Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Zoran Zornik : »Ne vidim pomanjkanja duhovniških poklicev, ampak vidim spremenjen način življenja.«

Zoran Zornik deluje kot duhovnik v ajdovski župniji Šturje. V cerkev Svetega Jurija se je priselil pred dobrimi tremi leti iz Cerknega. Župnija Šturje spada pod dekanijo Vipavske škofije Koper in v svoji sredini združuje okrog štiri tisoč katoličanov. Šturje kot cerkvenopravna oseba se prvič imenuje v cerkvenih dokumentih že leta 1320. Na portalu cerkve pa je letnica 1696. Ta letnica je vklesana v kamen in je datum posvetitve sedanje cerkve. Župnija ima tudi dve podružnici, podružnico svetega Martina v Žapužah in podružnico svetega Antona na Fužinah. Šturje so stara župnija, ampak zelo živahna in za takšen živ utrip si v župniji prizadeva veliko ljudi, največ pa je seveda odvisno od duhovnika, gospoda Zorana Zornika.

Pozdravljeni, gospod Zoran. Za začetek nam povejte, kje ste doslej opravljali duhovniško službo, ki se danes nadaljuje v župniji Šturje? Kdaj ste se odločili postati duhovnik?

Veselje do duhovniškega poslanstva sem začutil že sredi osnovnošolskih let, seveda pa je to z leti zorelo in se prečiščevalo. Od prvih otroških želja do resne odločitve je preteklo veliko let. Službo duhovnika sem kot kaplan opravljal v Tolminu in Cerknem, župnik pa sem bil v Desklah in nato v Cerknem, zdaj sem vkorakal v četrto štursko leto.

Kako sami ocenjujete, župnijo Šturje, po vaših dobrih treh letih delovanja v Ajdovščini? Kako se počutite med svojimi »farani«?

Župnijo Šturje sem sprejel na škofovo željo. Župnija je velika in ima mnogo izzivov. Rad imam svoje ljudi in skušam biti z njimi čim bolj domač. Upam, da tudi farani mene sprejemajo. Pomembno se mi zdi povezovanje ljudi, ki pripadajo Šturski skupnosti.

Pred prihodom v Ajdovščino ste delovali v Cerknem? Je kakšna razlika med eno in drugo župnijo?

Poleg Cerkna sem imel še šest manjših gorskih župnij, te pa so imele še podružnice, vse skupaj 19 cerkva, če se prav spomnim. Tukaj pa je ena strnjena župnija, vsi ljudje so praktično blizu cerkve, zato je duhovniško delo s tega vidika tukaj lažje, ker gre za eno samo skupnost.

Biti duhovnik je hkrati poklic in poslanstvo. Kako sami gledate na to? Kdaj se za vas konča »služba« in začne poslanstvo?

Res je. Eno je biti duhovnik, posvečen Bogu. To je poslanstvo, kakor je poslanstvo zakonsko ali starševsko življenje. To se nikoli ne neha. Kot duhovnik pa trenutno službujem kot župnik v Šturjah. Služba se konča, ko gre zadnja skupina zvečer iz župnišča in ko je pisarna zaprta. Vedno se moram spraševati, kakšen sem kot duhovnik (poslanstvo) in kakšen sem kot župnik (služba).

Nekoč so bili trije najpomembnejši poklici v družbi zdravnik, učitelj in duhovnik? Kakšna je danes vloga duhovnika v širši družbi?

Smo v družbi, ki poudarja pravice, pozablja na dolžnosti. S tem se je, tudi s pomočjo medijev,  oblikovalo javno mnenje, ki je pogosto vzelo dobro ime prav tem trem poklicem. Govorimo o slabem zdravstvenem sistemu, menim pa, da posameznim zdravnikom nimamo kaj očitati. Prav tako je javno mnenje o duhovnikih pogosto slabo, vedno znova pa sem priča spoštljivemu odnosu mojih faranov do mene ali mojih kolegov. Zato me ta posploševanja ne prepričajo. Vsi trije omenjeni poklici pa so v korist ljudem: za njihovo zdravje, za izobrazbo in kulturo bivanja ter za duhovno razsežnost človeka.

Ali družine in posamezniki, ki so v stiski, danes še vedno prihajajo v cerkev ali župnišče in iščejo duhovnika za pogovor, pomoč?

Danes je veliko ponudbe za pogovor v stiski, od terapevtov in strokovnjakov do anonimnih SOS telefonov. Ljudje pa iščejo tudi nas duhovnike za pogovor, nasvet in spoved. So težave, ki jih more rešiti stroka, in so stvari, ki jih je potrebno sprejeti in izročiti Bogu, ker jih človek ne more rešiti. Mnogi ljudje hodijo na pogovor, prihajajo v cerkev k osebni ali skupni molitvi in za molitev tudi prosijo. Je pa res, da ena dobra spoved marsikaj reši. Če bi se ljudje bolj posluževali spovedi, bi bila marsikatera terapija za denar nepotrebna.

