Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Reportaža: Od Dunaja do Barcelone - letom primerno

Za današnjo reportažo je zaslužen Andrej Zaman, ultramaratonski kolesar, ki ga ni potrebno posebej predstavljati. Po neuspešnem poskusu prečkanja Amerike si je Andrej hitro zacelil rane in pred kratkim uspešno zaključil še eno čisto uživanicijo. S kolesom od Dunaja do Barcelone.

Kaj, kdo, zakaj

Od Dunaja do Barcelone s kolesom, 2.150 km, 21.000 višinskih metrov, kolo, nobene pomoči od nikogar, solo vožnja ... torej bikepacking. Kar imaš s sabo pač imaš, oskrbiš se lahko tam, kjer vsi ostali, za vse torej poskrbis sam. Nagrad ni! Med štartom in ciljem so trije vrhovi, ki so kontrolne točke, to sta prelaza Stelvio in Finestre v Italiji ter vrh ceste na Arcalis Ordino v Andori. Zato se tekmovanje imenuje Three Peaks Bike Race.

Kolo pripravljeno

Vso ostalo traso si pripraviš sam, izjema je le še zadnjih 88 km, ki je bila obvezna in za vse enaka. Za sledenje udeležencev je bilo poskrbljeno preko organizatorjeve spletne strani.

Med preko 100 udeleženci sem bil edini Slovenec, na štartu sem se videl le nekaj prijateljev, s katerimi sem se poznal s prejšnjih preizkušenj. Po odstopu v ZDA na Trans Am in velikem razočaranju, sem rabil en odklop. Nekaj, da se znorim.

Moji cilji pred štartom?

Nič posebnega in nič zahtevnega. Le čimprej priti v Barcelono na svojem kolesu in pri tem uzivati, vendar brez ujetništva časa in rezultata. Le to in nič drugega.

Alberto Vaghi, dolgoletni prijatelj iz Italije (pred štartom)

Štart in prvi del

Z avtobusom sem na Dunaj prispel le dve uri pred štartom, a najprej je bilo potrebno najti 10 km  oddaljeni lokal Velobis, kjer sem kasneje opravil tehnični pregled kolesa in opreme.

Štart dirke je bil v soboto, 20.7., ob 16.00. Kot vedno so se eni zapodili naprej v tempu, ki je primeren za največ 100 km dolgo traso. Kot da bo z nočjo že cilj. Modeli. V takem trenutku je najtežje voziti svoj tempo, da ne greš prehitro. Nekako mi je uspelo, saj nekaj izkušenj že imam. Prvih 200 km mi je minilo v točno 8 urah, kar je bilo hitreje od načrtovanega. Potem pa prisilni počitek na eni od bencinskih črpalk zaradi neurja, ki se je razbesnelo ravno tam. Na srečo vedrim le kake pol ure, potem nadaljujem.

Ves čas sem vozil sam, do Innsbrucka sem večkrat srečal Italijana Alberta, s katerim se poznava že kakih 5 let. Ves čas dirke nisem niti enkrat pogledal na aplikacijo, ki kaže, kje so ostali tekmovalci. Ni me zanimalo in se s tem nisem ukvarjal. Hotel sem le svojo tekmo. Sam s sabo.

Ponoči sem nekje izgubil sončna očala. Očitno so mi padla iz žepa razpete majice. Brez njih bom težko vozil v soncu. Na srečo se jutranji postanek v Salzburgu obrestuje in mlada prodajalka je iz predala potegnila ena zelena očala, ki sem jih potem uporabljal do konca. Nadaljevanje nedelje je bilo dežavno.

Tretji dan nas je pričakala velika vročina, bilo je kakih 38 stopinj. V senci seveda, a na razgretem asfaltu ni bilo sence. Le nasprotni veter. Zaradi tega sem se na Stelvio podal sredi noči in ga prevozil v hladu.

Težave št. 1

 Po treh dneh vožnje pa prve težave. Predrta prednja zračnica običajno ne predstavlja resnega probema. Tokrat je bilo drugače. Po menjavi zračnice sem s težavo spravil gumo na svoje mesto, ko pa sem jo napumpal, mi je del ventilčka ostal v nastavku na pumpi. Takrat sem rekel nekaj grdega. Ni za javnost. Torej ponovi vajo. Zunaj seveda vročina in na srečo sem bil v edini senci daleč naokoli. Ko drugič zamenjam zračnico in ravno začnem s postopkom montaže gume na svoje mesto, pride do mene ena starejša gospa in mi nič kaj prijazno pove, da sem na privatnem zemljišču, da je tam hotel, da vznemirjam njihove goste in tralala. Ni mi preostalo drugega, kot da se prestavim malo stran. Na sonce. Pregovarjanje z njo ne bi prineslo želenega učinka. Le dodatno izgubo časa.

Žal se je tudi drugi poskus pumpanja končal enako, torej z odlomljenim ventilčkom. Grde besede od prej so dobile nadaljevanje, le da je bilo še bolj intenzivno.

Imel sem le še eno zračnico. No, to mi je uspelo namontirati, po okoli dveh urah sem le lahko nadaljeval, čeprav je bila med vožnjo skoraj prazna. Izguba dveh ur zaradi te okvare se je zelo poznala in namesto, da bi v nočni vožnji prevozil Torino in zgodaj zjutraj nadaljeval z vzponom na prelaz Finestre, sem moral biti ob devetih zjutraj šele v kraju Susa pred vzponom, saj takrat šele odprejo kolesarsko trgovino, kjer sem dobil rezervne zračnice. Brez njih bi bil vzpon v 19 km klanec, ki je zadnjih 8 km makadamski, samomor.

