Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Misija: Amazonski pragozd

Glede na to, da o pustošenju amazonskega deževnega gozda na Instagramu govorita celo Gisele Bündchen in Leonardo DiCaprio, kaže, da res ves svet gleda – pa nam je mar? Včasih se mi zdi, da nam je važno le, da wi-fi lovi in da so šoping centri odprti do devetih zvečer, za vse drugo pa se nam sladko jebe.

Leta 1860 so beli priseljenci v Oregonu na ozemlju plemena Čute-pa-lu odkrili zlato. Proti njihovi volji so staroselce hoteli pregnati z njihove zemlje in jih zapreti na oddaljene rezervate, a del plemena se je pod vodstvom poglavarja In-mut-tu-jah-lat-lata – po naše Groma, ki se vali čez gore – odločil pobegniti v Kanado, kjer bi svobodni lahko živeli v miru. Na več mesecev in slabih dva tisoč kilometrov dolgi poti so utrpeli mnoge napade priseljenskih vojaških sil ter v levjesrčnih spopadih izgubili številne brate in sestre, govedo, konje, zaloge. 5. oktobra 1877, samo dobrih petdeset kilometrov stran od kanadske meje, so nazadnje pristali na premirje, saj jim je general ameriške vojske obljubil, da se bodo lahko vrnili na svojo zemljo – toda ameriški general je lagal. V mesecih, ki so sledili, so jih ameriške oblasti prekladale z rezervata na rezervat, 14. januarja 1879 pa je poglavar Grom, ki gre čez gore, v Washingtonu pred zborom kongresnikov, diplomatov in dostojanstvenikov zahteval pravico za svoje pleme. V dvournem govoru je med drugim povedal tudi tole:

»Sprva se moji ljudje niso pritoževali. Mislili so, da je dovolj prostora, da bi vsi živeli v miru, in od belih ljudi so se naučili veliko stvari, ki so se zdele dobre. Ampak kmalu smo izvedeli, da so beli ljudje zelo hitro bogateli, in hoteli so si prilastiti vse, kar smo imeli Indijanci. Moj oče je prvi spregledal spletke belih ljudi in pleme je posvaril, naj bodo previdni pri trgovanju z njimi. Bil je nezaupljiv do ljudi z neučakano željo po denarju. […] Trdo sem delal, da bi se izognil težavam in prelivanju krvi. Belim ljudem smo dali del zemlje, misleč, da bomo lahko imeli mir. Motili smo se. Beli človek nas ni hotel pustiti pri miru. […] Nekaj mojih ljudi so umorili beli ljudje, pa niso bili beli morilci za to nikoli kaznovani. […] Zbrali smo vso živino, ki smo jo lahko našli, in se odpravili na pot. [Nekega večera] so mimo našega tabora šli trije beli ljudje. Lahko bi jih ubili ali jih vzeli za talce, ampak nismo posumili, da so vohuni, kar so bili. Tisto noč so vojaki obkolili naš tabor. Blizu zore se je nekdo od mojih mož odpravil pogledat konje. Vojaki so ga videli in ga ustrelili kakor kojota. […] Napadli so nas, ko je nekaj mojih ljudi še spalo. Bili smo trd boj. […] V spopadu smo izgubili petdeset žena in otrok in trideset vojskujočih mož. Ostali smo dovolj dolgo, da smo pokopali mrtve. Čute-pa-lu nikoli ne napadejo žensk in otrok. V času vojne bi lahko ubili mnogo žensk in otrok, ampak bilo bi nas sram narediti nekaj tako strahopetnega. [Potem] smo se kar se da hitro umaknili v deželo bizona. […] Na poti smo ujeli enega belega moškega in dve beli ženski. Izpustili smo jih po treh dneh. Dobro smo ravnali z njimi. Ženskama nihče ni storil sile. Mi beli vojaki lahko naštejejo en sam primer, ko so bile naše ženske tri dni njihove talke in potem izpuščene, ne da bi jim kdo storil silo? […] Vse ljudi je naredil isti Veliki duh. Vsi smo bratje. Zemlja je mati vseh ljudi in vsi ljudje bi morali imeti enake pravice na njej. […] Ko pomislim na naš položaj, mi je težko pri srcu. Vidim, da z ljudmi moje rase delajo kakor z zlikovci, jih preganjajo iz dežele v deželo ali pa jih s puškami pobijajo kakor živali.«

Poglavar Grom, ki se vali čez gore, je umrl leta 1904, petindvajset let po tem govoru v Washingtonu, še vedno zaprt na rezervatu daleč stran od domače zemlje. In če mislite, da se danes kaj takega ne more več zgoditi, se motite.

