Sam pravi, da ga nič ne moti, da letos odpadajo tekme, saj najde dovolj izzivov tudi v Slovenskih gorah in največ užitkov, ko se v hribe podata skupaj z ženo Anjo ali pa kar s celo družino, kjer so tudi vsi štirje otroci polni energije in kondicije, da jim že komaj sledita.

Ker je tudi Anja izjemna ultrašica, ki je SPP pretekla pred dvema letoma s takrat rekordnim časom, sta najprej razmišljala, da bi se na SPP odpravila skupaj - to bi bili zanju pravi medeni tedni oziroma seveda ne več kot dva. Ker pa je za tak podvig vseeno potrebno spremstvo in precej logistike, sta se odločila, da to željo prestavita še za nekaj let.

Tako so se odločili, da bo Anja skupaj z otroci nudila osnovno oskrbo v dolinah, kjer je mogoč dostop z avtom, ob tem pa bodo z otroci preživeli počitnice v odkrivanju Slovenije in njenih gora. Tomi pa bo pot pretekel sam, kar je bila že dolgo njegova želja. Vsaj v prvem delu je želel biti sam s sabo, z naravo in iskati rešitve za izzive, ki jih pot prinaša.

Začelo se je

Na simbolični dan 1.8.2020 ob polnoči je startal iz Maribora v noč na Pohorju, ko so v daljavi še bliskale strele, je bila noč polna življenja, svetile so se oči srnam in lisičkam, pa tudi Tomi je poln energije do svita že premagal več kot polovico svojega nekoč domačega Pohorja. Opoldne je sonce že razgrelo Slovenj Gradec, kjer ga je družina počakala s prvim toplim obrokom - pašto. Z zalogo hrane in s pijačo obteženim nahrbtnikom je v vročini nad 30°C odhitel na Uršljo Goro in naprej na Smrekovec ter v pozni noči do koče na Loki pod Raduho, kjer je za nekaj ur zaspal.

Dež

Zjutraj je že začelo rositi, ko se je ves svež vzpenjal na Raduho. Ni pa si mislil, da se nad Italijo kuhajo tako nenavadni vrtinci, ki vremenarjem onemogočajo podati napoved niti za nekaj ur vnaprej, da v naslednjih 3 dneh na poti ne bo srečal niti enega planinca. Tudi v koči na Ledinah ne, kjer je zaradi jutranje nevihte s strelami za 2 uri podaljšal počitek.

Dež se je namreč nadaljeval čez cele Kamniško-Savinjske Alpe in veliko poguma je bilo potrebnega, da se na vrhu Grintovca, ko so se ulile debele kaplje, ni obrnil, ampak pohitel naprej proti Kočni in navzdol proti Češki koči in Jezerskem, kjer ga je čakala topla postelja. Kljub temu se mu je videlo, kako je užival v poplezavanju in objemanju Kamniških skal, med katerimi se počuti tako majhnega in tako povezanega z naravo.

Mraz

Tudi čez Karavanke se slabo vreme ni umirilo, ampak še stopnjevalo. Dodobra ga je dež namočil pri sestopu s Kriške gore proti Tržiču, pri vzponu proti Dobrči in Robleku pa je zapihal mrzel severni veter, ki je na vrhu Begunjščice že spominjal na Vipavsko burjo. Ker se je zvečerilo in je tudi pot tam precej razbita, je s težavami prišel do Zelenice, kjer ga je prijatelj Janez Legat čakal z žganci, obaro in štrudljem, ki jih je naročil, preden so kočo zaklenili. Skupaj sta se še isto noč v mrazu, megli in burji, ki je premetavala oba, prebila do Stola, kjer je najprej nameraval spati nekaj ur. Toda noč je bila hladna tudi v sobi pod tremi odejami in ob poslušanju ropotanja vetra zjutraj ob 6h ni bilo dovolj volje iti naprej v meglo, dež, veter pri 5°C. To so bili verjetno najtežji trenutki na njegovi celotni poti. Tudi oskrbnica ga je poslala nazaj v posteljo in tako je šele ob 10h nadaljeval res mučno pot proti Golici. Tam pa je bila zakurjena lončena peč, da se je lahko vsaj deloma posušil, oskrbnica pa je kar sama postregla štruklje. Začel je spet srečevati planince in na drugi strani Golice se je otoplilo in kar stekel je do Mojstrane oziroma Aljaževega doma v vratih, kjer je bil čas za nov počitek.

