Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Kam ljudje hitijo?

Ne dobimo kot ovce, raje razmišljajmo s svojo glavo. Razmišljajmo kaj mi lahko naredimo in spremenimo v tem ponorelem svetu. Ne počnimo stvari, ki jih počne družba zgolj zato, ker to želi. Počnimo stvari, ker želimo nekaj spremeniti. Nihče ne bo boljše harmonije ustvaril v okolju kot mi sami. Nihče ne bo namesto nas izboljšal svet in povezal ljudi. Ne zapirajmo se vase, ampak navezujmo stike, ohranjajmo družabno življenje.

Jesen je letni čas, ki me popelje v številna razmišljanja. Zasanjam se in še vedno iščem svojo pot nekje na morju, med borovci, na skalnati plaži daleč od civilizacije in potem pride realnost hladna jutra in adijo toplo sonce. To je obdobje, ko iščem odgovore na številna vprašanja. Pravzaprav čas, ko iščem samo sebe. Del leta, ko sem z mislimi že v prihodnjem letu, a realno še zaključujem projekte tekočega leta. Pred leti sem v jesenskih mesecih korakala po Ljubljani in iskala nove in stare znane in ne znane obraze. Letos to počnem v vedrejšem in meni prijaznejšem okolju, naši preljubi dolini. Zanimivo mi je opazovati ljudi, kako se starajo, prikrivajo svoje napake, kako bežijo iz realnosti. Uživam v zmedi 21. stoletja, ko se lahko izgubiš in tavaš v neznano, a pri tem ne moreš ničesar skriti.

Razmišljanje in iskanje znanih in neznanih obrazov, lovljenje pogledov in nasmehov me zapelje, do razmišljanja o tem kam ljudje hitimo. Si sploh še vzamemo čas za sočloveka? Namenimo prijazen pogled, nasmeh in pozdrav neznancu? Kam se je izgubila kultura? Kam smo zašli? Se sploh znajdemo v tem norem podivjanem svetu? Razmišljamo sploh še o čem drugem kot o tem v čem smo boljši od soseda? Favšija in zavist sta naše vodilo v življenju. Kam smo prišli? Kam se je izgubilo veselje do življenja, družabnosti, pogovorov in pozdravov?

Kljub temu, da hodim in iščem pozitivne drobce misli mi nikakor ne uspe. Odtavala sem od tega kaj hočem, kaj pričakujem in kaj vidim. Enostavno na ulici ne opazim več ene lepe besede, ne najdem več toplega pozdrava. Smo za to krivi mladi? Je za to kriv naš podivjani svet. Ko večino časa preživimo v službi, ko iščemo sami sebe in se ne najdemo? Kje je vsa pozitiva, ki sem jo še nedolgo nazaj nosila v sebi. Ko je bilo deljenje nasmehov in spodbud moje najlepše početje. Zakaj sem se tudi sama izgubila v drobcih nekvalitetnih družbenih vzorcev? Zakaj sledim mislim in dejanjem družbe in počnem to kar od mene pričakujejo drugi? Zakaj ne sledim svojim sanjam se zanje borim?

Težko mi je in počutim se krivo. Je to upravičeno? Sem sama kriva, da nihče ni pripravljen odzdraviti, nameniti tople besede? Kaj delam narobe? Pa smo za to res krivi mi milijenci, populacija, ki od življenja pričakuje nekaj več. Ki hoče in ustvarja in se bori za boljši jutri. Kam se je izgubil trušč ulic in vsakodnevni pogovori o vremenu. Pogrešam vedrejše vzdušje. Kaj smo v naši družbi pravzaprav naredili narobe, da vse nemo hiti in si ne vzame časa za drugega. Kaj lahko sama spremenim na boljše, da dvignem kvaliteto življenja? Ja kvaliteta življenja ni zgolj Mercedes v garaži in Iphone v roki. Psihološka plat kvalitetnega življenja je za naš družbeni razvoj bistveno pomembnejša. Mentalno življenje je tisto, ki nas hrani in je naše vodilo na poti do uspeha.

Spet se znajdem na točki, kjer iščem pot naprej. Verjela sem zgodbam starejših, ki so včasih malce zadirčno dejali, ja vi mladina pa prav nič ne pozdravljate kam je izginila vaša kultura? In kaj spoznavam danes? Danes ko lepe jeseni leta 2019 iščem odgovore na to vprašanje. Kam je izginila kultura starejših, ki so nedolgo nazaj dejali veliko krepkih nam mladim. Sprašujem se zakaj ne odzdravijo. Res, da me ne poznajo a kultura je kultura in v tako majhnih krajih Vipavske doline težko najdeš popolne neznance. Lep nasmeh in pozdrav odžene črne misli marsikoga. Se sploh še zavedamo kako pomembno je druženje in pogovor ali zgolj hitimo in se trudimo, da bi širnemu svetu na družabnih omrežjih pokazali kako veseli smo. Pa smo res? Se res na sliki za oklepom nasmejanega človeka skriva oseba, ki je zadovoljna sama s seboj? Zakaj verjamemo idil, ki se skriva na družbenih omrežjih?

Zakaj se ljudje ne pogovarjamo, pozdravljamo in kreiramo dobre ideje za prihodnost? Zakaj šinfamo in iščemo napake v vsaki spremembi, ne glede na to ali je dobra ali slaba. Zakaj kritiziramo še preden se v stvari pravzaprav poglobimo? Zakaj pravzaprav nismo srečni za vsakega, ki mu nekaj uspe? Zakaj so ljudje, ki so uspeli deležni posmeha in blatenja za njihovim hrbtom?

Bodimo ljudje, imejmo sočutje do sočloveka. Verjemimo vase in v druge. Vsak lahko uspe. Pot do uspeha je naporna in ni prav nič lepa. Ljudje, ki uspejo švicajo, jočejo in bijejo bitke. Premalo se zavedamo kaj vse je kdo pretrpel, čemu vse se je odrekel, da je zmagal in, da ga imamo danes za uspešnega. Uspeh je za ljudi, ki so hrabri. To so ljudje z železno voljo, ljudje, ki se borijo kot levi. Ljudje, ki so za uspeh garali bodo pomagali sočloveku, mu namenili lepo besedo in ga usmerili na pravo pot.

Ne dobimo kot ovce, raje razmišljajmo s svojo glavo. Razmišljajmo kaj mi lahko naredimo in spremenimo v tem ponorelem svetu. Ne počnimo stvari, ki jih počne družba zgolj zato, ker to želi. Počnimo stvari, ker želimo nekaj spremeniti. Nihče ne bo boljše harmonije ustvaril v okolju kot mi sami. Nihče ne bo namesto nas izboljšal svet in povezal ljudi. Ne zapirajmo se vase, ampak navezujmo stike, ohranjajmo družabno življenje. Na družabnih omrežjih je veliko skritega in težko se komu zaupaš, v pogovoru pa se marsikatera nerešljiva situacija lahko reši. Ne verjemimo lepim slikam tam nekje na spletu in bodimo nevoščljivi posameznikom, ki so tam srečni. Pa so res? Modra tudi oni tavajo po ulici prav tako kot jaz in se sprašujejo kaj počnejo narobe, da ljudje ne odzdravijo, da ni nasmeha in dobre energije.

Bodimo prijazni do sočloveka, delimo besede in nasmehe. Skupaj lahko ustvarimo boljši svet in predvsem poskrbimo, da ne bo naša psihološka raven več tako nezadovoljna. Počnimo to za sebe in ne za druge.

 

* Vir: N.V.

* Fotografija: Timon Studler

Lokalne Ajdovščina

#kolumna

Kolofon