V zadnjih desetletjih se je močno spremenil tudi pogled na vero. A ta še vedno ostaja globoko zasidrana v mislih in zavesti številnih ljudi. Kakšen je vaš pogled na vero v letu 2019?

Morda se je spremenil pogled od zunaj. Velika škoda je, da smo Slovenci kot družba neopredeljeni. Hrvatje trdijo, da so katoličani, Srbi, da so pravoslavni, Bošnjaki, da so muslimani. Slovenija, ki ima izrazito katoliške korenine, pa je opredelitev zatajila. To je velika škoda. Ampak kristjani se zavedamo, da masovnost ni bila v načrtu Jezusa Kristusa, on je rekel, da smo sol in kvas. To pa daje okus družbi. Če pomislim samo na Karitas, koliko dobrote se preko te Cerkvene organizacije prelije na revnejše med nami. In če hoče Cerkev biti sol in kvas, mora delati na kvaliteti, ne na kvantiteti. Ko se vera pozna v družbenem in družinskem življenju, potem je sol in kvas.

Zoran Zornik - Župnija Šturje<br />
Fotografija: Klemen Bizjak // Adriafoto

Svet se v zadnjih letih spreminja s svetlobno hitrostjo. Prišle so nove tehnologije, socialna omrežja, dostop do informacij je precej lažji, teh informacij pa je toliko, da jim človek le stežka sledi. Kako se vi kot duhovnik in Cerkev na splošno poslužujete vseh teh novitet?

Kot duhovnik živim v tem svetu in zato vsaj nekoliko sledim tehnologiji, internetu in s tem povezanimi mediji. Hvaležen sem, da živim v času, ki ima te stvari, saj je z njimi lažje. Televizije sicer nimam (sem jo podaril), z internetom pa si veliko pomagam pri iskanju informacij, literature in tudi komunikacije z ljudmi.

Kakšna je danes vloga Cerkve v slovenski družbi? Neredko zasledimo kritiko, da se Cerkev preveč vpleta v družbeno, predvsem politično življenje? Kako sami gledate na to?

Cerkev in z njo verniki smo del te družbe. Mislim, da bi kristjani, prežeti z evangelijem, morali več sodelovati v družbenem in političnem življenju. Kdo pa naj  piše zakone in ureja družbeno pravičnost, če ne na podlagi evangeljske pravičnosti, ljubezni do bližnjega, zlasti do reveža, itd. Nekoč so imeli 10 Božjih zapovedi in so veljale za družbeno ureditev. In je funkcioniralo! Fraza, da se Cerkev ne sme vtikati v politiko, je iz preteklih časov. Mora se, vsaj zato, da vznemirja. In vem, da vznemirja, sicer je ne bi tako napadali. Kaj pa če je obratno: da se politika in mediji preveč vtikajo v Cerkev?

Prav tako se v zadnjih časih Cerkev pogosto zapleta v najrazličnejše afere. S tem pa seveda izgublja ugled in zaupanje. Kaj bi po vašem mnenju Cerkev morala storiti, da bi se znova bolj približala ljudem?

Cerkev je blizu ljudem. Vsak dan se srečujem z ljudmi in njihovimi zgodbami. Zbiram otroke, mladino, zakonce, razporočene, starše, starejše, obiskujem družine… Pomagamo tistim, ki se težje preživljajo. Skrbimo za starejše v Domu starejših občanov, se vsako sredo rekreiramo s tistimi, ki si to želijo. Še bi lahko našteval. Afere so redkost, vsaka je preveč, a ne uničuje podobe Cerkve. Nobena »afera« ni dobra, kliče k neki prenovi, ampak to me še bolj poveže s Cerkvijo, ki jo imam rad. Kot na primer: Rad imam družine in mi je lepo biti z njimi. Če se srečam s trpečo družino, začnem še bolj čutiti z njimi, pa tudi če so sami kaj zavozili. Njihova »afera« me ne loči od njih, ampak me z njimi še bolj poveže. 

Kako gledate na mladino, na nove generacije, ki prihajajo? Za poklic duhovnika se odloča vse manj mladih, vse manj mladih zahaja v cerkev? Kakšna je po vašem mnenju prihodnost krščanske Cerkve?

Mlade imam rad, mladim zaupam. So pa res mladi v težkih časih. Liberalizem poudarja pravice, pozablja na dolžnosti in na odločitve. Zato se mladi težko odločajo za poklic, za sklenitev zakona, za družino, … tudi za duhovni poklic. Vprašanje duhovnih poklicev je klasična »zaskrbljenost« novinarjev ob raznih dogodkih Cerkve. Ampak jaz ne vidim pomanjkanja duhovniških poklicev, ampak vidim spremenjen način življenja. Saj ni treba, da je v vsaki vasi šola, ambulanta, župan, policija in župnik. Danes smo najprej vsi mobilni in če se zapeljemo do zdravnika in v trgovski center, se lahko tudi do cerkve. Predvsem pa je spremenjen pogled Cerkve: če je nekoč bilo vse versko življenje odvisno od duhovnika, imamo danes v vsaki župniji veliko laiških sodelavcev, ki so neprecenljivi sodelavci pri dobrodelnosti Cerkve, pri poučevanju verouka, skrbi za kulturo petja in tudi sodelovanja pri bogoslužju. In če je sedanji Cerkvi uspelo pridobiti te sodelavce, se nam res ni bati prihodnosti. Če pomislim samo na število mladih, ki sodelujejo pri oratoriju in se vse leto v ta namen srečujemo, pripravljamo in vzgajamo, sem res optimist, tudi če sta dva ali trije duhovniki manj v dolini. Duhovniški poklic je velik dar, zato masovnosti ne pričakujem.

