V sedemdesetih letih smo s prihodom, žal tudi že pokojnega trenerja Kotnika začeli ustvarjati novejšo zgodovina NK Primorja. Bili smo člani generacije domačih fantov, ki je z rezultati postavila temelje za nov razvoj kluba, ne nazadnje smo  igrali tudi  v finalu pokala republike Slovenije.

Bila sva krilna napadalca in ob zadetkih enega ali drugega sva si vedno poletela v objem.

Bila sva si najbližja, čutila sva se.

Kot igralec si bil nadarjen talent, zato te je v svoje vrste vabila tudi NK Rijeka. Pa se nisi odločil oditi, prednost si dal družini in redni zaposlitvi.

Iz časov naših treningov, tekem, in priprav se bomo spominjali številnih dogodkov in anekdot. Kot na igrišču, si bil tudi tam eden od glavnih igralcev, z velikim smislom za humor. Brez tebe je bila slačilnica pusta in dolgočasna.

Ko sem te še pred kratkim obiskal, te zaradi bolezni nisem hotel dolgo utrujati. Pa sva kar klepetala. Pa se spomniš tega?, Pa še onega, pa še onega in tako v nedogled. Kot bi mignil sta minili več kot dve uri. Ob spominih si kar pozabil na hudo bolezen, ki te je vedno bolj mučila.

Odkrito si govoril o njej, v začetku z optimizmom in upanjem, na koncu pa si mi dejal: »Veš Kopa, jaz počasi odhajam.«  Sedaj si se tudi ti pridružil našim soigralcem in prijateljem, ki jih ni več med nami.

Tudi poklicno pot sva oba začela v Tovarni pohištva Lipa, pozneje pa nadaljevala na Kovinskem podjetju, kjer sva bila sodelavca skoraj 20 let. Ob delu si dokončal srednjo tehnično šolo in dobil mesto v pripravi dela. S sodelavci si bil vedno v dobrih odnosih, v pisarni pa si poleg dela vedno poskrbel tudi za dobro voljo.

Zaradi izražene empatije in občutka za ljudi, si bil kmalu premeščen v komercialni sektor, kjer si skrbel za prodajo vinarske opreme. Tako kot pri nogometu, je bilo tudi teh 20 let dela in druženja nepozabnih. Vseh spominov je več kot za debelo knjigo. Mnogih ne morem deliti z nobenim drugim kot s teboj, zato sedaj kot odhajaš, ostajam prazen, kot da odhaja tudi del mene.

S soprogo Zvonko sta postala par že v zgodnji mladosti. V zakonu sta se vama rodila dva čudovita otroka Petra in Jurij, na katera si bil neizmerno ponosen. Tudi njiju si usmerjal v šport, kot odličen smučar in vaditelj najprej v smučanje, pozneje pa si še posebno občudoval razvoj sina Jurija na poti do svetovne plesne slave. Rad si govoril o njegovih rezultatih, potovanjih v daljne kraje in uspehih.

Otroci so odšli po svoji poti, vidva z Zvonko pa sta ostala v čudoviti majhni hiši in jo z veliko okusa uredila v ljubeč dom. Okrog hiše zelenica, polno cvetja, vrtnice. Bil si ljubeč mož, oče in nono. Posebej vnukinja Iva Valentina ti je pomenila vse na svetu.

Ko sem ti v maju prinesel nekaj prvih češenj se jih skoraj nisi dotaknil. »Veš shranil jih bom za vnukinjo, bo prišla popoldne, tako jih ima rada«, si se mi opravičil. Zdelo se je, da bi moral samo še uživati srečo na jesen svojega življenja, ko te je doletela neozdravljiva bolezen. Hrabro si se boril po svojih najboljših močeh, vendar žal nisi mogel premagati premočnega nasprotnika.

Dragi Bato.

Kaj naj ti na koncu še povem v slovo?

Bil si dober človek, iskren prijatelj, vsi smo te imeli radi in te bomo močno pogrešali.

Bil si eden najboljših napadalcev NK Primorja v zgodovini in ko se bomo tvoji prijatelji srečali, se te bomo spominjali v najlepši luči in s kančkom hudomušnosti, ki si jo vedno nosil v sebi. 

Naj ti bo lahka slovenska zemlja in počivaj v miru.

Franc Kopatin

Branko Batagelj - Bato

Deli Nazaj