Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Koala Voice: »Zdelo se nam je nekako logično, da posnamemo nekaj novega, saj kot bend praznujemo deseto obletnico«

Epidemija koronavirusa je popolnoma zaustavila kulturno življenje v Sloveniji. Glasbena skupina Koala Voice je ta čas izkoristila za skok v studio in snemanje novega albuma, ki bo luč sveta ugledal jeseni. Za snemanje so izbrali ajdovski Klub Baza, kjer so jim omogočili prave pogoje za nastanek nove glasbe, mi pa smo priložnost izkoristili za zanimiv klepet. Tudi o športu in o tem zakaj je bolje nov album kot pa Instagram profil. Vabljeni k branju.

Koala Voice je glasbena skupina, ki je v zadnjih letih močno popestrila slovensko sceno. Štiričlanska zasedba se je našla skupaj že "davnega" leta 2010 in Slovenijo okužila s svežim zvokom, ki se giblje od klasičnega rokenrola, mimo punka, diska, indie glasbe, slišali pa smo tudi že oznake, da gre pri vsem skupaj za slovenske Doorse. Kakorkoli že, poslušanje njihove glasbe je užitek, sploh, če si ga privoščimo v živo. Bend sestavljajo vokalistka in kitaristka Manca Trampuš, kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in bobnar Miha Prašnikar. Doslej so izdali so tri studijske albume, Kangaroo's a Neighbour (2015), Wolkenfabrik (2017) in Woo Horsie (2018), vmes pa še posneli še Izštekane. Kmalu pa se zbirki pridruži nov album, ki trenutno sicer še nima imena in bo obenem tudi del nove predstave Lutkovnega gledališča Ljubljana izpod rok režiserja in igralca Primoža Ekarta.

Za snemanje so si fantje in punca tokrat izbrali Ajdovščino, natančneje Klub Baza. Čas kulturnega mirovanja so izkoristili za tritedensko bivanje v Bazi, ki jim je poleg snemalnega studia nudila še prostor za spanje, kuhanje in vse kar človek potrebuje za življenje. Neke vrste karantena po karanteni. Ob zaključku snemanja smo s Koala Voice pripravili spodnji intervju. Vabljeni k branju.

Pozdravljeni na naših tleh. Za začetek, vaša prva asociacija na Ajdovščino bi bila?

Manca: Veter

Tilen: Podhod Ajdovščina v Ljubljani (smeh)

Domen: Hiša mladih. Kje smo že večkrat igrali. Znotraj in zunaj.

Ajdovščina ima bogato glasbeno zgodovino. Vam je poznana?

Domen: Precej stvari smo v zadnjih dneh izvedeli od Saškota (Aleksander Kotnik), pred kratkim smo spoznali Nejca, ki je del zasedb Mart in Real Life Version, Panda (Dean Pandurević) pa nam je precej o zgodovini Elvis Jackson povedal. V času našega bivanja tukaj smo slišali še precej bandov, ki vadijo v tej stavbi.

Kako vam je všeč Klub Baza?

Domen: Super je. Tak evropski klub deluje. Koncertna dvorana, dolg hodnik, prostor za bende, kuhinja.

Ste pokukali tudi kaj izven Baze? Obiskali Ajdovščino?

Domen: Šli smo že do Petrola (smeh)

Manca: Ja, pa do izvira Hublja smo se sprehodili.

Tilen: Saško nas je peljal na en »tour« po Učni poti. Pa slišali smo za tisto znamenito Okno in Ledeno jamo.

Koala Voice

OK. Pojdimo iz Ajdovščine na nov album, ki bo četrti po vrsti. Od tretjega ni minilo ravno dosti časa?

Tilen: Ja, tretjega (Woo Horsie) smo izdali decembra 2018.

Torej, kako in zakaj odločitev za nov studijski album? Kdaj se je nabrala zadostna količina glasbe?

Manca: Nabira se vedno.

Domen: Ko smo Woo Horsie izdali, smo v istem letu že prej izdali še album Izštekani. Tako smo v enem letu izdali dva albuma, saj smo se na Izštekane res pripravili kot, da snemamo nov album. Zdaj pa se nam je zdelo nekako logično, da posnamemo nekaj novega, saj kot bend praznujemo deseto obletnico. Ta zadeva z »resetiranjem sveta« pa nam je le še olajšala delo.

