Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Jezero in Momljač Taras Birsa

Torej, bolj kot zločin iz strasti ali zaradi česarkoli, čas je za nadaljevanko Jezero. V življenju gredo stvari drugače. Najboljši je zločin, za katerega nikoli ne izvejo. Ga ni. In skrbijo nas lahko tisti, k jih ne poznamo zares, ki jih vidimo, ki so rešitelji ljudstva, ki so prijetni, upoštevani in ki imajo vedno prav. Ali to ni zločin? Seveda, imeti vedno prav je zločin. Kako bi Momljač Taras Birsa to razvozlal, predstavil, na svetlo spravil, utemeljil in zadostil spoznanju in naši žalosti, da niti nimamo pravih kriminalcev?

Tadej Golob mi je polepšal nedeljske večere. In Bohinjsko jezero, seveda. Preskrbljen sem vsaj za šest nedelj, da bom mirno gledal televizijo in da me ne bo sram buljiti v to napravo za izgubo časa. Še tri nedelje so pred mano – potem pa nič. Zopet nič.

Do tedaj pa me zanima, kako bo: ali gre za umor iz strasti, gre za umor za odstranitev nevarne tekmice v znanosti in potem tudi zaradi zaslužka na nekem inštitutu, v njeno glavo namreč ne moremo pogledati, ali gre za naključje, morda za nesrečo.

Malo sem bil razočaran, ker policisti niso iskali glave, kar bi bilo seveda nujno, da bi lažje verjel zgodbi – ne pod vodo ne v gozdovih, kakor da jih to ne zanima. No, morda pa jih še bo.

Malo sem tudi razočaran, ker ni nobenih podatkov, ali je seksala, preden so jo umorili ali celo po tem, ko je bila že mrtva, ali morda celo, ko je bila že brez glave. Malo me moti tudi to, da niso pobrali niti mikro sledi, recimo kocin z njenega venerinega hribčka, da je skratka niso počesali, no, mogoče so jo, pa je to še skrivnost, niso odkrivali drugih sledi, recimo kakšnih ostankov kože kakšnega ljubimca ali več ljubimcev … ampak te nedoslednosti omogočajo glavnemu preiskovalcu, ki se vozi v volvu za kakšnih 80 tisoč, da nekaj izsiljuje in namiguje, pri tem pa momlja kakor Momljač v seriji risank za otroke, ki so jo vrteli pred petinštiridesetimi leti globoko v socializmu in Jugoslaviji pred glavnim dnevnikom, ki je bil ob 19.30. Zabaval je otroke in odrasle. Bil je kosmat in prikupen psiček, pa vseeno kriminalist (Mumbly Cartoon Show iz leta 1976).

No, videli bomo, ali bodo dejstva ugotovljena ter kako bodo ugotovljena (in nam prezentirana). No, najpomembnejše vprašanje pri kriminalki za preprosto ljudstvo pa je, ali si bo Momljač dejstva razlagal prav kakor Sherlock Holmes in bo z železno nujnostjo sklepanja prišel do razrešitve ali pa bo, kakor junak Imena rože, sklepal napačno, dokler ne bo dojel bistva umorov, ki se skriva tako v občem kakor v konkretnem – bomo videli. Motiv je zaenkrat še neznan, lahko jih je veliko, ekspozicija za preiskavo pa kar široka. Nas čaka še kakšno truplo? Bilo bi koristno (mogoče dvoglavo truplo brez ene glave), da ne bi iskali nepogrešanega.

Ampak nič za to in še za kaj drugega, da ne bom izpadel kakor zavistnež ali kakor Fran Levstik, ki je Jurčičevemu romanu Deseti brat očital, da je junak prestar, ko se bo poročil, da ga Manca ne more čakati, da bo postala stara devica itd. Roman pa je koda za slovenske romane (nekateri so res pravi mladinski romani – vse je črno-beli dan).