Zagotovo je svetla točka Katoliške Cerkve papež Frančišek, ki uživa precejšen ugled v družbi. Kako ga sami vidite in kako je s svojo »pojavo« vplival na krščanstvo danes?

Papež Frančišek je res pojava, mediji ga imajo radi, je pa zelo dosleden, kar pa javnosti ni tako znano. Večkrat mi ga je kdo, ki išče bolj pravice kot kaj drugega, citiral, npr. da je papež rekel, da ima vsak otrok pravico do krsta. A to je le polresnica. Papež Frančišek pravi: »Vsak otrok ima pravico do krsta, če so starši pripravljeni stopiti na pot vere!« Zelo ga spoštujem in skoraj dnevno berem njegove nagovore, ampak take, kot so v resnici, ne tistih populističnih, na pol.

Kakšen je vaš osebni pogled na Vatikan v letu 2019?

V tem letu sem si Vatikan ogledal z vrha kupole in je zelo lepo. Če pa mislite na pomen Vatikana, pa gledam z vsem spoštovanjem v srce Katoliške Cerkve in cenim življenje in delo vsaj zadnjih šestih papežev, ki so mi zelo blizu.

Vrnimo se še malce v lokalno okolje, v Šturje. Ajdovščina ima dve Cerkvi, štursko in ajdovsko. Kakšno je sodelovanje med obema župnijama?

Sodelovanje je zelo lepo, nič več se Šturci in Ajdovci ob Hublju ne obmetavajo s kamni. Z ajdovskim župnikom Francem lepo sodelujeva, letos smo imeli skupen misijon, ki je bil zelo odmeven. Vsako jesen skupaj romamo na Sveto Goro. Tudi ljudje kdaj gredo od tu k maši tja in obratno, kar je znamenje lepega krščanskega sožitja.

Kaj imate v šturski župniji v prihodnosti?

Prav posebnih načrtov nimamo, vsak teden pa izidejo župnijska Oznanila, ki so med šolskim letom pravo tedensko načrtovanje. Dobite jih tudi na spletni strani Župnije Šturje.

Med sveto mašo ljudje radi prisluhnejo pridigi? Kaj je vaša inspiracija, ko se pripravljate na pridigo in koliko časa vam vzame priprava nanjo?

Pridiga je ob nedeljah in praznikih, med delavniki ne. Podlaga je vedno evangelij, ki ga pri maši preberemo, iz tega pa razvijem kratek nagovor kot spodbudo za življenje. Običajno ob nedeljah zvečer že preberem za naslednjo nedeljo, da imam v glavi vsebino. Potem pa v soboto v eni slabi uri naredim rdečo nit nedeljskega nagovora. Seveda je treba v ta namen prej kaj premisliti in prebrati.

Kaj pa vaš prosti čas? Ko niste v »službi«, s čim se najraje zaposlite?

Rad berem, kolesarim, grem na sprehod in tek, z motorjem pa tudi kam dlje.

Danes za mnoge poklice rečemo, da so podvrženi stresu? Je lahko tudi delo duhovnika stresno?

Priznam, je pogosto stresno. Ampak, veste, v veri je to lažje. Jaz vedno rečem, če kaj lepega uspe, je dano od zgoraj, tako tudi, ko ne uspe, ni treba, da sem za vse sam kriv.

Kakšen je vaš osebni pogled na Ajdovščino kot občino? Vam je všeč življenje v Ajdovščini, v Vipavski dolini?

Kjer so dobri ljudje, je vedno lepo. Poleg tega pa je Vipavska dolina odlična točka, iz katere lahko greš v vse smeri. Življenje ob avtocesti je res komot.

Še za konec, vaš najljubši citat iz Svetega pisma? Oziroma kaj bi bilo vaše svetopisemsko sporočilo našim bralcem?

Ker smo na začetku šolskega in veroučnega leta, morda kar te Jezusove besede:

»Prišel sem, da oznanim blagovest, da prinesem jetnikom prostost in potrtim veselje

Božja beseda je blaga, taka naj bo tudi naša.

Če smo kdaj lastni ujetniki, Bog nas osvobaja.

Vsako potrtost pa naj prepodi pravo veselje, ki je v svobodi srca in lepih odnosih.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Klemen Bizjak // Adriafoto

Matjaž Jazbar

#ajdovščina, #intervju, #kultura, #bogoslužje

Kolofon