Moj osrednji cilj tekaškega leta je bil preteči našo lepo dolino. Priprave so potekale od januarja, z generalko pred enim mesecem – 110km Istre. No, generalka se ni iztekla po pričakovanjih, prebavne motnje in druge omejitve so me pripeljale do prekomernega napora, cilj pa sem vseeno dosegel. Iz zgodbe sem potegnil to, da bo treba tudi enkrat odstopiti in v Istri bi moral bolj poslušati svoje telo, bolje rečeno, ga razumeti – poslušam ga namreč neprestano, na vsakem treningu in vmes, razumem pa ga ne vedno. Na splošno verjamem, da je pogosto enostavno najlažje opustiti cilje v življenju zaradi nekih  utemeljenih ali neutemeljenih razlogov.. In, če govorim o teku, je moje osebno prepričanje, da  bolečina ni vedno utemeljen razlog, saj se velikokrat pojavi in še med istim tekom izgine, niti naslednje dni je ni čutiti, kot da bi telo včasih provociralo um – sam mu takrat odločno odgovorim: »Nimaš razloga!«

Torej, napisati moram moje doživljanje »Vipavskih milj«, da ne pozabim vsega lepega, kar se mi je zgodilo na tej skoraj 22ur in pol trajajoči avanturi… dolga bo.

Štart pred ajdovskim obzidjem, ogromno navijačev in prijateljev, Kristina in Vita in bojno razpoloženje, ko se spodobi za Utrdbo ob Mrzli reki. Začnemo umirjeno, pametno, vsi vključno s favoriti, sam se trudim, da sem res v coni udobja, vseeno pa rabim do Podrte gore manj kot uro, po Robu uživam, vriskam, srečam Sebastjana Polanca, ki mi reče, da nismo normalni :), počutje je super, razgledi so fantastični in na Otlico pridem v istem času kot lani na »stotki«. Gorjani me spodbujajo, pristno in domače.. Na postaji me čaka tudi moj tokratni »suport« – Aleš Štor s slovensko zastavo in Denis Lipušček (Đino), ki me »originalno« preseneti v mojem bivšem dresu od NK Primorja, oskrbim se in »gas« na Golake. Proti koncu roba srečam Aneja (Kodele) – trail kamerada, ki je »raztural« v Istri. Po končanem robu Gore nas pri materi Gorjanki spodbudijo žametni baritoni mož iz GRSja, nato pa se vzpenjam po Sončkovi poti proti Korenini. Dan se počasi poslavlja, noge so utrjene in do sedaj je počutje vrhunsko – ravnopravšnje za naskok na najvišjo točko traila, pred zadnjim vzponom si prižgem čelno lučko in v idilični noči zelo sproščeno premagujem kilometre, ki jih je hitro preko 20, predvsem pa sem opravil s prvimi 1500 metri višine. Spust je tehnično zahteven, vendar je glava umirjena, noge pa napete kot strune, tako da ga naredim brez napake. Druga postaja je pri Iztokovi koči, navijanje in dobra volja, Aleš in Đino pa sta moja dva »propelerja«, ki me poženeta proti Čavnu. Skoraj vso pot tečem sam, poslušam zvoke noči, občasno pa »viže« punkrocka. Čez Modrasovec mi pot mine hitro, spustim se mimo koče na Čavnu in v srebrni noči zagledam ljubljeno Wajdušno. Še en spust, kjer je potrebna maksimalna pozornost in pristanem na robu Male gore, planote mojega nonota, na njenem drugem koncu pa okrepčevalnica, kjer kraljujejo »sosedje« iz vasi Kamnje. Zvoki glasbe in Gregorjev glas skozi mikrofon, so me že dvigovali, vedel sem, da bo sprejem topel, kar pa so mi priredili Kamenjci mi postavlja zelo utemeljeno vprašanje – »S čim sem si to zaslužil?«. Bila je eksplozija podpore, z mojim komadom »The Answer«, huronsko navijanje in celo – ognjemet!!! Ja, ognjemet, dlake imam pokonci, sam sem pa v transu.. Aleš, ki je pritekel iz Čavna mi pomaga s pijačo, sam pa ne vem kam s čustvi.. ja, nič naj gre vse v… solze.. in je res šlo… Nimam besed zahvale, le priklonim se klapi iz Kamenj, nekdo je z navijanjem »motorke« tekel za mano v klanec in na podobnih obratih je bila moja psiha.. Do Kuclja nisem prišel k sebi in za tehničen spust v soju naglavne svetilke zberem vso koncentracijo.

