Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Liffe 2019: Skrito življenje

V Ljubljani pravkar poteka slovenski filmski festival LiFFe, najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno ga spremljamo tudi na našem portalu, tokrat vam Nejc Furlan predstavlja odličen film Skrito življenje, režiserja Terrenca Malicka. Vabljeni k branju.

Kaj storiti, ko nastopi ugovor vesti in gre za vprašanje življenja? Smo v zgodovini zmagovalci ali izdajalci, če obljubimo zvestobo Hitlerju zgolj zato, da preživimo? Pred temi vprašanji se je znašel Franz. Družinski človek v goratem delu predvojne in medvojne Nemčije. Forma zadnjega filma Terrenca Malicka z meditativnimi posegi sprašuje v bistvu nas. Za kolikšno ceno se lahko prodamo oz. do kod sega naša načelnost in trma. Ne govorimo o kolaboraciji, zgolj o svetem miru do nasilne države, da bo volk sit in naša koža cela.

Zgodbe o slehernih posameznikih, ki se uprejo sistemu so sicer (hollywoodska) stalnica, a tu je dodatek. Franzovem uporu se tihoma pridružuje njegova žena Franziska, njegov tast, nekaj sovaščanov, vaški župnik in nenazadnje sprva skeptična mati. Tiho kolektivno zoperstavljenje vojni mašineriji in izrojeni ideologiji. Družina drži skupaj in je neomajna, brez čudežnih posegov. Tudi ko gre za življenje. Franziska »razume« soprogovo poklicanost, čeprav »kdo bo to čez leta sploh še vedel«, kakor ga prepričuje vojaški sodnik, kar je ena izmed zadnjih vlog velikega pokojnega nemškega igralca Bruna Ganza. Kaj dela film! Prav z njegovo pomočjo dobro poznamo Franzova dejanja, da bi obvaroval čisto vest. Ves upor je danes povsem jasen in razumljiv, a v času, ko je nacistična Nemčija govorila o tisočletnem rajhu je bilo Franzovo dejanje samomorilna norost, ki jo je zgolj tok zgodovine okitil z lovorjem nespornega junaka.

Ko govorimo o Skritem življenju, moramo omeniti veličastno fotografijo Jörga Widmerja, ta je neštete podobe iz vsakdanjega življenja tako zaobjel, da jasno vohamo les mlina, sveže seno, dehteče travnike,… iz nekega spomina privrejo asociacije nekih preteklih ali domačih prizorov, ki so najbrž vsem znane in so učinkoviti kontrast zločinom nacizma. Malick in Widmer sta tako ustvarila še eno nepozabno filmsko fresko, ki sicer izhaja iz ene perspektive, a se kmalu razdvoji. Na idilo in zapor. Na trpljenje in življenje. Oboje se deloma prekriva. Film se tudi uspešno izogne patetičnim obsodbam in obstane pri maloštevilnih, a dobro pretehtanih replikah in branju dopisovanja zakoncev, ki sicer izhaja iz dodanega zvoka in na momente zavleče ritem, a še vedno učinkuje pomirjeno, meditativno, brez nepotrebnega poudarjanja podob, ki so v tem filmu najmočnejše sredstvo. Škoda je le, da povečini nemška igralska ekipa govori angleško, ob tem pa še vedno ostaja prisotna (nepodnaslovljena) nemščina, ki bolj kot ne služi za sovražnikova renčanja in tako zopet ostane kot karikatura jezika zla. Dodana vrednost so tudi glavne igralske kreacije, ki s šepetanjem ostanejo zveste intimi, s tem pa tudi gledalce pustijo blizu, hkrati pa zadostno uprizorijo notranje boje in uspešno prehajajo med meditativnostjo in ekspresivnostjo, kar je za tolikšno trajanje filma vedno izziv.

Skrito življenje je tako upor, ki ne zapade v trendovski aktivizem. Franz dokazuje, da je sledenje samemu sebi »pot, resnica in življenje«, ne zahteva statusa influencerja. Ne ozira se na sovražni govor okrog sebe, dasiravno je razočaran nad domačimi ljudmi, ne pada niti na agresijo, temveč kleno, mesijansko sprejema trpljenje, brez, da bi uporabil besede. Tovrstni upor sicer zahteva pravi karakter ljudi, a je prav zaradi maloštevilnosti le teh najbolj primaren.

Čeprav prežvečena sporočila kot so »vojna se ne splača« ali »sledi svojemu srcu« morda sovpadajo z novim Malickovim delom, pa je tu forma vseeno pomembnejša, a hkrati opozarja, da vendar gre za posnetek resnice. Zato je za prenos v resničnost predvsem pomembno raziskovanje vsebine, da ne podležemo puhlicam skrajnih populističnih gibanj, ki smrdijo po drugih časih.

 

LIFFE 2019

Nejc Furlan

#kolumna, #kultura, #film, #liffe

Kolofon