Slovenija je nov teden začela čisto drugače, kot je še prejšnjega zaključila. Prvi resnejši ukrepi države so že pošteno zarezali v naše vsakdanje življenje. Otroci ne smejo do svojih šolskih klopi, jutranja kavica v najljubšem »kafiču« je preteklost, vsakdanji opravki so postali pravi podvig, letališča so zaprta. A za mnoge je najhujši udarec prekinitev prijateljevanja, druženja, obiskov, skratka vsega kar nas ljudi druži med seboj.

Kljub vse ostrejšim ukrepom pa se na prvi pogled zdi, da se življenje ni preveč spremenilo. Ljudje še vedno skačemo sem in tja, takšni in drugačni opravki se nam kljub virusu zdijo pomembni, v trgovinah mrgoli strastnih nakupovalcev in marsikatero podjetje čisto normalno obratuje. Tudi druženja je še vedno precej, sploh med mladimi. Kar je seveda voda na mlin »koroni«. A morda že jutri ne bo več tako.

Podobno nonšalantno so se do virusa obnašali sosedje na zahodni meji. A osmega marca je tudi tam vrag odnesel šalo. Življenje se je dobesedno obrnilo na glavo in poteka le za štirimi stenami, nujen skok do trgovine pa kar naenkrat ni več tako zelo nujen. Ljudje so vendarle spoznali, da jih pred virusom in kolapsom zdravstvenega sistema, reši le striktno upoštevanje pravil in napotkov države.

Kako to deluje v praksi, sta nam razkrili Marjetka Bovcon in Luna Apollonio. Slovenki, ki jih je življenje pripeljalo v Italijo in kjer danes vsakdanjik poteka precej drugače. Marjetka Bovcon si je življenje in družino ustvarila v majhnem kraju Villorba, ki leži slabo urico naprej od Palmanove, blizu Codroipa. »Otroci so doma že od 24. februarja. Postaja naporno, veliko šolskih obveznosti se je nabralo, potrebne je precej organizacije (učenje prek internetnih programov, printanje, kopiranje, skeniranje, pošiljanje nazaj ipd.). Skratka, še zdaleč niso počitnice. Za večino staršev je to obdobje zelo naporno, predvsem za tiste, ki še vedno delamo. Nič ni več samoumevno« je pogovor začela Marjetka Bovcon in nadaljevala: »Po treh tednih se počasi vsi privajamo na nov način dela. Nekateri starši ostajajo doma (velika večina na neplačanem dopustu), tudi sama sem zaprosila za eno neplačano uro dnevno, da lahko v miru z otroci kaj naredimo za šolo. Doma smo in upamo, da bo kmalu minilo. Otroci na srečo niso preveč obremenjeni s koronavirusom, se pa držijo danih predpisov, roke si umivajo kot še nikoli.«

Življenje in učenje v karanteni

Kljub vsemu je življenje v karanteni, v majhnem kraju ali pa na vasi, lažje, kot pa v večjem mestu. »Lahko rečem le sreča, da smo na podeželju, otroci gredo vsaj ven. A vseeno ne smemo izven meja naše občine, v trgovino gre lahko le ena oseba na družino. Za vsak izhod je potrebno potrdilo, kontrole so vsepovsod, celo po poljskih poteh. Če nimaš upravičenega razloga za izhod, si kaznovan z globo okrog 200 eur. Zapirajo se tudi mestni parki in vsi ostali parki. Skratka, danes ima beseda svoboda čisto nov pomen. Tukaj smo končno začeli dojemat, da je potrebno upoštevat te nenadne predpise, čeprav je težko.«

Ne tako daleč stran, a v mnogo večjih Benetkah, živi Luna Apollonio. Benetke, ki so bile še nedolgo nazaj polne turistov, so danes kot mesto duhov. »Osmega marca so Benetke postale “zona rossa”, dva dni kasneje pa so izolirali še celotno ostalo Italijo. Kar pomeni, da je danes deseti dan od kar smo zaprti doma. Še pred karanteno so bile Benetke že brez turistov in mesto je res zaživelo v svoji prvotni lepoti. Tudi sedaj, ko Benetke gledamo le skozi okno, mesto oddaja neprecenljiv mir.« Tudi v Benetkah so ljudje končno spoznali, da brez spoštovanja ukazov in novih pravil ne bo šlo. »Prve tri dni po razglasitvi karantene je bilo prepovedano zapustiti mesto, a življenje znotraj je potekalo normalno, trgovine in bari so se zapirali ob  18. uri, z omejitvijo enega metra približevanja. Vsi so se še mirno sprehajali po mestu, ampak omejitve so postale iz dneva v dan strožje, dokler niso dokončno prepovedali zapuščanja domov. Sedaj so odprte le lekarne in trgovine z živili. Le enemu družinskem članu je dovoljeno iti po nakupih in s seboj potrebuje avtocertifikacijo z razlogom. Nadzor je zelo strog. Po ulicah krožijo Carabinieri, ki pregledujejo avtocertifikacije in če si zunaj brez pametnega razloga, temu sledi kazen«.