Kdaj bo album ugledal luč sveta?

Domen: Trenutno ne tuhtamo toliko o tem, da gre za nov album. Zadeva se dela v sodelovanju s Primožem Ekartom in ljubljanskim Lutkovnim gledališčem. Glasba bo del njihove nove predstave in bo premierno na sporedu v septembru. Gre za nadaljevanje sodelovanja, saj smo z njimi sodelovali že v prejšnjem letu. Zaenkrat se torej pripravljamo na štart z gledališčem, vmes pa še tuhtamo ali bo to en album, morda pa celo dva. Vse je še malce nejasno. Album niti še nima naslova, ima le idejo.

Bo glasba nadaljevanje vaših prejšnjih albumov ali gre morda za čisto novo zgodbo?

Miha: Precej materiala nam je ostalo še iz prejšnjih albumov. Koala Voice smo dokaj »touring« bend, nismo vsaka dva meseca v studiu in zato imamo precej stvari na zalogi. Npr. najstarejši komad, ki bo na tej plošči je star že tri leta. Gre vsekakor za neko nadaljevanje.

So besedila novih skladb še vedno mešanica angleško in slovensko govorečih?

Domen: Ne ubadamo se kaj dosti s tem v katerem jeziku je kakšna pesem. In tudi pri tem albumu nadaljujmo ta trend mešanja jezikov. Malce po slovensko, malce po angleško.

V poplavi vseh teh instant hitov, ki jih danes lahko poslušamo, se vam zdi da je še vedno pomembno za bend, da izda album, kot neko zaokroženo celoto nekega obdobja?

Domen: Ja, vsekakor. Gre za nekakšno celoto. Ko se ozreš nazaj poslušaš celotni album, ne le določene single.

Torej je bolje, da bend več vlaga v nove albume, kot pa v Instagram profil?

Domen: Ja, vsekakor. Čeprav so v zadnjih časih socialna omrežja postala čisto preveč resnična. Ampak, če hočeš nek zapis svojega obdobja v življenju, potem delaš na celotnem albumu. Ne moreš vsega stlačiti v tri minutno pesem.

Miha: V zadnjem času smo se res precej posvetili izdelavi komadov in kar malo zanemarili javno podobo in pojavljanje na Facebooku in Instagramu.

Že veste katera pesem z novega albuma bi lahko postala nov hit ali to odločitev prepuščate glasbenim urednikom in občinstvu?

Tilen: V končni fazi o tem vedno občinstvo odloča.

Domen: Že pri našem drugem albumih smo si nekako rekli, da tukaj pa res ni nobenega hita, pa so se nato zgodili Vede premikanja, Talk about it, Sierra ….. Hiti se tako vedno zgodijo. Tudi pri tem albumu načeloma vemo, kateri komadi nam najbolj »sedejo«, težko pa danes rečemo kaj bo prinesla prihodnost. Zagotovo pa gre za skladbe, ki nam nekaj pomenijo in si lahko predstavljamo, da bodo nekaj pomenile tudi komu drugemu.

Bližate se deseti obletnici obstoja Koala Voice, obenem pa ste kot člani še vedno zelo mladi, a s precej izkušnjami. Gre za srečno naključje, da ste se ravno pravi štirje našli skupaj ali ste že v štartu oblikovali tako trdne temelje in se odločili, da boste postali resen bend? Mnogokrat se zgodi, da v najstniških letih člani krožijo iz enega v drug bend in nato zadeve mnogokrat propadejo. Pri vas pa zgodba resno teče že deset let.

Tilen: Malce so zagotovo kriva naključja, v večini pa gre za to, da resno delaš in se imaš fajn pri tem. In zadeve nato stečejo.

Domen: Vsi smo se nekako dobili v Ljubljani, poznali smo se itak že od prej, si dobili nek svoj prostor za vaje na Tilnovo pobudo in nato je prišlo do zavestne odločitve, da se resno posvetimo projektu Koala Voice.  Najprej smo le vadili, po treh letih pa smo imeli prvi koncert in nato se je zgodba začela odvijati s ploščami, turnejami in podobno. Začneš graditi nek nov, svoj svet.  Nikoli nismo igrali priredb, vedno smo igrali avtorsko glasbo.