Konec julija tega leta je na desetine iskalcev zlata vdrlo na odmaknjen rezervat staroselcev v brazilskem amazonskem deževnem gozdu samo nekaj dni po tem, ko so domorodci blizu svoje vasi našli zabodeno truplo enega svojih vodij. Domorodci so se razbežali pred do zob oboroženimi napadalci, ti pa so zavzeli vas in odtlej se pokoli staroselcev samo še stopnjujejo, ne da bi kdor koli odgovarjal zanje. Vendar tistim z neučakano željo po denarju amazonski deževni gozd ne diši samo zaradi zlata, saj je amazonski pragozd in z njim vsa plemena in živali, ki že tisoče let živijo v njem, ogrožen tudi zaradi naftne in lesne industrije ter živinoreje . Prav zaradi slednje kmetje netijo požare, da z njimi preganjajo domorodce in pogozdeni svet spreminjajo v pašnike za živino. V Braziliji, ki ima največji delež pragozda, kar 60 odstotkov, so do letošnjega avgusta zabeležili že čez 72.000 gozdnih požarov oziroma skoraj 85 odstotkov več kakor v enakem obdobju lani – pljuča zemlje, kakor pravijo amazonskemu deževnemu gozdu, izginjajo pred našimi očmi. Če pa bo krčenje pragozda še naprej napredovalo s takšno hitrostjo, bomo do leta 2030 ostali brez četrtine pljuč, brez neštetih živalskih vrst in brez kdo ve kolikih plemenskih kultur.

Ta vsesplošen pogrom na amazonski pragozd je izzval množičen odpor plemen iz vseh devetih držav, ki jih povezuje največji deževni gozd na planetu, in izrazi podpore dežujejo od vsepovsod. Salome Aranda (na sliki druga z leve v drugi vrsti), ena od vodij ekvadorskega ljudstva Kičua, tudi sama večletna borka proti naftni industriji in glasna pobudnica odprave spolnega nasilja nad domorodkami, pa je v znak podpore bratom in sestram iz Brazilije povedala tole: »Gozd je za nas vir življenja. Brez gozda ne moremo živeti. Ves svet je odvisen od amazonskega dežnega gozda. V Ekvadorju stojimo v solidarnosti s staroselskimi brati in sestrami v Braziliji. Pošiljamo vam moč, da se boste še naprej borili, da boste ostali močni! Brazilski vladi pa sporočamo: čas je, da naredite konec temu uničenju! Vaše življenje in vaše družine so prav tako odvisne od amazonskega pragozda. Ves svet gleda.«

Glede na to, da o pustošenju amazonskega deževnega gozda na Instagramu govorita celo Gisele Bündchen in Leonardo DiCaprio, kaže, da res ves svet gleda – pa nam je mar? Včasih se mi zdi, da nam je važno le, da wi-fi lovi in da so šoping centri odprti do devetih zvečer, za vse drugo pa se nam sladko jebe. A če nam krvavi srce, ko gledamo, kako se zgodovina ponavlja, moramo strniti vrste ter se vsaj virtualno postaviti ob bok vsem neustrašnim možem in ženam, ki se borijo za boljši jutri nas vseh, ker pa všečki ljudi z neučakano željo po denarju pač ne ustavijo, moramo njihovo delovanje tudi finančno podpreti . V svetu, ki mu ne bi moglo biti bolj vseeno, preprosto mora obstajati nekdo, ki mu ne bi moglo biti bolj mar.

 

* Fotografije: Santiago Cornejo, Melissa Cartagena, Mihaela Noroc, Filipe Frazao

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon