Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Intervju: Beti Bratina, obetavna sopranistka iz domačih logov

Morda vas je njen poln in okreten glas ter pristen odrski nastop navdušil v znanih sopranskih arijah na zadnjem božičnem koncertu Pihalnega orkestra Vrhpolje, morda oktobra lani v prijetnem ambi-entu renesančnega dvorca Zemono, ko sta koncertirali skupaj s pianistko Meto Fajdiga, morda ste jo ulovili kje drugje, morda pa zanjo niste niti še slišali. Spoznajte bolje Beti Bratina, v intervjuju, ki je nastal po koncertu iz cikla Mladi virtuozi v Viteški dvorani v Ljubljani. Vabljeni k branju.

Tistim, ki spremljajo slovenski solopevski svet, pa tudi tistim, ki se veselijo ali le tiho podpirajo odločne nadarjene domačine, se ime Beti Bratina ne bi smelo izmuzniti. Sopranistka, doma iz Dupelj, se namreč uspešno uveljavlja kot solopevka. To se je izkazalo v četrtek, 13. februarja 2020, ko je na koncertu mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi polno Viteško dvorano v ljubljanskih Križankah navdušila in popolnoma pritegnila z zahtevnim programom sedmih arij za lirični sopran, z glasovno izdelanostjo, izenačenostjo in virtuoznostjo ter s suvereno, a prijetno sproščeno prezenco na odru. Na pomembni ljubljanski oder jo je pripeljalo lansko prvo mesto in osvojena zlata plaketa v najvišji pevski kategoriji na državnem tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov Temsig, v januarju 2020 pa se je veselila nove zmage na pevskem tekmovanju Lazar Jovanović v Beogradu. Diplomirana violinistka, sicer zaposlena v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, se je za študij petja Na Glasbeni šoli Vič – Rudnik odločila kot izdelana glasbenica in razmeroma pozno, iz samega veselja, ker ji je petje v krvi. V njenem pevskem poustvarjanju se občuti to veselje, pa tudi navdušenje nad odkritjem svojega glasu, ki ga tehnično kuje s profesorico Barbaro Nagode, izpopolnjuje pa na mojstrskih tečajih pri Tatjani Vasle, Marcosu Finku, Claudii Visci in Marianni Váradi. V pogovoru kot iskriva in odločna sogovornica razkrije, da ji je vzornik veliki Luciano Pavarotti, in hiti pripovedovati marsikatero zanimivost iz njegovega pevskega življenja, navdušenja nad opernim svetom, poznavanja opernih zgodb in pevcev pa niti najmanj ne skriva. Neobremenjeno zre v pevsko prihodnost, saj zaupa, da ji bo prinesla boljše priložnosti, kot si jih lahko sama zamišlja. Bolje jo bomo spoznali v spodnjem intervjuju.

Na Vipavskem te pravzaprav ne poznamo dobro. Profesionalna pot in ambicije te namreč zadržujejo v Ljubljani. Predstavi se nam.

Res je, tako kot prenekateri slovenski mladostnik sem se tudi jaz bila primorana zaradi študija odpraviti v Ljubljano. Ta odločitev ni bila enostavna. Imela sem komaj 14 let, Ljubljane prej nisem poznala, zame je vse bilo novo. Kot violinistka sem obiskovala tedanjo Srednjo glasbeno in baletno šolo (danes Konservatorij za glasbo in balet) in kasneje še Akademijo za glasbo. V Ljubljani imam sedaj tudi službo. Tako je Ljubljana postala moj glasbeni dom, žal je tam mnogo več priložnosti za najrazličnejša kulturna udejstvovanja kot povsod drugje po naši državi. Kljub temu da že 15 let prebivam v naši prestolnici, pa se še vedno čutim Vipavko. Tudi naglasa še nisem izgubila.

Tvojo glasbeno pot sooblikujeta dve odločitvi – najprej odločitev za igranje violine, nekoliko kasneje za petje. Kako se razvija tvoja kariera violinistke? Kaj bi izpostavila iz tega obdobja?

Že med študijem sem veliko sodelovala v različnih komornih skupinah ter orkestrih, in ko je priščas za iskanje služže dobro vedela, da bom le-to iskala v profesionalnih simfoničnih orkestrih. Tako sem lani po opravljeni avdiciji in poskusni dobi postala redna članica čnega orkestra RTV Slovenija. V službi se srečujem s širokim glasbenim repertoarjem, od popevk do klasike, pa tudi z različnimi dirigenti in solisti, to mi je vedno znova v izziv.