Vseeno, nadaljevanka je lepo posneta, ima strukturo, dialogi so dobri, pravi, ne preveč obloženi. Čuti se krepka literarna podpora, liki so izdelani, igralci odigrajo, kot je treba, tudi manjše vloge so učinkovite … vse je gledljivo in simpatično. Vprašanje je, kako se bo razvilo. Retroaktivno? Deduktivno? Kako bo? Kdo je morilec? No, parazitirajmo in uživajmo, saj gre za naš lepi in pošteni krimič v Bohinju (Blejsko jezero ima pravo kriminalno zgodbo, ko je partner oziroma mož zaradi zavarovalnine potiskal ženo pod vodo nekje od obale v Zaki, da so se mu njeni lasje ovijali okoli roke …). V nadaljevanki pa za zdaj nastopajo bogatuni in zasvojenci, znanstveniki in intelektualci, mogoče bo še kje kakšna kurba, mogoče, vsaj nakazano je, da obstajajo razni ljubezenski trikotniki, osebno izkoriščanje politične in druge moči – skratka, vse, kot je treba.

Kako se bo prišlo do njega, tistega pravega morilca, kje nas bo avtor zaslepil in speljal v napačne vode, da bomo presenečeni, da se bo zgodil čudež, kdaj bomo vedeli – namigov je veliko, možnosti tudi, suspenz je dober. In še enkrat – hvala. No, Momljač Taras Birsa bo mogoče spregovoril in snel masko (izza katere pa mislim, da ni še ene maske, povsem enake, in za njo še ene povsem enake – kakor bi lupil čebulo, se ve). Ampak to ni pomembno. Je, kakršen je, je pa lep, samozavesten, postaven, nekoliko strašljiv, močan, neupogljiv, premočrten. Bravo za kriminalista in policaja. Vseeno malo nenavadno.

Kot lik v TV-nadaljevanki deluje učinkovito, mačistično – in to je mogoče za gledalke še dodaten magnet. Mogoče bo pa padel v očarljive kremplje svoje nove sodelavke, ki si ga verjetno želi, saj je psihologinja in je verjetno vsega zmožna. Bomo doživeli. Upam. Ni namreč možno biti cele dneve skupaj in ne pomisliti na ve se, kaj. In zelo težko se je upreti njej in njemu. Ve se, čemu.

Vendar me ob vsem tem slovensko-skandinavskem melanžu preganja nekaj povsem drugega: kdo so naši pravi kriminalci, tisti, slovenski, tisti res temeljiti, pravi škodljivci. Ne tisti, k morijo iz sadizma, ki morijo zaradi zaslepljenosti, tisti, ki so slučajno potisnjeni v situacijo, da pač nekoga ubijejo. Ali pa so tako sovražni do nekoga, da si dovolijo (ne morejo se upreti želji, da ne bi ne umorili svoje žene ali tašče ali kolega ali soseda ali šefa itd.) uboj in potem nekako v politični mešanici sodišča, javnosti, klevetanja in vsega, kar spada zraven, recimo medijev, izidejo iz celotne zgodbe osramočeni, za vedno omadeževani, vendar svobodni. In to zato, ker pač ni brezpogojnega prepričanja sodišča, da so storili, kar so pač storili.

Nikar ne sklepajte prehitro na bližnjo preteklost in prave ljudi, ne like, spomnite se, kako je bilo s Črnim lesom. To je prava zgodba, prava kriminalka. Ampak, pozor – kdor je bil kdaj v takšnem mlinu, in lahko se zgodi vsakomur, mora priznati –, hvala bogu, da obstaja tudi dvom v spoznanje sodišča in sodnikov porotnikov. Ne bi se zgodilo prvič, da bi se opekli in uničili življenje nedolžnemu … spomnite se … Tudi te zgodbe imamo. Te so resnično grozljive. Petnajst let zapora po krivici –ni malo. Vse je.