Priklon na Mali Gori

Do Vitovelj odtečem varno in tekoče, tam spet šok: z Đinotom je novo presenečenje – Denis »Mrgwon«, v dresu Slovenije in s šalom od Hajduka. Kaj mi dela ta folk.. Upam, da za čustva ne gre preveč energije, ker bom sicer »krepal« v Gorici.. Prostovoljci so itak spet hiperprijazni, mene pa čaka ena najdaljših etap 23km in Sv. Goro vmes.. Trasa je tehnično nezahtevna, zato so kilometri razmeroma »lahki«, še lažji postanejo, ko po dobri uri teka, naenkrat  skozi gozd zaslišim navijanje v nogometnem stilu, točno vem kdo je to, vem tudi, da spodbujata vse tekače, ne glede da med vpitjem prevladuje moje ime:). Đino in Mrgwn (v nadaljevanju Đ.in M.) imata tudi svojo ultro.. Na tem mestu naj povem, da sta pravila zelo dosledno spoštovala, razen moralne podpore sem bil fizične pomoči deležen le na postajah, kar je bil strikten dogovor že pred tekmo - poštenost mojih prijateljev pa mi je bila vedno v ponos… Na Prevalu pod Sv. Goro sta tako pomagala Marjanu, ki je tam odstopil, sam pa sem se na Sv. Goro zagnal v zelo hitrem koraku, z učinkovito uporabo palic, v katerem sem vztrajal do vrha - občutki na vrhu sredi noči, na severu mir in tišina Trnovskih in Banjških gozdov, na drugi strani nešteto luči v Furlaniji... krasno, vendar hitim naprej, pot je še dolga in spust je zelo zahteven in dolg. Do Solkana je moja pot samotna, držim koncentracijo, da so stopala in gležnji ozaveščeni, saj je ena napaka lahko usodna. V Soča rafting centru je naslednja okrepčevalnica za katero skrbijo fantje in punce iz društva »Počasni a drzni«, sam bi jim dodal še veliko pridevnikov: prijetni, prijazni, dobrovoljni,… UTVV je definitivno tekma prijaznih okrepčevalnic, sam pa imam še Đ. in M., sanjski tandem, ki me spet oskrbita; namažem si notranjo stran stegen z vazelinom, saj me že malo peče.

