Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

»BITKA POD ZEMONOM« Deset let po tem

24. junij 2009. Sredin sončni popoldan, ki se je še nekaj ur prej kopal v dežju, je v dolino pod zemonskim gričem spravil na stotine urnih ljudi. Hiteli so postavljati šotore za rimski tabor, zakoličili so še zadnje prapore za dirko kvadrig, lokostrelci so šteli puščice, gladiatorji vadili korake. Pločevinasta kača avtomobilov se je iz smeri Vrhpolja, Dupelj, Vipave in Ajdovščine počasi vila po makadamskih poteh. Mravljišče stotere množice se je kmalu razmnožilo v tisočnogo stvor, vzpenjajočo se na prizorišče prve edicije rimskega spektakla - ene najbolj obiskanih prireditev v Vipavski dolini.

Deset let potem smo se dobili z nekaterimi tvorci prireditve: Antonom Lavrenčičem, Davidom Kogojem, Petrom Bajnocijem in Danijelom Skočajem. Za pogovor smo se zbrali na simboličnem mestu, pod t. i. »Teodozijevim križem«, ki stoji na skali, kjer naj bi pred 1625 leti molil vzhodnorimski cesar Teodozij za »ugodni veter«, ta naj bi mu po legendarnem izročilu naslednji dan pomagal v spopadu s proticesarjem Evgenijem. Molitev za vreme je bila uslišana tako Teodoziju kot tudi Antonu Lavrenčiču, ki je deset let nazaj prav tako postavljal nebu ultimate, če ne bo ugodnega vremena za uprizoritev zgodovinske Bitke pri Mrzli reki.

Bitka pri Mrzli reki

Bili ste predsednik kulturno izobraževalnega društva Teodozij, vodja tega spektakla, igrali ste glavno vlogo, poleg tega ste imeli družino, veterinarsko službo, kako je izgledal delavnik Antona Lavrenčiča deset let nazaj?

Pestro. Imel sem precej energije, ki smo si jo delili s prijatelji iz društva. Ideja po tej prireditvi me je tako gnala, da nisem nikoli imel kakršnegakoli pomisleka, da na koncu ne bi uspelo.

Koliko klicev ste imeli tiste dni?

Ogromno. Klici zaradi službe, glede prireditve, novinarji so klicali za izjave. Tega ne bom pozabil; v ambulanti sem zdravil pse, pred njo pa so me čakali novinarji, to se mi je zdelo fajn. Vse je enostavno steklo.

Kako je sploh prišlo do ideje, pripraviti rimski gledališki spektakel?

Ob neki priložnosti mi je sokrajan, duhovnik Primož Krečič dal roman Spopad pri Mrzli reki Jožeta Rodeta. Ko sem ga bral, so se pred mano že slikali prizori. Takrat smo načrtovali spektakel še v bližnji vasi Sanabor pod cerkvijo, tam je namreč čudovita kotanja, ki ponuja naravni amfiteater. Potem pa smo si s prijatelji ogledali še Zemono, ki je lažje dostopno in smo se nazadnje odločili, da dogodek postavimo prav pod zemonski dvorec.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Kakšen je bil odziv domačinov, ko ste jim predstavljali projekt?

O »Bitki pod Zemonom« smo se sprva že novembra resno pogovorili z ožjimi člani društva Teodozij. Srečevali smo se pri meni v hramu za mizo. To so bili res produktivni, resni pogovori, vsi smo začeli verjeti v projekt. Tako smo začrtali plan dela, določili smo režiserja, igralce, tehnično ekipo. Temu vzdušju so se kasneje pridružili tudi domačini.

Kdaj je bilo najbolj naporno?