Napor, vreme in zakrčenost so pustili svoje posledice

Začele so se težave z želodcem, ki ni hotel več sodelovati v tem boju. Tako je bil najlepši del poti povsem brez energije, vendar ga je dejstvo, da je že na polovici, še bolj pa to, da je bila ob njem žena Anja, gnalo naprej in čez greben med Malim in Velikim Triglavom je že stekel. Na vrhu Slovenije se je na obraz za trenutek narisal že znan nasmešek in pogled naprej. Kljub temu prebava še vedno ni bila urejena, zato je etapo skrajšal in prespal na Kriških podih, kjer se je naspal ter počasi spet začel jesti s pomočjo prijateljice Klare Bajec, ki je SPP v obratni smeri odlično opravila pred nekaj tedni. Naslednji dan sta nadaljevala pot čez Razor in Prisojnik. Na Vršiču je spet dobil apetit in čez Jalovec skupaj z družbo Anje in Sebastjana Rebek nov zagon. Odvihral je čez Špičko v Trento, kjer je prespal v kampu v šotoru.

S spremstvom še pospešil tempo

Če je do Mojstrane sam iskal markacije z dopisano enico, žige na vrhovih in po kočah ter sam reševal vse izzive, je do Trente ves čas nosil tudi poln nahrbtnik z vso planinsko opremo, hrano in pijačo ter oblačili tudi za prespat. Na vzponu na Prehodavce pa je poleg čelade lahko predal tudi težo iz nahrbtnika, saj ga je zdaj 2 dni spremljal Aleš Bratož, izkušen planinski vodnik in močan tekač, ki je znal držati pravi ritem in tempo, skrbel za pravo smer in doziral potrebno količino pijače in hrane.

Ko pa sta na spustu po dolini Triglavskih jezer kot veliko presenečenje nasproti pretekla še rekorder SPP Marjan Zupančič ter njegov prijatelj Jani, pa je adrenalin tako narastel, da so dobesedno poleteli proti Bogatinu, kjer je bil apetit spet na višku in pasulj je kar padel v želodec. Tudi naprej proti Krnu z Alešem nista zmanjšala tempa in še pred mrakom sta bila pri Koči na planini Razor, kjer ju je čakala vsa Tomijeva družina, srečali pa so še Tonija Lekšeta, ki je prav tako tekel in kasneje uspešno pretekel SPP.

Po nekaj urah spanja sta z Alešem na vrhu Vogla že občudovala sončni vzhod, se na Rodici čudila mogočnosti Julijskih Alp, ki jih je Tomi pustil za sabo dokončno na spustu s Črne prsti. Na Petrovem Brdu nova poslastica - Rudi Zgaga je pekel na žaru, odlično je teknilo in po 15-minutnem krepčilnem spancu sta znova poletela na Porezen (v uri in pol), kjer se jima je pridružil domačin Peter Tušar, ki pozna Cerkljansko kot svoj žep in takoj so bili mimo Bolnice Franja na Ermanovcu, kjer so si privoščili domače žlikrofe. S Tomijem pa sta nadaljevali Mihaela Tušar in Urška Trobec, ki sta ga prepeljali čez nočne pašnike in senožeti, mimo jeznih bikov in tropa ovac, čez strme Idrsko-Cerkljanske klance z zaključnim adrenalinskim spustom v Idrijo, kjer so bili namesto ob planiranih 3:00 že ob 1:45 ponoči.

Zadnje spanje pred morjem v Idriji

Prijateljica tekačica Kristina Kržišnik je ponudila udoben jogi v svoji hiši za natančno 3 ure, kajti ob 6:00 je že zvonil telefon in budnica Anje. To je bil tudi zadnji “daljši” spanec, saj so se vsi bali vročine, ki prihaja, še bolj kot dežja.

Tudi Kristinine dolge noge so tempo samo še stopnjevale in kot bi mignil sta bila preko Hleviš, Golakov in Čavna na Predmeji, kjer se je že vonjal morski zrak, ki je že močno ogrel ozračje. Tu se je pridružil Sebastjan Rebek, ki je kot pravi prijatelj ponudil spremstvo kar do konca. Ko je Ožbej Marc pogledal čas na Sinjem vrhu, je presenečen izjavil: “A ma to se tudi teče, ker prehodit se pa ne da tako hitro. Bravo!” Da, tekli so, tekli vso pot in tudi čez Javornik postavili neverjeten čas, tako da je Anja z avtom komaj sledila z novo zalogo pijače in hrane.

Posebno spremstvo in prehitevanje planiranega časa

Od Podkraja do Abrama je imel Tomi posebno spremstvo: njegovi starejši hčerki in njihova prijateljica Neža so mu skrajšali večer, saj so ves čas klepetali in zbijali šale.

