Slednji je glavni akter te zgodbe. Potem, ko smo preživeli težke epidemiološke čase, ki so sestojili iz tega, da smo morali sedeti doma na kavču in čisto nič delati, smo nujno potrebovali dopust. Državni govornik za virus, Jekleni Kaco, je sicer rekel, da je bolje, če se nenujnih poti na Hrvaško vzdržimo. A v silni želji po tem, da bomo v tem poletju imeli vsaj nekaj normalnega, smo se vseeno odločili, da gremo na morje. Tolažili smo se z dejstvom, da gremo v odročen apartma na otok v južno Dalmacijo, kjer naj ne bi bilo veliko turistov in zato tudi ne možnosti za okužbo. Naj kar takoj na tem mestu razjasnim, da smo, kot je to dandanes normalno za polovico prebivalstva, povsem panični glede okužbe (druga polovica je povsem ignorantska glede virusa – normalno previdnih, a ne paničnih še nisem srečala). Že med karantenskimi časi smo temeljito preučili vse bolj in vse manj znanstvene članke o novem virusu in zdaj smo si na jasnem, da je grozen, tudi če si mlad in zdrav, sploh pa je obupen, če morda nisi zdrav, pa tega ne veš. In ker ne moremo biti prepričani, da smo povsem zdravi, je najbolje, da pred virusom bežimo kot podgane pred uslužbencem deratizacijske službe.

Prva komanda, ki sem jo nemudoma po sprejetju odločitve, da gremo na morje, podala družinskim članom, je bila, da je avto končen, kar pomeni, da ni neskončen. To pa zanje konkretno pomeni, da je dovoljeno spakirati le najnujnejše reči, ki so neobhodne za preživtje dveh tednov na morju.

Hčerka, ki je v puberteti, je dobila ogromne, šokirane oči, ki so čez sekundo že pretile, da bodo izlile vse slapove tega sveta. »Ali lahko namesto oblek vzamem s sabo svoj računalnik?« Komunikacija s prijateljicami in, kot jaz temu rečem, »fantki« je očitno pomembnejša od oblek. Mož je kot iz topa izstrelil: »Vzemi oboje,« a ker sem imela sama krajši odgovor, sem ga prehitela z: »NE!«.

Sledil je tipičen prepir med možem in ženo o tem, kaj otrok potrebuje za normalni psihofizični razvoj, ki se je končal tako, da je mož ponudil, naj se vzame hčerkin prenosnik namesto njegovih oblek.

Pakirali smo tri dni. Sama se nisem mogla odločiti, katere od prej za kvačkanje me bodo bolj zabavale, tako da je tu naneslo nekaj več prtljage. Tik pred odhodom pa sem se spomnila, da zna biti tudi pletenje zabavno, zato sem za vsak primer vzela še komplet desetih pletilk skupaj s prejami v količini za pet puloverjev. Mož je od nekdaj bolj optimistične sorte in je še bolj velikopotezno spakiral. Trdil je, da smo doslej še vedno vse spravili v avto in da imamo konec koncev karavana!

Delno je imel prav, delno pa je pripomoglo to, da je sin, ki je še majhen, prtljažno pretirano nezahteven. Ko smo prispeli na morje, smo namreč ugotovili, da kljub pregledu garderobe nima sabo nič kaj več kot dve majici s kratkimi rokavi in le ene kratke hlače, ki pa so imele to grdo lastnost, da se jim je pas z leti (ko jih je nosil njegov bratranec) scefral in je ven pogledala bela, prav nič ugledna elastika.

Možu je z dobro voljo in izvrstno prostorsko predstavo ter talentom za kombinatoriko uspelo v vse mogoče prtljažne prostore našega karavana spraviti (tu sploh ni šale, to je čisto pravi seznam):

