Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Zvok ptičjega petja s Škola našel prostor v angleškem Guardianu

Eden najpomembnejših angleških medijev The Guardian je pred kratkim objavil obsežen članek o čudovitih zvokih narave, ki jih različni svetovni umetniki posnamejo na svoje snemalnike. V izbrani družbi najdemo tudi ajdovskega glasbenika in zvočnega umetnika Simona Šerca ter novogoriško režiserko Martino Testen, ki sta v albumu Biodukt zajela zvoke narave iz naših krajev.

Simon Šerc je zvočni in video umetnik, glasbenik, snemalec, izvajalec in ustanovitelj založbe Pharmafabrik. Delovati je začel v zgodnjih devetdesetih letih, ko izdajanje na kompaktnih kasetnih trakovih še ni bilo eksotika. Sodeloval je v alternativnih skupinah, kot sta na primer grind core Extreme Smoke 57 ter PureH. Šerc je ustanovitelj in idejni vodja slednje, ki je z biomehansko mešanico elektronike, noisa, rocka, metala in punka konec prejšnjega stoletja veliko obetala, saj je prejela takrat merodajno glasbeno nagradonagrado bumerang, ki jo je podeljevala oddaja Studio City.

Poleg udejstvovanja v polju popularne glasbe ter noise/drone projektu Cadlag se Šerc zavzeto ukvarja s snemanjem ambientalnih zvokov, ki jih ustvarja narava. Spomnimo se ga predvsem po projektu Bora Scura. Le ta seveda ni navaden glasbeni album, je neke vrste poklon zvoku, ki ga oddaja naša vipavska burja, je tisto, kar slišimo vsako jesen in zimo, pa vendar vsakič drugače. Izstopajoči trenutki albuma so ustvarjeni, ko Simon Šerc vključuje zvočni kontrast: stopinje, glasove, cerkvene zvonci, zvončki, krožni znaki, nemirna vozila in v zadnjem delu burja skozi zaprto okno. Bora Scura je tako prav poseben zvočni dosežek, je burja ujeta na trak kot jo nismo še slišali. Je album, ki ga lahko uporabimo takrat, ko si zaželimo zvoka burje, ko pogrešamo trenutke, ko je burja v mestu.

Pred časom je Simon Šerc združil moči z novogoriško umetnico Martino Testen in nastal je nov zanimiv zvočni produkt Biodukt. Gre za album terenskih posnetkov, narejenih v Sloveniji in Italiji. Kompozicije se neopazno prelivajo druga v drugo, s prehajanjem pa se menja tudi okolje. Tako smo v prvih dveh posnetkih v gozdu, prežetem s ptičjim petjem, občasnimi preleti mrčesa, kljuvanjem detelja ter oglašanjem kukavice. Ob koncu drugega posnetka zaslišimo potoček, čričke, začne se žabja svatba. Kukavica se oglaša le še iz daljave. Zdi se, da nas tok počasi odnese naprej. Z glavo nad vodo slišimo ptičjo godbo v okolici, tok potočka se prelevi v valovanje morja. Pomirjujoči ritem nas spomni na pozno popoldansko ležanje ob plaži na poletnem soncu. Vendar morje ne bi bilo morje, če ne bi njegova moč počasi naraščala in se ne bi kot plima počasi začelo bližati s penečimi se valovi naproti našim ušesom. Proti koncu posnetka se morje umakne, slišimo le še plivkanje valov in začne nas obletavati večerni mrčes. Črički in kobilice izvajajo svojo godbo. Lahko bi rekli, da smo na travniku. V daljavi zaslišimo ptičje krike in na koncu krokarjev smeh, ki pa v nasprotju z jutrom napoveduje prihod teme in konec.

Biodukt

Biodukt deluje kot terenski posnetek, vendar ni le to, saj je editiranje zvoka Simona Šerca tu ključnega pomena ter briše mejo med naravnim in manipuliranim posnetkom. Tako smo na primer v posnetku sunrise priče ptičjemu petju v gozdu. Ker je to tako bogato, se na trenutke zazdi, da gre za kombinacijo več posnetkov in odlično umestitev posameznih ptičjih glasov v umetno človeško kompozicijo. Ker je material posnet in produciran odlično, tega posega s prostim ušesom ni mogoče zaznati, razen ob prehodih iz ene kompozicije v drugo. In zdaj ko človek izgublja stik z naravo in z naravnim, se zdi, da tudi tega kmalu ne bomo mogli več določiti.

Biodukt lahko slišite na TEJ POVEZAVI.

Album Biodukt je sedaj našel svoj prostor tudi v slovitem angleškem The Guardianu, ki je pripravil obsežen članek o nalepših zvokih na prostem. Ob zaklenjenem svetu je namreč vse več umetnikov, raziskovalcev in terenskih zapisovalcev izdalo albume, ki so zajeli zvoke narave, večina jih je s tem nameravala pomiriti čedalje bolj izolirane, tesnobne poslušalce, ki ne morejo doživeti pomladi oziroma prihoda pomladi. V tej izbrani družbi se je znašel tudi album Biodukt, v katerem lahko slišite tudi zvoke narave, ki jih ponuja Vipavska dolina. Celoten članek lahko preberete na TEJ POVEZAVI.

 

* Vir: Sigic.si

Lokalne Ajdovščina

#ajdovščina, #novice, #kultura, #glasba

Kolofon