Benetke danes

Vse to pa seveda vpliva tudi na človeka in njegovo stanje duha. »Mislim, da je stanje duha res odvisno od tega, s kom se odločiš preživet tole karanteno. Midva s partnerjem se imava zaenkrat lepo ampak verjamem, da se bo procent ločitev bistveno povečal po koncu te karantene« je z malce humorja svoje dneve opisala Luna Apollonio. Podobno je tudi v Villorbi. »Sodržavljani so začeli dojemati in sprejemati nov način življenja. Danes razlike niso pomembne, ni pomembno ali si iz Furlanije ali iz Rima. Vsi smo eno. Veliko je spodbudnih akcij, tudi sami smo se udeležili nekaterih. Vem, da so se v sosednji vasi lepo zorganizirali. Vsak po svoje so peli in peli.« je dejala Marjetka. Tudi v Benetkah je glasba združila meščane, a kot poudarja Luna; »Čuti se, da ljudje ne zdržijo več doma. Soseda sta se včeraj sončila na strehi, vsi visimo na oknih in vedno se sliši glasba od nekje, no, na srečo nimam sosedov s posluhom.«

Vsakdanji opravki kot so nakupi v trgovinah ali pa sprehajanje v naravi so danes čisto drugačni kot še nekaj dni nazaj. »Po nakupih gremo lahko le v svoji občini. Zadovoljiti se moramo s tistim, kar nam trgovina ponuja. V trgovino sme le ena oseba. Pred trgovino se čaka, lepo v vrsti, na razdalji. Nihče ne pristopi k tebi. Izogibamo se drug drugega. Nekateri se poslužujejo zaščitnih mask, eni nakupujemo z rokavicami. Sama skrbim, da si pogosto razkužim roke. Čuden občutek je, ko srečaš prijatelja ali znanca in ga le od daleč pozdraviš. Še včeraj si se z njim družil, danes pa …. Tudi prosti čas ni več prosti čas, kot pred koronavirusom. Zdi se mi, da tega sploh nimam, sploh sedaj, ko so otroci doma. Še enkrat, sreča, da smo na podeželju. Vreme je lepo. Otroci so precej zunaj, a vendarle žalostni ker ne smejo obiskati vrstnikov, oditi na trening in podobno. Imamo pa štiri male kužke, ki nam, v tem času vsem krajšajo čas. In otroka precej več pomagata doma. Ko pa smo v hiši, kuhamo, pospravljamo, gledamo televizijo in poskušamo biti in smo kreativni.« je nov vsakdanjih opisala Marjetka Bovcon.

Vse bo v redu!

Podobno je seveda tudi v Benetkah. »Ker greva iz stanovanja le do bližnje trgovine po hrano, nama res veliko pomeni tale  petminutni sprehod. V trgovinah je vzdušje precej apokaliptično, svoje dodajo še strogi ukrepi približevanja, največ deset ljudi lahko nakupuje naenkrat, na tleh so zarisane črte z meterskim presledkom in prodajalka na blagajni je zaščitena s pleksisteklom. Seveda vsi nosijo maske, ampak vsaj zalog hrane ne manjka, razen Aperola. Kljub vsemu res cenim ta prosti čas in občutek brez odgovornosti, lahko se posvečam projektom za katere ni bilo nikoli časa. Zaenkrat nama ni dolgčas, imam pa srečo, da sem zaprta v karanteni z odličnim kuharjem.« skuša pozitiven pogled na svet ohranjat Luna.

»Res pogrešam dolg sprehod, sonce in zelo zavidam sosedom z velikimi terasami. Ko bo vsega konec bom tekla od enega do drugega konca Benetk, kjer bom pod soncem spila kozarec prosecca.« je za konec tega klepeta dejala Luna Apollonio. Marjetka Bovcon pa v teh dneh najbolj pogreša mamo, ki je ni videla že več kot mesec dni in seveda druženje s prijatelji. To, da se je bilo potrebno odpovedati potovanju, pa je še najmanjši problem.

Deli Nazaj