Andi Mamić

Do tu je šlo zelo tekoče, čutim pa, da nisem več tako svež, noge so po zadnjem spustu že malo »razbite«, dobro je, da me čaka sedaj ravninski del. Đ. in M. gresta na zaslužen počitek, preberem SMS od Kristine, ki mi da dodatno moč, skozi Novo Gorico gre kar hitro, na trgu Evropa popestritev z modro preprogo, piškoti in čajem, česar pa ne izkoristim, ker sem »poln«, na izpostavljenih cestah so celo redarji, čeprav je frekvenca prehodov res nizka in je zato ta nadzor verjetno skrajno dolgočasen… Bravo« Goriciani«! Dolgo pot do Mirna, skozi Panovec in Staro goro, čez Biljenske griče in Vrtojbo preživim v monotonem in zmernem tempu, vmes odstopi Martin Štendler in zavedam se, da sem v igri za najvišja me… »Hop, pazi kaj govoriš Andi! Svojega zlatega pravila ultradolgih trailov pa ne boš tako zgodaj kršil! OK?«.. Torej gremo naprej z mislimi proč od rezultata. Ravninski del se mi vleče, kot se mi vedno vlečejo ravninski deli, čeprav imam zelo soliden tempo (dobrih 5min/km), glede na to, da tečem že skoraj 11 ur in bližam se  80mu kilometru. In prihaja dan in z njim končno Miren – tranzicijska postaja z ekipo SLO traila.. Že na daleč slišim glas Boruta in Slavke, na okrepčevalnici pa sem deležen vse možne podpore, Ečotove ekipe (hvala Olga za masažo otrdelih meč!). Pri prijateljih bi kar ostal, vendar je treba naprej, pot je še dolga in čaka me vzpon na Cerje in zahteven greben Črnih hribov. Med vzponom se trudim teči, v strmem pa hitro hoditi, pozna se mi utrujenost in prihaja prva energetska kriza. Spodbujam se, da bo minila in da bo spet prišlo »flow« obdobje – »sigurno bo prišlo«, si pravim. Na Cerju me nekaj časa spremlja dron (ne vem čigav), vsaka »družba« pa mi tukaj paše, tudi, če samo leti in brni okrog mene:). Teren je za tek zahteven, ozke stezice s skalami v položnih klancih, končno en pravi vzpon (na Veliki vrh), kjer pridejo spet do izraza palice, ki so sicer ves čas z mano, veseli pa me, da kriza popušča in svet se mi spet odpira. Že nekaj časa čutim pekočo bolečino v sprednjem delu stopala – celo noč in jutro so namreč travnata pobočja mokra od močne rose, vendar se zaenkrat ne obremenjujem preveč s tem. Čas mineva, ko na makadamu zagledam tekača, ki hodi kjer jaz tečem. To me ohrabri in kmalu prehitim Franzoca, ki je bil, do takrat, tretji. Do Trstelja, kjer je naslednja okrepčevalnica nadaljujem v lagodnem ritmu, tako da je prednost majhna. Na postaji se par minut zadržim v prijetni družbi »našega« Venčeslava in članov Ljudstva tekačev, Francoz me dohiti, napolnim bidone, še vedno lahko jem »trdo« hrano, kar je odličen podatek in že sem na strmem, spolzkem spustu, ki se ga trudim preteči hitro, da grem iz vidnega polja zasledovalca, ki je štartal nekaj minut za menoj. Vseeno ne gledam nazaj, ampak brzdam svoje ambicije in skušam misliti s hladno glavo. Misli mi uhajajo sem in tja, koncentracijo je težko držati toliko časa, zato par krat nerodno stopim po razbitem kraškem svetu – sam sebe nahrulim: »Pazi malu, wasu smotan, kej si 100km prelaufu d si boš zdej glejžn zviw?