Že 10 let igram tudi v Kvartetu Accadémia, s katerim smo preigrali že kar zavidljivo količino repertoarja za godalni kvartet. Mislim, da sem se od svojih kolegov »kvartetašev« največ naučila. Naše vaje so zares intenzivne, ni note, ki je ne bi podrobno predebatirali, velikokrat je treba sprejeti kompromis med tem, kar je natisnjeno na papirju, in med našo idejo, kako naj bi ta glasba pravzaprav zvenela. To je prava umetnost.

Z violino sem tudi že veliko prepotovala, obiskala sem kar dobršen del Evrope, pa tudi Južno Ameriko in Oman. Najbolj vznemirljiva dogodivščina je mogoče bilo potovanje na skrajni sever Norveške, v kraj Berlevåg, kjer smo s kvartetom izvedli komorno opero Ragnarja Rasmussena Heksehammeren. Že sama pot čez neskončna polja snega in fjorde je bila izjemno doživetje, navdušeni obrazi poslušalcev v tem odročnem kraju pa samo še pika na i.

Poznejšo odločitev po navadi razumemo tudi kot bolj premišljeno, tehtnejšo. Da se intenzivno posvetiš solopetju, si se namreč odločila sorazmerno pozno, leta 2015. Kako je do odločitve prišlo, kaj ji je botrovalo? Kje si se s petjem pravzaprav srečala?

Vedno sem rada pela, pa ne samo pod tušem, ampak vsepovsod. Včasih pojem, ne da bi se tega sploh zavedala. Tega sem se prav gotovo navzela od očeta, čigar petje se med opravljanjem vsakdanjih opravil razlega vsenaokrog hiše. Kot otrok sem pela v šolskem pevskem zboru, potem pa dolga leta samo med urjenjem melodičnih vaj pri pouku solfeggia. Pouk solopetja me ni zanimal, saj sem imela glasbe že z violino čez glavo, pa tudi operni stil petja mi je deloval malce zatohlo. Po študiju sem veliko igrala v opernem orkestru, kjer sem pobliže spoznavala operno literaturo in kmalu mi je ta zvrst zlezla pod kožo. Začasno sem učila violino na Glasbeni šoli Vič - Rudnik v Ljubljani. Omaro z violinskim inventarjem smo po naključju imeli v učilnici solopetja, tako sem prof. Barbaro Nagode večkrat zmotila med poukom, ona pa me je takoj prijela za besedo, ko sem v hecu omenila, da bi mogoče prišla malo pogledat na sprejemne izpite za solopetje. Prav zaradi njene prikupne vsiljivosti sem se kljub relativni starosti (imela sem 25 let) naslednje šolsko leto k njej vpisala na petje.

Beti Bratina // Fotografija: Arhiv Beti Bratina

Lahko primerjaš študij violine s študijem petja? Kako so ti glasbena znanja, izkušnje koristili pri študiju petja?

Študij violine je zelo trdo delo, rezultati se kažejo počasi in brez redne vadbe še zdaleč niso trajni. Zelo pomembna je tudi kvaliteta inštumenta, saj lahko slabša violina študenta občutno ovira pri določenih tehničnih prvinah, obenem pa je dober inštrument za marsikoga finančno težko dosegljiv nakup. Petje je veliko bolj individualna stvar; jaz imam srečo, da imam določene fizične predispozi-cije in ogromno glasbenega predznanja. Takoj, ko sem se začela učiti, je bilo jasno, da se bo moj glas razvijal izjemno hitro. Mislim, da gre zahvala za to prav dolgim letom vadenja violine in iskanja dobrega tona, lepih fraz, čiste intonacije in točnega ritma. Peti te težko nekdo zares nauči, lahko te seveda usmeri, do pravega občutka pa se moraš prikopati sam.

Kot violinistka sem se naučila tudi določenega odrskega obnašanja. To je velik del uspešnega kon-certa. Skladbo, ki jo izvajaš, moraš čimbolj približati poslušalcem, zato je kontakt s publiko še kako pomemben. Rada poslušam ljudi z veliko energije, zato poskušam tako nastopati tudi sama.

Si liričen sopran. Katera dela rada študiraš? So ti pri srcu bolj operne arije ali samospevi?

Najraje pojem arije, pri katerih karakter kar skoči iz papirja. Velikokrat me privlači način, kako se besedilo in melodija idejno dopolnjujeta; takšne arije so znali napisati samo največji operni mojstri. Seveda, če hočeš skladbo zares dojeti, moraš najprej razumeti besedilo, čeprav je v francoščini, italijanščščščini … študija skladbe mi je zelo ljub, saj se rada učim nove jezike, v današnji internetni dobi pa je to znanje tudi enostavno dostopno.