Definitivno je bilo to v soboto, ko je bila prireditev načrtovana, a jo je odneslo neurje in ironično – burja. Prestavili smo jo na sredo 24. junija, na predvečer državnega praznika in spomnim se kako je tisto jutro zopet lil dež. Pri meni smo imeli sestanek in se odločali ali naj zopet prestavimo. Pol jih je bilo za prestavitev, pol pa da se vseeno počaka na popoldne. Cel čas sem za popoldansko napoved telefoniral Andreju Velkavrhu na ARSO. Ne bom pozabil kako sem tisti dan šel v dežju pod Zemono in tam dobesedno vpil v nebo, da naj si ne drzne deževati popoldne. Očitno me je nekdo slišal saj so popoldne sončni žarki predrli temne oblake in vreme je bilo kot naročeno.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Program »Rimskega spektakla pod Zemonom« se je začel s turnirjem lokostrelcev iz Budanj, nadaljeval s spektakularno dirko rimskih kvadrig alla Ben-Hur, sledili so krvavi boji gladiatorjev katerih usoda je bila odvisna od časovno nedoločenega cesarja, otroci in žene so ustvarjali v rimskem taboru, statisti-vojaki so pomerjali svoje tunike, iskali ščite, sulice, igralci so vzneseno vadili besedila in si medtem nadevali kostume, ki zaradi antične mode nemalokrat zahtevajo več truda pri oblačenju. Nedvomno slikoviti spominski prizori za katere so precej zaslužne Vrhpoljke, ki so sešile nešteto raznovrstnih tunik, Primož Premrl, ki je izdelal lesene imitacije raznoterih orožij, pomemben člen pa je bil tudi krojač in zanesenjak David Kogoj, ki svoje delo enega glavnih kostumografov in rekviziterjev opiše skromno: "Pomagali smo kolikor se je le dalo."

ANTON: No, v bistvu ste precej delali. David je bil namreč pravi kreator. Vedno je imel ideje kako kaj izboljšati.

David, koliko časa ste potrebovali za izdelavo vsega potrebnega?

Vse smo načrtovali že veliko prej. Pod to je spadalo oblikovanje, iskanje materialov, sestavljanje, barvanje. Največ mojega dela smo postorili res pri meni v delavnici. Niti nisem bil zadovoljen, če se je naše delo še drugod opravljalo. Želel sem si, da sem imel vse pod nadzorom in se ni delalo po svoje, saj bi se lahko stvari preveč razlikovale med seboj.

Od kje ste črpali ideje za izgled kostumov in rekvizitov?

Največ iz zgodovinskih knjig ter seveda z interneta.

Kdo vam je pri delu pomagal?

V veliki meri so pomagali sosedje, na pomoč pa so prišli tudi drugi sovaščani.

Na kaj od vsega izdelanega ste najbolj ponosni?

Vsekakor na ščite. To pa zaradi tega, ker so mnogi izmed vojakov – statistov še služili vojaški rok v jugoslovanski vojski in so se zato tudi znali postaviti v vrsto, znali so stati, ubogati ukaze.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Če bi morali pripraviti rekvizite za še en spektakel. Bi to sprejeli?

Ja. Za lastno veselje tudi pripravljam nove obleke za osem vojakov, načrtujem novo oblikovanje ščitov. Jaz bi še nadaljeval s tem projektom. Ta projekt je združil celo vas, tudi take, ki so bili med seboj v sporu. Skregani sosedje so tako skupaj držali meče v isti vojski.

ANTON: Še dobro, da so bili v isti vojski.

PETER: Tudi iz okoliških krajev so opazili, da še niso videli, da bi kar cela vas skoraj enoglasno stala za takim projektom.

DAVID: Vsi smo držali skupaj. Sploh ni bilo negativnega razmišljanja. Čisto vsi smo si želeli, da bi svoje delo opravili karseda najboljše.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Umetniški učinek spektakla, ki ga domačini še danes radi poimenujejo »Bitka pod Zemonom« je z mladim entuziastom Petrom Bajnocijem dosegel svoj namen s tem, da je pri pisanju dramskega besedila z naslovom 394, kar predstavlja letnico zgodovinske bitke, za uprizoritev dogajanja pred, med in po bitki uporabil zgodovinske osebnosti v srečanjih z navadnimi ljudmi in njihovimi težavami. Trk državnih in zasebnih stvari se je tako še enkrat izkazal v dramatičnosti in hkrati v presunljivi podobnosti težav enih in drugih.

Biti avtor besedila in obenem še režiser take prireditve je resda odgovorna, a po svoje častna naloga. Kje vas je našel Anton. Kako je to izgledalo?

