izmenjevalo, spremenile so se smernice, okusi in nenazadnje tehnologija, družbena omrežja itd. Tudi teh misli ne bi petnajst let nazaj kar tako brali, če ne bi bil ugledni komentator pri kakšnem časopisu.  Za širitev bi se moral kvečjemu igrati lokalnega Luthra, da bi jih pribijal v nedeljo zjutraj na cerkvena vrata. Mnenja se zaradi interneta hitreje in izraziteje spreminjajo, trendi so kratkotrajnejši.

A panevropski festival zabavne glasbe bo letos v Tel Avivu zagotovo znova uspel in naslednje leto bo že drugod. Tehnološkim novostim, rekordom, meddržavnim razprtijam, pohvalam ter obenem negativnim kritikam se bo težko izognil kar je pa nenazadnje vse skupaj ena sama velika reklama, da gre lahko karavana naprej.

 

* Naslovna fotografija: Eurovision Song Contest

Nejc Furlan

#kolumna, #glasba

Kolofon