Na Abramu je znova čakal Aleš z narezkom svojih domačih dobrot, ko pa je rekel, da ga bo spremljal do Škocjana, so se Tomiju kar zasvetile oči in nov zagon ga je ponesel preko Pleše do Razdrtega. Od Senožeč na Vremščico pa so z ubijalskim tempom spet postavili neverjeten čas: 53 minut. Vso to prehitevanje časovnice je izjemno otežilo delo Anji, ki je z avtom hitela pripravljati novo okrepčevalnico, ampak vselej je bilo ob Tomijevem prihodu kot na najbolj vrhunskih tekmah: postavljena “mizica pogrni se” z vsem, kar je potreboval. V ponvi pa se je kuhalo ali peklo vedno nekaj novega, vedno nekaj, kar je Tomiju najbolj teknilo. Tudi če sam ni vedel kaj, je to vedela Anja, ki ga najbolj pozna in ki najbolj pozna, kar je takrat doživljal.

Vročina

Ob zori so bili pri Škocjanskih jamah in takrat je bil čas za krepčilni spanec in oskrbo žuljev, od katerih pa je bila večina otiščancev, ki se jih ni dalo rešiti, zato je Tomi preostanek poti tekel kot po žerjavici. Že ponoči je bilo na 1000 metrih nad morjem 26°C, tako da je bila točno opoldne pot čez Slavnik po žgočem soncu pri temperaturi krepko nad 30°C  nova peklenska preizkušnja. Niti koča na vrhu ni bila odprta, nikjer nobene vode, da bi se ohladil ali polil, zato je bil po spustu v Prešnici potreben nov krajši počitek.

Sledil je še vroč tek večji del po asfaltu do Socerba, na Tinjan, mimo Ankarana do zadnjega žiga na Debelem Rtiču, kjer so ga pričakali družina in prijatelji s torto, pokalom in šampanjcem.

Tomi je izpolnjene sanje proslavil z odločnim skokom v morje, ki ga doslej po pretečenem SPP še nismo videli.

PODATKI

Dolžina: 617 kilometrov

Vzpon: 40.000 pozitivnih višinskih metrov

Knjižica: 80 žigov

Čas: 10 dni 19 ur 20 minut

*Do zdaj je SPP “preteklo” v manj kot 14 dneh samo 13 različnih tekačev in 4 tekačice.

Vir: Uroš Feldin

Tomi in Anja Klančnik sta tako postala prvi zakonski par, ki je pretekel SPP.

CITATI

“Tomi, ti si car!

No, če gledamo rezultatsko jih je nekaj pred Tomijem, ma če gledamo v kakšnem psihofizičnem stanju so prišli do cilja, mislim, da je Tomi absolutni zmagovalec.“

Kristina Kržišnik

“Tomi čestitke. Ne pomnim, da bi imel še kdo tako slabo vreme toliko dni. Ko smo se prejšnji teden vsi skrivali po hišah, si ti iskal okna za prečenje Kamniških. Globok poklon!“

“Gre za vrhunski rezultat, ki bi z nekaj več vremenske sreče bil še kak slab dan krajši, effort to succeed je pa bil pri tebi neverjeten, pralo te je od Raduhe do Vrat, Triglav v neki megli napol dežju, praktično edino lepo vreme si imel na Jalovcu, čez Pohorje vročino pa na koncu tudi, na 1000 m višine sredi noči 26 stopinj.

Si iz pravega testa, vse priznanje!

Pa itak si večino sam naredil, mentalna moč od ta hudih menihov v Tibetu.”

Ožbej Marc

“Verjetno tudi prvi, katerega je na poti predano spremljala in oskrbovala celotna družina, Anja in njuni 4-je prijetni simpatični otroci.”

Matjaž Bajec

“Sej nisem šel z namenom podirat rekorde, zato me je lestvica sedaj še toliko bolj presenetila. Tako malo tekačev je na njej.

Mogoče je bilo tako še prav, da me je vreme malo upočasnilo in sem zato lahko v drugem delu šel hitreje.

Najlepši občutek je začutiti to moč narave in moč v sebi, da lahko premagaš vsako oviro.

Zato še enkrat hvala vam prijatelji za spremstvo, pomoč in vzpodbudo, za vse besede.

Lepo mi je bilo, večino časa sem užival in zdaj čutim v sebi veliko zadovoljstvo, navdušenje in mir.”

Tomi Klančnik

 

* Vir in fotografije: Ultra Trail Vipava Valley