Že prej smo z društvom Teodozij pripravljali dogodke za najrazličnejše priložnostih in tako je bilo tudi sedaj. Anton me je vprašal, če bi napisal besedilo in tudi režiral, to me je tudi veselilo, zato sem delo sprejel.

Kako pa so izgledale vaje za igralce?

Že pred novim letom smo se začeli dobivati. Vaje smo imeli v vrhpoljski osnovni šoli, dvakrat na teden, zvečer. Vsakič je bilo nekaj novega, preizkušali smo kostume, se pogovarjali kako bo kdo postavljen, vedno je bila motivacija. Z igralci ni bilo veliko dela.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Za uprizoritev je bil nujen veter. Kako ste prišli do umetne burje?

S pomočjo propelerja motornega zmaja, ki ga je takrat posodilo Aero klub Josip Križaj iz Ajdovščine, sodelovanje pa je organiziral g. Bojan Sajovic. Ta propeler je res močan in učinek v uprizoritvi je bil impozanten.

Kako je izgledala režija tovrstnega projekta z več kot 400 statisti in sodelujočimi?

Tovrstno delo je vedno malo kaotično. Najprej delaš v majhni prostorih, ki jih obvladaš, potem pa se naenkrat znajdeš na velikanski planjavi pod naravno tribuno. Mnogo stvari smo morali prilagajati tehničnim zmogljivostim. Tu se je izkazala Taja Boscarol, ki je režirala množične prizore, vključno z bitko. Zagotoviti je bilo treba, da kljub spopadu, ne bo ranjenih.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Katere stvari ste hoteli v besedilu izpostaviti?

Predvsem tiste elemente, ki so bili najbolj reprezentativni za dogajanje zgodbe. Vedeli smo, da želimo imeti bitko, predvečer spopada, dogajanje v enem in drugem taboru. Sicer bi lahko naredili šesturno uprizoritev, ker potencialnega materiala je res veliko in ponuja več pogledov na isto zgodbo. Ampak ja, glavna atrakcija je še vedno bila bitka.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Če bi morali znova napisati besedilo, bi se to po desetih letih spremenilo?

Ja. Bistveno bi se spremenilo. Takrat je bilo vse prvič. Če bi z isto glavo danes zopet pisal besedilo, bi zagotovo več poudarka dal na, denimo, dialoge. Še vedno pa bi ohranil bitko, ker se mi zdi, da brez tega ta dogodek ne more uspeti.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Prireditelji so si od začetka prizadevali za pristnost rimskega vzdušja. Zadolžitve urejanja financ je prevzel Simon Škrlj. Ta je med drugim dal v obtok rimske novce, ki so bili posebej za prireditev izdelani. Obiskovalci so tako morali denarne valute 21. stoletja zamenjati za srebrnike ali zlatnike, saj je bila to edina valuta za plačevanje na dogodku. Vse to pa je bilo že prej znano zahvaljujoč se digitalnem pergamentu društvene spletne strani, na katerem so se sproti razglašale pomembne informacije glede spektakla. Za informiranost in digitalno podporo je poskrbel računalniški strokovnjak Danijel Skočaj.

Bitka pri Mrzli reki

Bili ste upravitelj spletne strani KID Teodozij, ki je bila precej angažirana. Kakšna je bila takratna junijska obiskanost spletišča?

Ne spomnim se točnih številk, vem pa, da je obiskanost iz dneva v dan rasla. Takrat Facebook še ni bil tako razširjen kot je danes, smo si pa zadali cilj, da moramo na spletni strani objaviti vsak dan vsaj eno novico v zvezi z dogodkom.

Kaj je uporabnike najbolj pritegnilo?

Težko je govoriti o tem, saj se všečki, ki bi pokazali naklonjenost določenim objavam, še niso tako razpasli. Vem pa, da ko se je kasneje ustvarilo društveni profil na Facebooku, je ta hitro dobil preko 4.000 prijateljev. Očitno so se nas ljudje spomnili.

Na kaj ste se osredinjali pri objavah?