« Ja, stotka je mimo in to je motivacijska točka – jiiiiha, letim v idilično vasico Pedrovo, pokličem Kristino, ki se pripravlja, da me pričaka na naslednji postaji, ki je, »po dolgem času«, spet v ajdovski občini - na Sv. Martinu. Jutro je lepo, ptičji koncerti so tako kvalitetni, da ne pogrešam MP3ja. Sledi nova popestritev tekme - grad Rihenberk, tečem skozenj, kjer je tudi kontrolna točka, prijazno osebje me spodbuja in hvali, kot da sem kralj Matjaž, privoščim si dve feti pršuta in kokakolo namesto vipavske črnine. Branik in zatem vzpon na Sv. Martin, okrepčevalna postaja – spet prijaznost vseh in moja Kristina, čustva brzdam, črpam moč iz tega srečanja, z juho se okrepčam, napolnim in »aleee«. Na tej točki se nam prikluči 100ka, sotekače iz te tekme večinoma počasi prehitevam.. Oljčna pot, napisi Zztopke na rjuhah, Vrtovče (kjer me čaka poljub moje drage), Ostri vrh – zopet me spodbuja Anej. Med potjo se večkrat spomnim na prijatelje, ki bijejo svoje bitke, kje je sedaj Tina, kako je šlo Filotu, Koronu, sodelavcem, je Gigi opravil s progo in seveda na vse druge, ja tek povezuje, tako ali drugače.. in že se spuščam v Gaberje, naredim si kratko diagnozo: noge so že bolj »mehko kuhane«, čutim pekoče skeljenje v vratnih vretencih, dušeno bolečino v zunanjem delu levega stopala, prepone so itak že zdavnaj »skurjene«, koža je »spečena« na notranji strani kolčnega sklepa, stopala in prsti pa.. auuu! Ma, ne bomo preveč razmišljali o tem, saj me čaka eden od vrhuncev: 3,2,1: Erzeeeeeeelj! Kristina, Simon s plakatom »stara sablja«, in »ekipa« vinske kleti Miška ter moje sodelavke Anja, Jelena in Lara, z otroci iz VZ Planina. Lepo mi je, deležen sem ogromne pozornosti, ki je žal ne morem vračat..  Jem miške, pijem magnezij, kokakolo, vse, samo vina ne:). Naprej... Goče pridejo počasneje kot v tem spisu :), prehitevam pa že tekmovalce 50ke; spust v Čehovine in strm vzpon na Štjak, kjer palice grabijo, da čutim tricepse na rokah ob odrivu, moj tempo je za to kilometrino odličen, nekatere dele pretečem, energetsko se počutim odlično in že vidim Štjak, od daleč pa slišim južnoameriški stil navijanja – ni treba ugibati kdo proizvaja te decibele - duo Đ.&M. s Kristino. Kako to dobro dene. Na postaji se usedem, spet rutinsko polnjenje notranjih in zunanjih zalog, pogovarjamo se o Poljaku (prezgodaj!!), ki je pred mano, misli pa so že kar zmedene, vem, da je bilo veliko ljudi in spodbud, ampak zvok in slika sta že nekoliko odmaknjena, prehajam v stanje, ki ga ne znam imenovati, vendar ga zelo dobro čutim na naslednjem odseku poti proti Sv. Socerbu... »Trans scena«, ko drevesa letijo mimo, čeprav se čas ustavi, bolečina je zelo prisotna, ampak trpljenje ni moje, definicije dojemanja so spremenjene, čuti so otopeli... sem v globinah moje duše... za seboj puščam preteklost in živim za ta trenutek... Ne vem zakaj mi tečejo solze...