Zadnjih 8 km vzpona na prelaz Finestre

Vročina, vzponi in težave št. 2

A Finestre ni bil edini vzpon tisti dan. Po spustu v dolino se je bilo treba vzpeti še do Sestrieresa in po ponovnem spustu v dolino še v Mongenevre v Franciji. No, potem pa je le sledil dolg spust in po kakih 40 km v kraju Embrun vidim opozorila, da bo tam čez dva dneva potekal Tour de France in da bodo takrat tam nekatere ceste zaprte. Ok, na srečo bom takrat že daleč stran.

Vrh prelaza Finestre, 2.178 mnv

Še pred vzponom na prelaz Finestre sem čutil, da tokrat ne bo šlo brez težav na zadnji plati. Mast za vime in kasneje v lekarni v Franciji kupljen Bepanten sta sicer težave z razžrto in do živega ranjeno zadnjo platjo le omilila, normalno sedenje na kolesu pa je bila prava umetnost. Odrgnine so namreč povzročale kvalitetne bolečine. Česa podobnega se mi ni zgodilo že kakih šest let.

Težave št. 3

Dveurni nočni počitek v parku v kraju Gap je bil bolj simboličen, saj je bil tam nepopisen hrup stotin kamionov, ki so bili povezani s Tourom. Ker je bilo resno spanje zunaj na klopi v parku nemogoče, sem se okoli dveh zjutraj odpravil naprej.

Dopoldne pa novo presenečenje. Zaradi Toura že tri ure pred prihodom tekmovalcev zaprta in blokirana cesta, kjer sem imel speljano traso. Niti peš me niso spustili preko mosta čez reko Rhono, ki je bil edini tam daleč naokoli. In čeprav na širokem pločniku ne bi nikogar oviral. Policaj se ni dal motiti in mi je dal vedeti, naj mu ne težim, ker ne bo uspeha.

Tour de France nepričakovano v živo

Naprej nisem mogel, nazaj tudi ne. Ostalo mi je le čakanje na soncu in v vročini, saj v bližini ni hilo trgovin in lokalov. Tudi s počitkom ni bilo nič, saj je bila vročina previsoka in direndaj gledalcev prevelik.

Po treh urah se končno pripeljejo kolesarji, v minuti so vsi mimo in lahko nadaljujem. A škoda je bila narejena. Koncept, da ta dan pridem čim bližje Andori, je padel v vodo. Sem pa za vse to sam kriv, ker nisem bil pozoren, kje in kdaj točno bodo trase Toura blizu mojih. Lahko bi mi neslo, da pogledam, kje so njihove etape. Jebi ga, emšo ...

Arcalis Ordino

Po 60 km dolgem klancu in še enem predrtju prednje zracnice tik pred špansko mejo, sem v Andoro prispel pozno zvečer. Bila je že noč. Prepozno za vzpon na preko 30 km dolg Arcalis Ordino. Po enournem spanju na tleh za bencinsko črpalko, sem se vzpona lotil še v nočnih urah, a se je kmalu zdanilo. Čeprav sem bil že večkrat v Andori, sem ta vzpon vozil prvič. Noro lepo in škoda bi ga bilo celega prevoziti ponoči.

Osvojen tudi Arcalis Ordino v Andori, 2.220 mnv

Po osvojitvi vrha v ranih jutranjih urah me je do cilja ločilo le še okoli 270 km, od tega zadnjih 88 po obvezni smeri, ki jo je določil organizator in z okoli 2.000 visinskimi metri. Želel nam je namreč pokazati vse čare gorovja v ozadju Barcelone. Montserrat je res veličastno hribovje, trasa je vodila okoli tega hribovja, do cilja pa je tudi kasneje vodil en sam gor in dol.

Približevanje cilju je seveda povzročalo posebne občutke. Še zadnji vzpon na hrib Tibidabo je bil že v trdi temi, do cilja pri Arc de Trioumh (Slavoloku zmage) pa me je ločilo le še kakih 10 km, to je zadnji spust in nešteto semaforjev na kolesarski stezi. To so res neverjetni in izjemni občutki. Tega se ne da opisat, to je treba doživeti.

Po 2.150 km in 21.000 višinskih sem s popolnoma razžrto zadnjo platjo, ko že dolgo ni bilo več možno normalno sedeti na sedežu, v cilj prispel kmalu po polnoči v noči na soboto.

Za celo pot sem rabil 6 dni, 8 ur in 31 minut, dnevno povprečje je bilo okoli 340 km, to pa je zadostovalo za skupno 7. mesto. Solidno, a brez presežkov. Pač letom primerno ...

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj

Zadovoljen?

Seveda. Pred štartom zadan cilj prihoda v Barcelono na svojem kolesu, je v popolnosti izpolnjen. Bi pa se brez tistega čakanja na Tour lahko razpletlo še boljše, predvsem pa hitreje.

Čista uživancija

Bolj kot se oddaljuje konec te preizkušnje, bolj je v meni intenziven občutek še ene čiste uživancije. Trasa je bila res izjemno lepa in ravno prav zahtevna, veliko jo je bilo speljane po kolesarskih stezah, ... S spanjem nisem ravno pretiraval, večinoma sem ponoči spal do ene ure in pol, vedno na tleh ali na kaki klopi po parkih, avtobusnih postajah, .., prehranjevanje je bilo bazirano na sendvičih, ...

Barcelona, Arc de Trioumph (Slavolok zmage), cilj

Naslednji odklop?

Kmalu ...

Dunaj - Barcelona

 

* Vir in fotografije: Andrej Zaman

* Zapis je nelektoriran

Lokalne Ajdovščina

#ajdovščina, #potopis, #kolesarstvo, #reportaža

Kolofon