Tilen: Na prvem koncertu smo odigrali naš avtorski set in občinstvo je takoj zahtevalo bis. Vedeli smo, da gremo v pravo smer.

Nekje sem prebral, da ste Koala Voice prvi pravi slovenski milenijski bend. Bi se strinjali s to trditvijo?

Manca: Ne, nikoli se nismo indentificirali na takšnem način.

Miha: Mislim, da gre vsak bend skozi neko obdobje mladosti, milenijstva. Ne glede na letnice.

Domen: Če se že osredotočimo na letnice, bi sam prej rekel, da smo neke vrste prehoden band. V Mladini so leta 2014 zapisali smo novi glas generacije, čeprav so bili takrat na sceni tudi že drugi mladi bendi. Bili so še Haiku Garden, Persons from Porlock in drugi. Neka nova scena se je začela dogajati v Ljubljani in mi smo bili poleg.

Koala Voice

Ste imeli kot mlajši bend drugačne pogoje za razvoj, kot so jih imeli vaši starejši kolegi?  

Miha: Vsekakor imamo danes čisto drugačne pogoje in priložnosti, kot so jih imeli bendi nekoč in tudi stvari se danes čisto drugače odvijajo. Meje med obdobji pa so sicer precej zabrisane.

Domen: Mi smo precej igrali v raznih klubih, udeleževali smo se najrazličnejših glasbenih natečajev in tekmovanj. Izkoristili smo vsako priložnost, ki nam je bila dana in smo kot bend organsko rasli. Za naš razvoj ima precej zaslug Kino Šiška in njihovi Batlle of the bands, nato smo šli na Klubski maraton ter kmalu za tem odigrali že prve špile v tujini.

V Sloveniji ste kot Koala Voice že dosegli neko visoko stopnjo popularnosti in prepoznavnosti. Ste že na točki, ko vas ljudje prepoznajo na ulici?

Domen: Odvisno po kateri ulici greš. (smeh)

Manca: Se tudi že zgodi, ja.

Miha: Že prvi dan našega prihoda v Ajdovščino smo srečali dva, ki sta se pogovarjala »o, glej, a niso tile Koala Voice?«

V Sloveniji imamo že vrsto let nekakšne glasbene monumente. Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, Elvis Jackson. Z vsemi ste si že verjetno delili oder, vsaka od teh skupin pa ima nek svoj profil delovanja. Kje ste vi, Koala Voice, tukaj vmes?

Domen: V zadnjih letih smo spoznali vse te slovenske monumente, vse člane teh bendov. In z vsemi smo se dobro poštekali. Mi smo nekakšna mešanica vsega. Mi nismo le rock'n roll, imamo nekaj punka vmes, imamo 80-leta vmes, disco … Na našem koncertu dobiš mešanico vsega in smo tako ena izmed izbir in hkrati zrcalo.

Tilen: Meni osebno si je bilo najbolje deliti oder z Zmelkoow. Ker so zelo chill in res hud slovenski band. Tudi, če se pri njihovi glasbi ne zdi, da so punk band, so po besedilih zelo punk. Zanimiva mešanica poslušljivega in pristnega.

Glasbene ambicije so podobne kot športne ambicije. Lahko si hitro državni prvak, težje pa postaneš svetovni. Znotraj Slovenije lahko glasbena skupina dokaj hitro izpolni cilje, tudi vi ste že kaj kmalu pokukali izven naših koncertnih meja. Meje se po epidemiji znova odpirajo, bo kmalu spet čas za skok na tuje?

Miha: Seveda imamo ambicije. Te so vedno prisotne. Naredili smo že kar nekaj turnej po tujini. Seveda je tujina ne le želja, ampak tudi fajn je it malce ven. Spoznaš nove ljudi in novo kulturo. Dobiš širino, vidiš kaj se v tujini dogaja, slišiš nove glasbene skupine. Vse kar smo doslej počeli je bila nekakšna investicija v to, da se bo nekaj zgodilo tudi na tujem. V Nemčiji smo imeli zelo dober »feed back«, tudi na Balkanu smo poželi precej zanimanja in se bomo seveda vračali. Slovenija pa nam bo vedno super, tudi logistično je naša država v redu.