Andi Mamić

Strm vzpon na Socerb, kjer se pripravlja žur; ustavim se samo, da pozdravim Nejca, spust v Podnanos je trd in boleč, spet sem bližje realnosti, prehod čez magistralno cesto in cela množica navijačev – uff, kakšna spodbuda, poleg moje ekipe, sodelavca Janez in Urška (že tretje leto), srečanje se meri v sekundah, dotik dlani in juha na postaji. Poljak je blizu pravijo, zato pavze ni. Fantastično atmosfero Podnanosa zamenja zid, imenovan Nanos... Grebem, grizem travo po pobočju, trudim se teči, čeprav je to bolj klatenje, prvič na tekmi mi je vroče, pijače bo zmanjkalo – dejstvo, ki ga spoznam še pred polovico vzpona do lovske koče. Prehitevam tekače krajših prog, nekateri me spodbujajo, poskušam vračati spodbude, čeprav sem mentalno popolnoma otopel, Poljaka pa ni. Preidem na asfaltno cesto in pri koritu spijem vodo kar iz plastičnega vedra pod curkom, čeprav je noter nekaj zelenega.. in sluzastega :). Ampak žeja je huda in v bidonih imam le še par dcl! Oblijem se in za trenutek oživim, potem pa se mi spet zdi, da ne gre nikamor, vseeno pa kmalu zagledam drugouvrščenega na asfaltu, pred menoj dobro minuto. Opazi me in se zažene v stezo, sam  pa z istim tempom za njim. Pri lovski moralna spodbuda mojega tima, Poljak pa spet nekaj minut pred menoj – torej je pospešil. Tek je že po ravnem problem in okrepčilo pogrešam kot najbrž nihče drug. Do cerkve Sv. Hieronima prehitim Piko, s katero ne morem niti debatirati – sem v kar slabi fazi, bolečine so hude in odmišljam jih vedno težje. Nekje na poti me iz polrazdalje spet spodbuja navijanje Đ. in M., Poljak mi povečuje prednost, kar opazim na  robu planote.. Ni še konec, v spustu se lahko vse obrne, izda te lahko marsikaj, predvsem krči. Mislim na vse spodbude domačih ljudi ta dva dni.. Privlečem se do stolpa, usedem se in začutim rahlo vrtoglavico, polijem tudi isotonični napitek, počutje ni najbolje, sem pa na vrhu Nanosa! Vsi me spet spodbujajo, štartam pa kot stoletnik, nekaj časa šepam oz. krevsam, bolečine so neznosne, lokacijsko nedefinirane, čeprav vem, da je najhuje v stopalih. Po makadamu, kjer bi lahko hitro tekel, se vlečem kot »krepawna« kar mi gre na živce, na živce grem tudi sam sebi ker toliko stočem: »Sej nisi v srednjeveški mučilnici, kolk ljudi je že trpelo bolj kot ti?«. Zarjovem in se spustim v … šprint.. ja, dobesedno v šprint 50m, vmes kričim kot žival, da ubijem bolečino, sotekačica, ki jo je zakrival grm pred menoj, se prestrašeno obrne: »Are you Ok?« Samo pokimam in tečem dalje, to metodo ubijanja bolečine uporabim še recimo 15krat do Vipave. Žal ne gre dolgo, po 50, 60metrov, vmes pa agonija pod jarmom 150ih kilometrov. Zadnja postaja je pri Abramu - s Tekači Vipavske doline - o, kako vas imam rad. »Zlata« Meri mi zmasira meča, Alenka, Iztok in ostali me bodrijo. Zraven pa sta seveda moja angela varuha Đ&M. Poljak je baje že skoraj v cilju (dol je očitno letel:)... Zadnjih 7... Naenkrat me popade nerealen strah, da izgubim tretje mesto, razmišljam koliko me bi to prizadelo in ja, zelo me bi.. Ampak zakaj? Saj je bil cilj vezan v glavnem na to, da naredim 100milj, recimo pod 24 urami.. Vendar smo ljudje in tekmovanje je verjetno eden od pranagonov. Čakam olajšanje, res ga čakam. Še stotič bom ponovil, da imam to Dolino neizmerno rad, dolino z njenimi ljudmi, ki me ves čas tako srčno bodrijo, vse je tako pristno, privoščljivo, od vsakega sem čutil čisti pozitivni naboj, prepričan sem, da sem zato hitreje na poti... Korak, au, drugi, au – »kej jočeš, laufeeeej!« kričim in spet premagam par 10 metrov čisto na »blef«, brez misli, le stiskanje zob in ja, spet vlažne oči, tokrat od bolečine, vsaj zdi se mi tako.. »Pa kaj bom samo še »cmizdil« danes?« Zadnji spust je brutalen, neznosno boleč, proti gradu nekajkrat skoraj padem, kvadricepsi drhtijo, a vseeno zdržijo. Pred ljudmi, ki jih srečujem ali prehitevam,  pa igram tekača, ki mu nič ne manjka, napnem vse sile, da ne zgledam tako kot se počutim.. in končno ruševine gradu, Seba z biciklom: »Ale stari, tretji si!«  Nekaj odgovorim, vendar mi moj glas zamolklo odzvanja, glasilke so, kot vsi deli telesa, tudi utrujene... Vendar prihajajo mravljinci po telesu, ker se bliža konec odisejade, navijačev je vedno več, bolečina izgublja boj z mano.. Ob vstopu v Vipavo, šef označevalcev Ozzy snema moj prihod, na ovinku Bernard, potem pa Reharjeva ulica in vrvež množice. Đino z mojim dresom in objem – hvala ti prijatelj, to je tudi tvoja medalja!, tečem dalje objemam ljudi, se rokujem, prepuščam se evforiji in maksimalno čustvujem… Ta dan je bil v Vipavi praznik traila in v cilj sem prišel kot kak posebni povabljenec, kričim, vriskam, a trušča ne preglasim, »Age of unreason« v ozadju; solz ne skrivam, zakaj bi jih, saj sem tu med mojimi rojaki, s Kristino in Vito, ki se veselita z mano in vsemi prijatelji in ljubitelji teka – HVALA VAM VSEM!

Fotografija: Nejc Bole

Pretekel sem 162km okrog Vipavske doline in še zdaj podoživljam celotno dogajanje. Po prihodu v cilj bi sicer moral takoj v regeneracijski proces (primerna hrana in počitek), namesto debatiranja stoje, čemur je sledila logična slabost. Kristina me je odpeljala domov, tam me je čakalo še eno presenečenje na ograji (hvala neznanemu sosedu:). Bolečine so sestavni del ultra teka, in te so me spremljale še par dni, vendar nič hujšega, najhuje je bilo z žulji, »muscle fibra« pa skoraj nič. V ponedeljek me je, kot vse druge, čakala služba in verjetno začetek nekega novega cikla… Ne vem pa, če bo še kdaj kakšna tekma zame tako močna, tako čustvena, tako posebna. Boštjan in celotna ekipa - hvala vam za to prireditev, ki si jo Slovenija in Vipavska dolina zaslužita. Čestitam tudi vsem sotekmovalcem na vseh razdaljah, ne glede na rezultat ali dosežen cilj.

* Vir in fotografije: Andi Mamić Facebook

Deli Nazaj