Predvsem smo objavljali vizualno zanimiva gradiva. Fotografije z vaj, kostume, priprave lokacije. Ljudi smo obveščali o poteku, o programu spektakla, o zgodovinskih dejstvih.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Tovrstna prireditev zahteva tudi veliko tehnološko zmožnost. Kaj vse je moralo stati, da se je spektakel videl in slišal?

Nad ozvočenjem in osvetljavo sta bdela Marjan Božič, ki je omogočil slišnost za celoten prireditveni prostor, in Martin Groznik, ki se je predano lotil tudi posebnih svetlobnih učinkov.

PETER: Vse je bilo potrebno prilagajat lokaciji. Prizorišče je bilo velikansko. Ustrezno ozvočenje, da se glas sliši do zadnjih vrst večtisočglave množice pa je težko pripraviti in zahteva veliko izkušenj od tonskega mojstra. Podobno velja za učinkovito osvetlitev, ki mora primerno osvetliti določene dele v prostoru in zgodbi.

ANTON: Zopet je treba omeniti Primoža Premrla. Ta je z ekipo poskrbel za smiselno pripravo prizorišča, ki se je prilagajalo tehnologiji. Doprinos je bila tudi avtorska glasba Boruta Ražma, ki je posebej za ta dogodek zložil pravi »soundtrack.« Za konje, dirko kvadrig se je treba zahvaliti Simonu Kodelji. Skratka, vse se je dopolnjevalo.

Kot računalničar ste tudi podrobneje preučili število gledalcev. Koliko približno jih je bilo?

Okrog osem tisoč. To smo sklepali iz analize fotografij množice.

ANTON: Na začetku pa smo upali, da bo prišlo vsaj tristo ljudi. To so bila naša pričakovanja in na to bi bili ponosni.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Danijel, ste človek tehnologije, kako se je ohranil video zapis dogodka po desetih letih?

Tehnologija se hitro spreminja, a se je po desetih letih posnetek oz. več posnetkov dobro ohranilo. Dodam pa lahko, da se zgodovinsko izročilo o Bitki pri Mrzli reki nadaljuje v Vrhpolju, kjer smo na novo postavili multimedijsko sobo. Tam si lahko predhodno najavljeni obiskovalci ogledajo petnajstminutni dokumentarno-igrani film o Bitki. Posebnost sobe so svetlobni in zvočni učinki, obiskovalci pa lahko začutijo celo burjo. 

Kako bi vsi štirje iz časovne perspektive desetih let ocenili dogodek pod Zemonom?

PETER: Mislim, da je bil to enkratni dogodek. Povezala se je celotna vas. Seveda, mnogo stvari bi se dalo popraviti in izboljšati, ampak tu govorim o socialnem vidiku dogodka. Kaj takega bi težko ponovili, tega ne bom pozabil.

DANIJEL: Bilo je ogromno pozitivne energije. Ne spomnim se, da bi še kdo drug kasneje v širši okolici priredil tako množično prireditev.

ANTON: Na ta dogodek sem res ponosen. Kamorkoli gremo z društvom, še danes mnogi vejo kaj smo takrat pripravili. Vem, da se že ponavljamo, ampak ne morem mimo sloge, ki je botrovala uspehu prireditve. Je pa tudi res, da uspe tak entuziazem enkrat ali dvakrat, potem pa mine, kar je normalno.

DAVID: Ampak jaz sem takoj za, da čez par let ponovimo. Jaz bom pomagal.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Kaj pa ostali, bi kaj takega še pripravili?

PETER: Ja, zakaj pa ne. Mislim, da ni nemogoče, da bi se to še ponovilo.

DANIJEL: Sedaj so mladi na vrsti. Polagam upe v novo generacijo.

ANTON: Mi lahko pomagamo. Z veseljem pomagamo.

PETER: Je pa res, da smo imeli vodjo, ki je v to res verjel. Pri Antonu ni bilo nikoli pomislekov.

ANTON: Vsi smo v to verjeli. Zgodba o preteklem spopadu nas je podučila in v prihodnosti nepozabno združila.

Hvala.

Bitka pri Mrzli reki 2009

Nejc Furlan

#intervju, #turizem, #vipavska dolina, #kultura, #fotogalerija, #reportaža

Kolofon