Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: »A res? A zastonj delaš?«

Socialno varstveni programi se umikajo z državnih pleč na nevladniška, živimo v nekem drugem času, kot smo in ta terja spremembe. Tudi v dojemanju prostovoljstva. Ali je prostovoljstvo potrebno v družbi ali ne, pa seveda, vsak presodi sam. Mnogo je načinov, kako in zakaj lahko pomagamo drug drugemu. Nekaj pa je zagotovo res – da brez vrednot ne bomo preživeli.

O prostovoljstvu. Ali je nujno potrebno za družbo ali ne? O tem, ali je res tako grozno delati zastonj? Ali je biti prostovoljec častno ali pač ne?

Zavod Sopotniki, ki s storitvijo brezplačnih prevozov za starejše deluje trenutno v petnajstih slovenskih občinah in ima odprtih 12 enot, ima 190 aktivnih prostovoljcev, ki vsak dan sedejo za krmilo vozila in z izmeničnimi dežurstvi, s podporo naše organizacije, pomagajo pri dostopu do storitev starejšim občanom.

Pri Sopotnikih nimamo veliko krat možnosti utemeljevati, zakaj smo se odločili za prostovoljski program (poleg profesionalnega) in čisto res je, da nas pogosto pokličejo “kandidati” za prostovoljce, ki jim ni jasno, da prostovoljsko delo ni plačano in da pogosto slišimo od njih, da to pa ne, tega prostovoljstva ne moremo enačiti s prostovoljskim programom v prostovoljnih gasilskih društvih.

Prostovoljstvo je po mojih izkušnjah v Sloveniji še vedno premalo ozaveščeno v smislu, da prostovoljstvo ni dobro-sosedska pomoč, sorodstvena podpora. Gre za delo, ki je po 5. členu Zakona o prostovoljstvu svobodna odločitev posameznika, ki za to delo ni plačan, ampak ga opravlja v splošno družbeno korist.

V Zavodu Sopotniki imamo formalno organizirano prostovoljstvo. Prostovoljec gre skozi uvodno teoretično usposabljanje, nato skozi terensko, podpiše Dogovor o prostovoljskem delu. Prostovoljec je na terenu zavarovan, poskrbljeno je za tople obroke, tople napitke, povrnjeni so mu potni stroški, prav tako pa je tekom dela opolnomočen še z dodatnimi programi in izobraževanji, ki ga podprejo pri delu z ranljivo skupino ljudi. Gre za odgovoren pristop organizacije do vsakogar, ki je vključen v prostovoljski program oz. v izvajanje storitve. Vsak dan prostovoljca pospremi na teren lokalni koordinator enote, ki mu nudi vso potrebno podporo - tudi koordinatorji enot se vseskozi preko naše organizacije izobražujejo na temo dela s starostniki in prostovoljci. Dvomesečno imamo skupinske intervizije, individualne pogovore - vse za to, da je trenutek na poti med starejšim in prostovoljcem podprt in nudi vso potrebno varnost ter udobje. Da zares pridemo do tega, kar vsi iščemo - do medsebojnega ZAUPANJA.

Naši prostovoljci so pester nabor vseh generacij, preko česar realno uresničujemo poslanstvo medgeneracijske solidarnosti - od mladih, srednje generacije do mlajših upokojencev (eden teh je zadnjič po domače povedal, zakaj je prostovoljec: “… raje nekaj smiselnega počnem, kot pa da bi doma gnil.”).

Mladi pridobivajo prepotrebne kompetence, veščine in znanja in skupaj s srednjo generacijo uspešneje nastopajo na trgu dela. V zadnjih dveh mesecih beležimo dve zaposlitvi s pomočjo našega prostovoljskega programa, ki je služil kot neke vrste socialna aktivacija, mreženje in pridobivanje zgoraj naštetega, v sektorju pomoči in skrbi za starejše. Iz naših realnih izkušenj lahko povemo še, da prostovoljstvo skrbi za prenos vrednot, ki so nujno potrebne za obstoj družbe; to je solidarnosti, medsebojne pomoči, posluha, sodelovanja, povezovanja, občutljivosti in tega, da nam je mar; da nam je preprosto mar.

In ko me kdo vpraša, zakaj nimamo zaposlenih šoferjev, saj bi imeli veliko manj dela s tem, me žal nihče ne more prepričati, saj sam tudi sama zrasla skozi prostovoljstvo in ugotovila, da več kot dam, več dobim - pa ne v denarju, ampak v vseh drugih kvalitetah življenja. Za trenutke sem lahko pozabila na neustavljivo pehanje po preživetju in bila s pozornostjo pri stvareh, ki so zelo pomembne - da nisi sam, da so okrog ljudje, ki veliko bolj kot ti, potrebujejo pomoč. In morda je vse to skupaj rodilo priložnost tudi zame - da sem danes zaposlena pri Sopotnikih in lahko z vsem, kar pač sem, prispevam k skrbi in pomoči starejšim ter da z vsemi sodelavci, z vsem veseljem, kar ga premoremo, skrbimo za naše drage prostovoljce, ki svoj prosti čas namenijo pomoči šibkejših in ranljivejših od njih. Število opravljenih ur prostovoljskega dela pri Sopotnikih do 1. 7. 2018 je bilo 4.048 ur. Število opravljenih ur prostovoljskega dela do 1. 7. 2019 pa 6.625 ur.

Na nacionalni ravni se lahko, kot je zapisano v letnem poročilu o prostovoljstvu v Sloveniji za leto 2018, število ur, ki so jih opravili prostovoljci primerja z delovnimi urami skoraj 4.992 zaposlenih oseb za polni delovni čas. 

Socialno varstveni programi se umikajo z državnih pleč na nevladniška, živimo v nekem drugem času, kot smo in ta terja spremembe. Tudi v dojemanju prostovoljstva.

Ali je prostovoljstvo potrebno v družbi ali ne, pa seveda, vsak presodi sam. Mnogo je načinov, kako in zakaj lahko pomagamo drug drugemu. Nekaj pa je zagotovo res – da brez vrednot ne bomo preživeli.

 

Anu Kahuna, vodja programa, Zavod Sopotniki

 

Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Anu Kahuna

#kolumna

Kolofon