Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Ali jo res nujno potrebujemo? Plastika na naših vrtovih, njivah in še kje

Vipavska dolina je brez dvoma kmetijsko zelo obremenjena pokrajina in v pomoč pri remediaciji in revitalizaciji bi ji lahko bil prav vsak posameznik. Ko bo majhen otrok naslednjič praznoval rojstni dan in mu bodo starši organizirali rajanje ter označili kraj praznovanja s plastičnimi balončki, ki na lokalnih smerokazih divje plapolajo v burji, je prav, da bi jih ti isti starši po dogodku tudi odstranili. Velikokrat ostanejo kot ovele pozabljene priče, ki so nekoč oznanjale veseli dogodek.

Proizvodnja sintetičnih polimerov, torej plastike, se je začela pred več kot stoletjem in je po zadnjih podatkih narasla na več kot 300 milijonov ton letno. Zagotovo predstavlja revolucionarno odkritje, saj je izjemno lahka, poceni in vzdržljiva, uporabna za različne namene – od ovojnine za hrano, uporabo v medicini, kmetijstvu, pa vse do proizvodnje energije. Zaradi vedno večjega povpraševanja po plastiki in nizkih stroškov proizvodnje, je več kot 30 % vse plastike narejene za enkratno uporabo, ki je večinoma odvržena že v roku enega leta od proizvodnje. Današnja potrošniško naravna družba nas je tako pripeljala do problema z ravnanjem odpadne plastike, saj dejstvo, da je plastika lahka in trpežna povzroči, da se tak odpadek akumulira na odlagališčih ali se transportira od samih virov vse do oddaljenih oceanov, neokrnjenih puščav in nenaseljene Antarktike. Od odkritja plavajočih »otokov smeti« v oceanih se je problem plastičnih odpadkov v okolju začel resneje raziskovati, pri čemer ima največ medijske pozornosti odvržena oz. izgubljena ribiška oprema in mikroplastika, ki se nahaja že povsod: v pitni vodi, v zraku in zemlji, hrani, kozmetiki, tekstilu, zato jo (čeprav nehote) neposredno in posredno vnašamo v telo, kar so pred kratkim potrdili znanstveniki, ko so v vzorcih človeškega blata prvič odkrili mikroplastiko.

Zaradi svoje majhnosti in uporabnosti je mikroplastika navzoča povsod ter doseže tudi najbolj oddaljena območja ali globokomorske sedimente. Koncentracija mikroplastike v vodi je včasih celo višja od koncentracije planktona. Tudi če bi se vnos plastičnih odpadkov v okolje popolnoma ustavil v tem trenutku, bi se količina mikroplastike še vedno povečevala zaradi razpada že obstoječih plastičnih odpadkov.

Ostanki plastične zastrirke na njivi.

Plastika je v okolju ne samo nenaravni material, ki mnogokrat kvari izgled in daje vtis zanemarjenosti in popolne človeške apatije do narave, ko je po uporabi preprosto odvržena, danes vemo, da je tudi škodljiv material, ki se v živalsko in človeško telo vnaša direktno in posredno preko prehranjevalne verige. Zagotovo je potrebnih še veliko raziskav na tem področju, vendar ni izključeno, da mikroplastika v telesu moti delovanje endokrinih žlez, kar pomeni, da moti naravno delovanje hormonskih procesov. Bistvo tako imenovanih hormonskih motilcev je njihova strukturna kemijska podobnost s hormoni. Te kemijske snovi tekmujejo s hormonom in v telesu zasedejo mesto, ki bi ga sicer določen hormon. Tako prihaja do različnih morfoloških, kromosomskih, mutagenih in kancerogenih sprememb, ki jim pogosto ne najdejo vzroka, kaj šele zdravila. Mnogo novodobnih zdravstvenih težav je povezanih s kemizacijo okolja in med kemičnimi snovmi so pomembni hormonski motilci, med njimi nedvomno plastika.

Zero Waste (brez odpadkov) ali njegova različica krožno gospodarstvo je etičen, ekonomski, učinkovit, ambiciozen in vizionarski cilj, ki vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega. Zero Waste pomeni oblikovanje in upravljanje izdelkov in procesov tako, da se zmanjša volumen in toksičnost odpadkov, ohranja ter predela vse materiale in se jih ne sežiga ali odlaga. Implementacija Zero Waste bo preprečila vsakršne izpuste v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov, ljudi, živali ali planeta. V Sloveniji je ravnanje s komunalnimi odpadki pristojnost občin, zato se lahko občine pridružijo nacionalni in s tem tudi evropski mreži lokalnih skupnosti na poti do družbe/občine brez odpadkov.

Odvržena in pozabljena plastična zastrirka

Vipavska dolina je brez dvoma kmetijsko zelo obremenjena pokrajina in v pomoč pri remediaciji in revitalizaciji bi ji lahko bil prav vsak posameznik. Če se osredotočim samo na (mikroo)plastiko: marsikateri skrben starš bo svojemu otroku pred odhodom v šolo natočil vodo v plastenko izdelano brez BPA (Bisfenola A) ali celo v stekleničko, nato pa bo ta isti starš na vrtu vse, kar raste na »napačnem« mestu in smatra za plevel, zatrl s plastično zastirko. Še huje je tam, kjer te plastične zastirke po uporabi ne odstranijo, in njive spomladi na novo preorejo ter plastiko zmeljejo na manjše delce. Človek uničuje svet pod svojimi nogami kar po načelu: tega, kar se ne vidi, pač ni! To je črna plat človeškega značaja, ki v svoji objestnosti in zablodi prepričanja, da sme početi vse, kar mu je v trenutno korist, ne pomisli na posledice. Ker problema konkretno ne vidimo, ne vonjamo, ali drugače zaznavamo, mu ne posvečamo pozornosti. Verjetno ga ni kmeta ali poljedelca, ki bi na dolgi njivi potem, ko jo prekrije s plastično zastrirko, pobral nešteto plastičnih koščkov, ki jih iz zastirke izrežejo, da posadijo rastline?! Tudi marsikatera bala sena žalostno umira, zapuščena na robu polja, in zadušena z ovito plastiko. Ali je res tako težko ta plastični ovoj varno odstraniti in seno raztrositi, če za prehrano živali ni več primerno? Verjamem, da je marsikatero tako dejanje zgolj posledica neinformiranosti, utečene prakse in stare navade. Zato pa imamo kmetijske svetovalne službe, da bi na take škodljive navade opozorile in podučile. Imamo tudi občinske in komunalne službe, ki bi lahko izdale letake, opozorile v lokalnem časopisju, kje so črne plastične točke, ki nas ogrožajo, ogrožajo naše otroke in otroke naših otrok … In ko bo ta majhen otrok naslednjič praznoval rojstni dan in mu bodo starši organizirali rajanje ter označili kraj praznovanja s plastičnimi balončki, ki na lokalnih smerokazih divje plapolajo v burji, je prav, da bi jih ti isti starši po dogodku tudi odstranili. Velikokrat ostanejo kot ovele pozabljene priče, ki so nekoč oznanjale veseli dogodek.

Naj narava ostane nam in našim zanamcem čim bolj čista, lepa in zdrava. Prav je, da za to poskrbimo najprej na domačem pragu!

 

Tanja Pipan

#kolumna, #okolje

Kolofon