• 2 napihljiva supa in 2 vesli ter 1 napihljivo jadro za otroke, ki se namontira na sup in simulira surf (za učenje surfanja za otroke),
• 1 surf skupaj z jadrom, bumom, jamborjem in desko,
• 4 kolesa (tudi sin ima letos odraslo kolo, saj so mu noge in roke močno zrasle),
• 1 šotor za tri osebe (morda se sprašujete, kaj nam bo šotor, če imamo apartma, a je odgovor ta, da če izhajaš iz ne najbolj premožne družine, si navajen letovati v šotoru in tako tudi sama najbolj uživam, če se lahko zvečer prepustim razgledu na morje iz ležečega položaja ob poslušanju škržatov),
• 1 napihljiv jogi za v šotor plus dve plažni ležalki iz pene za preprečitev podhladitve s hladnim zrakom v napihljivem jogiju,
• 1 spalna vreča,
• 1 indukcijska plošča (ker so vonjave kuhanja v apartmaju nadležne, že leta kuhamo na balkonu apartmaja – v veliko veselje lastnikov in sosedov),
• 2 indukcijski ponvi (dober kuhar me bo tu razumel – če že imam 14 dni na razpolago, bom vsaj spodobno kuhala) s pokrovkama, 3 noži, brus za nože, škarje, lupilec krompirja, čopič za premazovanje peciva, tehtnica, električni mikser, sol s fluorom (na Hrvaškem je namreč ne prodajajo, a je nujna, če želimo imeti še veliko let zdrave zobe),
• 3 računalniki (oba z možem imava službi, v katerih bi se zlahka dalo odreči službenim obveznostim med dopustom, a tako velike prepustitve kontrole drugim ne zdrživa, pa tudi – na telefonu se ne da gledati najinih najljubših nadaljevank),
• 1 velika potovalka knjig (čeprav so izumili bralnike, so ortodoksne knjige nepogrešljive, če se želite temeljito sprostiti na plaži),
• 3 šotori proti komarjem za na postelje (da, to zares obstaja – gre za bele mreže, ki so nalepljene na tista ogrodja, ki jih vržete in se naredi šotor),
• 3 vzglavniki (z možem težje spiva na vzglavnikih, ki jih dobimo v apartmaju, zato vedno jemljeva s seboj svoje),
• 4 pari plavutk, 5 mask (ena za rezervo) in dihalk, 4 neopreni, 8 majc za kopanje, ki so UV nepropustne, 1 čevlji za potapljanje (mož), 1 neoprenske nogavice (zame), 2 plavalnih očal, 4 pari plastičnih čevljev za v vodo,
• 6 velikih potovalk oblek, brisač za na plažo, čevljev, kozmetike,
• 1 nemajhna potovalka prehranskih dodatkov in zdravil (odkar sva z možem čez 40, nič več ne prepuščava naključju),
• 1 skoraj kot sod velik plastični vsebnik proteinov v prahu (hčerka je neješča, sploh kar se tiče mesa, in ker si ne želimo, da ne bi normalno zrasla, ji včasih v hrano podtaknemo malo proteinov),
• 3 paketi po 100 rokavic, 4 litri razkužila v embalažah po pol litra (po eno v vsaka vrata avta) in po 1 dcl (za ročno prtljago), 100 obraznih mask za enkratno uporabo, 8 obraznih mask iz blaga, termometer, D vitamin (čeprav bo sonce, človek v času epidemije pač ne tvega),
• 2 hladilni torbi hrane za na pot (mesni zvitki, na paličice narezana kumara z domačega vrta, jogurti, slane palčke, koruzni oblati, tunin namaz, marmorni kolač, nesladkan čaj, voda, borovnice, majhna jabolka).

Zanesljivo je še veliko reči, ki sem jih pozabila našteti, a te so v grobem glavne.

Počasi in z veliko ustavljanja na počivališčih, ki so bila najbolj neugledna, a zato – kar se tiče potencialne infekcije – najbolj zanesljiva, smo se prebili do pristanišča, kjer smo se naložili na trajekt. Tisti, ki je trgal karte, nas je okaral, ker je naš karavan z dodatkom koles in ostale robe presegal normo petih metrov in bi zato morali kupiti dražjo vozovnico. A ker je imel edini od posadke obrazno masko, smo mu odpustili. Niti ne kratko vožnjo smo prebili v razgretem avtomobilu, saj nismo želeli tvegati okužbe – ljudje se namreč niso prav nič držali na hitro zdrdranega navodila po zvočniku: »Molim, maske. Please, wear masks.«

Lastniki apartmaja so nas, ko smo se s karavanom, ki je bolj spominjal na preobložen ciganski voz, primajali do njih, čudno gledali in rekli, da bi bilo morda bolje, če bi imeli kombi.

Ko smo znosili reči iz prtljažnika v apartma, pa me je pričakalo presenečenje. Sin rad opisuje ta trenutek, bojda bi lahko takrat s pogledom rezala tudi do deset centrimetrov debelo jelko. Mož je namreč spakiral ogromno, več kot metrsko škatlo. Čisto brez heca. V njej bil … teleskop!

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Vsakdanjik in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.

Deli Nazaj