Obožujem Puccinijev orkestrski zvok, igrati ali peti katero od njegovih mojstrovin je čisti užitek. Prav tako rada pojem Mozartove arije, saj so kljub navidezni enostavnosti naravnost genialne in pogosto tudi nesramno težke.

Čeprav raje pojem arije, se občasno spoprimem tudi s kakšnim samospevom. Tudi pri teh skladbah me mora sožitje poezije in glasbe navdihovati. Priznam, marsikdaj moram preposlušati celoten skladateljev opus, da najdem samospev, ki mi je všeč, ko pa ga najdem, je to skladba, ki se me resnično dotakne in jo zares rada uvrstim na program.

Beti Bratina // Fotografija: Beti Bratina arhiv

Koncert v Viteški dvorani je bil programsko izredno zahteven. Verdi, Donizetti, Bellini, Mozart … Kako se lotiš študija izbranih del? Kaj vse se skriva za tem 45-minutnim pevskim nastopom?

Za koncert v ciklu Mladi virtuozi Festivala Ljubljana sem izbrala skladbe, ki sem se jih učila v zadnjem letu ali dveh, nekatere sem res že velikokrat pela, nekatere sem pa naštudirala čisto na novo kot izziv za tale koncert. Ko se odločim za novo arijo, najprej preberem zgodbo opere, iz katere je arija vzeta. Tako si ustvarim sliko o liku, ki arijo poje. Nato poslušam čimveč posnetkov, da dobim splošno idejo o izvajalski praksi te skladbe. Sledi učenje izgovorjave besedila, šele potem lahko arijo poskusim zares odpeti. Včasih težje dele sprva odpojem porazno, vendar se počasi z njimi bolje spoznam in jih običajno čez čas odpojem brez težav.

Kaj po tvojem mnenju oblikuje in odlikuje dobrega pevca, glasbenika? Kako pomembna so sodelovanja, mentorstva? Kdo tebe pevsko usmerja?

Dober glasbenik mora biti predvsem prilagodljiv, zavedati se mora sveta okrog sebe. Na odru smo redkokdaj sami, koncertne dvorane so si različne pa tudi glasbeni stil ni pri vseh skladbah isti, potrebno je hitro reagiranje in velika mera pozornosti. Vedno moramo biti pripravljeni sprejeti in naučiti se kaj novega. Vsakogar, ki se postavi na oder, mora seveda spremljati tudi zdrava samopodoba, saj gre tudi v glasbi za izpostavljanje kritiki, ki ni nujno dobra. Tu ima veliko moč mentor, saj glasbenika pozna, pozna tudi celoten učni proces, ki se dogaja v ozadju. Tako lahko kot dodatno, zunanje uho poda mnenje, na katerem lahko učenec gradi. Sploh pri petju je takšna kontrola koristna, saj se večina akustičnih pojavov zgodi v naših telesih in pevci težko ostanemo objektivni. Mentor mora biti nekdo, ki mu zaupaš in ga spoštuješ v osebnem in profesionalnem smislu. V mojem primeru je to nedvomno prof. Barbara Nagode, katere znanje o petju in operi je resnično neprecenljivo.

Slovenija ima veliko izobraženih pevcev, a hkrati tako malo odrov in priložnosti. V katero smer te vleče v prihodnosti? Kaj daješ na prvo mesto – violino ali petje?

Pravzaprav še nisem sodelovala v kakšni večji operni predstavi in si ne morem z zagotovostjo zamišljati, kako bi se v tem znašla. Trenutno imam stalno službo kot violinistka, petje pa mi predstavlja veliko radost, zato bi rada zaenkrat združevala oboje in se za začetek mogoče najprej preizkusila v kakšni manjšžija, soigralci, vse to mi zveni zelo vznemirljivo, kaj bo prinesla prihodnost,pa še videli.

Kje te bomo lahko še slišali?

27. marca bom v Ljubljani nastopila na dobrodelnem dogodku organizacije SILA in e ambasade, predvidoma septembra pa me čaka solistični koncert z beograjskimi simfoniki na Kolarcu v Beogradu, ki sem ga kot nagrado prejela za zmago na Mednarodnem pevskem tekmovanju Lazar Jovanović letošnjega januarja. To bo moj prvi koncert ob spremljavi pravega, simfoničnega orkestra, česar se še posebno veselim.

Hvala.

Beti Bratina // Fotografija: Darja Štravs Tisu

 

* Naslovna fotografija: Tania Mendillo

Ana Kodelja

#intervju, #kultura, #glasba, #koncert

Kolofon