Manj radostno je sicer obrobno razmišljanje, ki pa je za šanki raznih političnih strank in bednih gostiln vprašanje, kako deluje sodstvo in kdo vse je kriv. Tam je vse na počez, kar tako. Mogoče je pa zločinec v Jezeru kar sam inšpektor Momljač Taras Birsa, njegov nezavedni alterego? V gostilni in za šankom se lahko spoha tudi kaj takšnega. Psihedeličnega.

Ker naj bi se pokradlo (kako smrdeča beseda) kakšnih 20 milijard morda tolarjev, morda, še raje, evrov ali mogoče dolarjev, bi se pri teh obsojencih izza šankov političnih strank, rumenih medijev in gostilniških političnih mislecev to ne poznalo samo v gospodarstvu, pač pa tudi v življenju teh velikih osumljencev, zbranih v zločinski organizaciji … No, ne rečem, da ni kdo kaj dal v žep, tako, ker bi drugače steklo nekam mimo, ne rečem, da so vsi nedolžni, sploh ne. Če je tako, so vredni usmiljenja – toliko so pokradli (spet ta tako neprimerna beseda iz besedotvornega juga), oni pa morajo živeti povsem normalno. Nič jaht, nič blišča, nič kaj posebnega. In če vemo, da se v sodobnem avtu za 15 tisoč voziš tako, kot so se bogatuni pred tridesetimi leti vozili v mercedesih in mogoče tudi rojsih, potem res nima smisla krasti. Biti bogat je namreč status, je pomen, je moč, je občudovanje drugih. Kaj ti pomaga ranč v Braziliji na primer, če pa v domači vasi malokdo ve, kje je Brazilija. Kaj ti pomaga jahta (pa še vedno se najde kakšen, ki ima večjega – pardon, večjo), če te pa na privezu v enem večeru nekje na Jadranu vidi samo peščica pasantov – in te niti ne prepozna. To je čista žalost, življenjska žalost, beda, revščina. Revščina je biti bogat med reveži in živeti kot revež.

Torej, kakor koli se bo pokazalo za motiv v Jezeru, da so umorili mlado žensko, da so ji odrezali glavo (upam, da bo utemeljeno – in verjamem, da bo), zločinec se bo obrisal pod nosom – verjetno ne za denar, če je motiv, za seksualno potešitev mu je verjetno že vseeno, z razkritjem si bo kvečjemu nakopal kakšen arest po dolgotrajnem mučenju njega, sodišča, odvetnikov in javnosti. Ali se splača?

No, treba je priznati – zločin se splača, če te ne dobijo, najboljše kriminalke pa tiste, ko se sicer od začetka splača, potem te pa dobijo. Ali drugače povedano – načrtovan umor in izvršitev sta najmanj. Nadaljevanje po nekaj problemih, to je pravo! Povedano še drugače, ko izvršiš, si lahkoten kakor angelček, potem se začne kalvarija. Nisi se mogel upreti želji, si ukradel ali oropal ali umoril. In ko je potešitev za tabo, se kriminalka zate šele začne. Ali povedano še drugače – ko se poščiješ v hlače, ti odleže in ti je celo toplo, problem nastane potem, ko se v mehurju začne znova nabirati voda, scalina pa postane mrzla in smrdeča.

Torej, bolj kot zločin iz strasti ali zaradi česarkoli, čas je za nadaljevanko Jezero. V življenju gredo stvari drugače. Najboljši je zločin, za katerega nikoli ne izvejo. Ga ni. In skrbijo nas lahko tisti, k jih ne poznamo zares, ki jih vidimo, ki so rešitelji ljudstva, ki so prijetni, upoštevani in ki imajo vedno prav. Ali to ni zločin? Seveda, imeti vedno prav je zločin. Kako bi Momljač Taras Birsa to razvozlal, predstavil, na svetlo spravil, utemeljil in zadostil spoznanju in naši žalosti, da niti nimamo pravih kriminalcev?

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

Dušan Merc

#kolumna

Kolofon