Domen: Prepoznavnost ali pa biti uspešen ni ista stvar. Lahko si na prepoznavnosti narediš zgradiš in ohranjaš kariero, ali pa samo delaš glasbo, in se mogoce to zgodi samo po sebi. Ali pa sploh ne.

Prej smo omenili šport kot ambicijo. Ali spremljate šport, športne dogodke, se ukvarjate s športom?

Manca: Jaz že kakšno leto plezam in mi je to zelo všeč. Prej sem pa precej let balet plesala.

Miha: Meni je zelo všeč odbojka. S prijatelji glasbeniki pa fuzbal igramo.

Domen: Prek košarke in borilnih veščin in drugih športov, sem se v otroštvu marsikaj naučil o življenju.

Ste na tekočem s svetovno politiko in razmerami v svetu?

Domen: Kot band se trudimo biti politično neodvisni. Ko smo delali prvo plato, nam je Dadaizem nekaj pomenil. Vsekakor pa spremljamo zadeve, ki se dogajajo. V zadnjih dveh mesecih se je marsikaj  pokazalo o človeštvu. Vsekakor druzba potrebuje sistem, ki deluje, ampak kot vidimo so sistemi krhki in se lahko, ko se poruši eden hitro porušijo tudi drugi. Lahko popolnoma s srcem podpiraš eno stvar, a moraš vsekakor poznati tudi drugo stran, ker kar hitro lahko postaneš sam tisto proti čemur misliš da se boriš. Pred nekaj časa v Ljubljani, so se po mestu pojavile nalepke Liebe Gegen Angst, kar si tolmačim kot Ljubezen proti kakršnemukoli strahu. Ta ideja mi je všeč. In če citiram band Idles, iz komada Danny Nedelko; "Fear leads to anger, anger leads to hate..", kar so pomoje povzeli iz Star Wars. Sem se pa pred par leti udeležil tudi predavanja Logike na filofaksu, smer filozofije, in predavajoči profesor takrat, je prišel v predavalnico ter povedal šalo; "Sem videl grafit, sistem ubija, pa se vprašam, kateri sistem."

Vaš pogled na nedavno epidemijo koronavirusa? Verjamete teorijam zarote?

Domen: Vse teorije v tem času so ravno toliko logične kot da jih ni. Toliko različnih stvari se je zgodilo, da jih je že težko razumeti, oziroma je potreben čas in dialog za razlage vsake posamične. Kot posamezniki smo se znašli v samoizolaciji, odpadlo nam je precej koncertov. Tudi za pol leta vnaprej. Strah je bil torej prisoten pri ljudeh. Če lahko govorim kot posameznik, lahko rečem, da sem spremljal zadeve, spremljal tudi tuje medije, prvič zares tudi malo več politike. Ful je bilo »weird« vse skupaj.Moj strah je bil v tem, da globalno države nismo vedele kako odreagirati,  in da se bi se s tem strahom vnovično mnozicno zbudila sovraštvo do sočloveka, razdvojenosti, in na podlagi kriznega razmislanja bile dovoljena kratenja osnovnih clovekovih pravic. Ali pa samo pozabljena človečnost. Veseli me, da gremo počasi naprej in upam da, ponovno in dalje živimo v svobodnem svetu.

Počasi se bližamo koncu tega zanimivega klepeta. Za zaključek, katero knjigo ste nazadnje prebrali ali pa jo ravnokar berete?

Manca: Mačja zibelka

Tilen: Levi Strauss – Myth and Meaning

Miha: Skrivnostno življenje dreves

Domen: za zabavo, Garpov svet od Johna Irvinga ter vsak dan nekaj iz zbirke ciganske poezije ter nekaj iz Sun Tzu Art of war

In čisto za konec. Kdaj se Koala Voice vračate nazaj na glasbeni oder?

Miha: 18. septembra bomo zagotovo nastopili na Kisucfestu v Kisovcu, računamo pa, da se bodo koncertni organizatorji kmalu opogumili in bo scena že prej zaživela.

Koala VoiceHvala!

 

* Fotografije: Koala Voice

Matjaž Jazbar

#intervju, #kultura, #glasba

Kolofon