Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Reportaža: Twitter tura po Vipavski dolini

V soboto, 15. avgusta 2020, je v Vipavski dolini potekala prva gorskokolesarska Twitter tura. Za organizacijo sta poskrbela spletni portal Lokalne Ajdovščina in turistična agencija Wajdušna. Ture se je udeležilo 12 kolesarjev, svoje vtise pa v svoj blog zapisal Gregor Mikuž. Vabljeni k branju.

Tega dneva sem se veselil približno toliko, kot otrok Miklavža. Iti v rodne kraje in tam kolesariti, za spremembo v družbi in, tudi za spremembo, v družbi, kjer sploh ne veš, če boš koga poznal. Nam, introvertom, je to poznano.

Parkiram pri fotru in odvrtim pedala proti zbirnemu mestu, čez najlepši nedokončan trg v Evropi in skozi Ajdovski Melrose Place v Pale, kjer sem pač prvi. To je ta navada, nikoli ne zamujam. Čakam in čakam in počasi se začnejo pojavljati kolesarke in kolesarji, ki bodo tega dne v večini prvič spoznavali Vipavsko dolino skozi noge in želodec. Poznam natančno dva. Ampak je kul.

Mož s kravato že krili z rokami. No, z eno.

Ko se nas zbere dobrih ducat in še dva, se počasi odpravimo na pot. Organizator poskrbi za sapo že brž na začetku. No, dejansko poskrbi, da nam je zmanjka, saj nas po prvih stotih metrih povabi v klanec, ki je marsikomu delal težave, vključujoč z mano. Ampak je kmalu bolje. S Slejkotov se spustimo in nad Bronxom zavijemo v Žapuže ter kmalu nato prečkamo glavno cesto in profili zopet občutijo makadam. Sonce nabija in mi smo veseli.

Kaj kmalu prečkamo most, ki se pojavi v uvodni špici pri priljubljeni limonadi popteveja, kak kilometer se zopet odvrti na asfaltu in nato se v prijetni senci pripeljemo do prve krajše postojanke ob reki Vipavi. Ta je zaradi dežja dan prej bolj kot ne rjava, ampak to ne pokvari razigranosti ducata mož in še dveh predstavnic nežnejšega spola.

Prečkanje znamenitega mostu iz napovednika poptevejeve limonade.

Na asfaltu nas čaka vzpon. Organizator napove, da bo to eden hujših vzponov, sicer pa je sama cesta ljubiteljem avtošporta poznana – ja, smo na ridah nad Velikimi Žabljami, kjer je nekoč potekal znameniti rally Saturnus in na te ovinke privabil po tisoče in tisoče oboževalcev. Kakorkoli, klanec je ene pobiral, druge pa filal z energijo, tako zelo, da so se zapeljali še do Elvisa. Realno, zgrešili so (smo) pot. Še malenkostni vzpon po makadamu in prispemo v prijetno vasico Brje, kjer nas pogostijo z mesnimi in sirnimi dobrotami, domačim kruhom in, kljub temu, da v taki vročini sede kaj drugega, izredno dobrim vinom.

Btega, ena dobra stvar.

Kako uro smo tam čemeli. Pustimo to, da smo bili tudi uro prezgodnji – napovedani desus tempo se je spremenil v jumbo visma sposobnost vrtenja pedalov. Ampak nam ni bilo težko čakati. Po okrepčilu smo mahnili naprej, tisti z bolj normalnimi kolesi, neadrenalinci in bojazljivci po asfaltu, ostali pa po trailu, ki nosi posebno ime z razlogom – predsednikov trail. Davnega anno domini 2017 je v pomoč prišel sam predsednik države in malo kopal z lopato, malo s krampom ter z grabljami čistil samo stezo.

Za pokvariti izjemno lepo ozadje me lahko najamete preko zasebnega sporočila.

Medtem ko se po makadamski podlagi odpravljamo proti naslednji destinaciji, mimo mene pridrvi domačinka na starem Rogovem kolesu in koristi prednosti domačega terena. Brez kake posebne opreme je prav mukoma vrtela pred mano in čakala na trenutek za pobeg. Saj ne da smo drveli, ampak tudi če bi, bi tudi tiste bolj pripravljene verjetno šišala na polno.

Brž ko smo se zopet znašli na asfaltu, smo s spominom počastili 25. obletnico nastopa LaToye Jackson v Velikih Žabljah. V svetovnem merilu največja zvezdnica, ki je kadarkoli stala na odru takrat izredno priljubljenega kluba in v vaškem merilu najbolj neobiskan nastop. Kakorkoli, slab kilometer naprej nas ubije nov klanec, čeprav je bil dolg le kakih sto vrtljajev. Na sveže položenem asfaltu. Kjer so se znojne kaplje rojevale in sproti umirale. Na srečo je bilo hitro konec in lahkotno smo zavrteli skozi gozdiček, nekaj metrov prehodili, zopet zajahali, spet hodili, se kak kilometer peljali in tik pred napovedanim postankom sredi vinogradov, porivali v klanec. Ampak je bilo vredno, saj smo bili nagrajeni s sladoledom in oranžno penino.

Penina in sladoled na drugem postanku.

In potem so prišli črni oblaki. In prazne gume. In na gorenjskem lahko kupiš novo zračnico, ki je mimogrede že enkrat zaflikana. En kubik smeha, tam, v idiličnem Vipavskem Križu, kjer smo najprej vedrili, nato pa pri enemu od domačinov popravili kolesa in pojedli joto s klobaso, ki je sicer bila na sporedu šele zvečer, pa so razmere, takšne in drugačne, pripeljale do te odločitve.

Sledil je le še povratek. Bilo je načrtovano malo drugače, ampak se nismo pritoževali. Za uradni del testnega poskusa vodenja kolesarskih tur po, naj poudarim, izredno lepi Vipavski dolini, smo izbrali najlepši nedokončan trg v Evropi, pritisnili še eno skupinsko sliko in se odpravili na sam štart, ki je tokrat postal cilj. Neformalno smo se še malo podružili ob pivu, nato pa vsak na svoj konec.

Gasilska.

Bilo je lepo.

Naj se na tem mestu zahvalim organizatorju za vodenje in organizacijo dogodka ter vsem udeleženim za družbo.

 

* Avtorji slik so razni tviteraši in zaradi prevelike količine težko določim, čigava je katera. Celotno fotogradivo je objavljeno z dovoljenjem avtorjev.

* Reportaža je bila prvotno objavljena na spletnem blogu Gregor Blog in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorja. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.

Gregor Mikuž

#ajdovščina, #novice, #turizem, #vipavska dolina, #kolesarstvo, #reportaža

Kolofon