Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Bela krajina prej in potem

Če letos še niste bili v Beli krajini, potem ste verjetno med redkimi izjemami. Tja se je namreč odpravilo rekordno število ljudi, porast domačih turistov pa je pri ljudeh sprožila različne reakcije. Tako zunanji obiskovalci, ki so prišli sem na oddih, kot tudi lokalni prebivalci tarnajo nad prevelikim številom turistov, ki je nad vsemi pričakovanji. Hkrati so tisti, ki skušajo od turizma preživeti teh obetajočih številk veseli, saj zna biti že naslednje leto vse drugače. Veliko ljudi se je namreč odpravilo v Belo krajino, ker je še do nedavnega veljala za odmaknjeno in neodkrito regijo.

Obdobje ukrepov, povezanih z zajezitvijo novega koronavirusa, je bilo poleg porodniškega “dopusta” razlog, da sem se po desetih letih ponovno za dlje časa preselila domov v Belo krajino, kjer me je bilo zadnjih nekaj let zaradi študija in dela vse manj videti.

V obdobju samoizolacije smo z našo malo družinico odkrivali belokranjska brezpotja in se izgubljali v kraških vrtačah, prepletenih z bukovim rastjem, starimi mogočnimi hrasti in kostanji, kjer smo srečevali le občasne sledove jelenov, volkov ali srn. Na starih specialnih kartah smo si zadali določen cilj in ga iskali izven utrjenih vlak, stez ali poti. Še bolj od mene je užival mali, takrat šestmesečni Borja, ki si je ob pogledu na zelene in buhteče spomladanske krošnje veselo brundal iz nosilke. Med karanteno smo si zadali cilj, da prehodimo vseh belokranjskih sedem tisočakov (ki niso markirani) in raziščemo doslej neznana brezpotja kočevskega gozda. S šelestenjem listja pod nogami in oprezanjem za morebitnimi sledovi medvedov je bil svet veliko lepši in veliko lažji, saj me je kljub vsem skrbem, ki so se v meni porajala zaradi (predvsem družbenih) posledic korona virusa, pomirjal šum listja pod nogami, vonj cvetočih jablan, zvok čebel in ptičev, zelenilo bukovih gozdov, mah na apnenčastih kamninah, ki kukajo iz zemlje.

Gozd nad jaso Golobinjek. Foto: Žiga Gorišek

Poleg kočevskih brezpotij smo raziskovali tudi gozdove nad dolino reke Kolpe, reke, s katero so povezana skoraj vsa poletja moje mladosti. Raje kot na slanem morju sem preživljala čas na “Koupi”, kjer je bila voda topla, družba pa vedno prijetna. Preden so se v sklopu ukrepov za zajezitev epidemije zaprle meje občin, smo se povzpeli na razgledni vrh Kozice pri Starem trgu (716 nmv), ki je obljubljal lepe razglede na dolino reke Kolpe. Planinska pot se je izkazala za zelo pozabljeno in zaraščeno, a ravno zaradi tega zelo pravljično. Kasneje, ko so se meje občin že zaprle, pa smo se sprehajali po najjužnejši slovenski pešpoti od Radencev do vasi Breg in nato po planinski poti na Velike radenske stene (439 nmv). Tudi ta planinska pot se je izkazala za zaraščeno in neobljudeno. Pred vstopom v vas nas je pričakal napis društva podeželske mladine, ki nas je v dokaj neprijazni maniri nagovarjal naj ostanemo doma. Spodaj, pri reki pa so bili pripadniki slovenske vojske in obmejne policije, ki na Kolpi prežijo nad morebitnimi prečkanji meje. Za to skrbijo tudi varnostne kamere, ki skoraj nevidno bdijo nad mirno rečno gladino.

V obdobju samoizolacije smo se sprehajali tudi po brezpotjih nad vasjo Vukovci, kjer smo iz Jelenče glave (389 nmv) ponovno prečili na najjužnejšo pešpot, ki bi ji lahko sedaj rekli kar “pot ob žici”. Vsem krajem ob Kolpi, ki jih omenjam, pa ni skupna le žica (ki je v zadnjih letih zajezila tudi turizem, in ne le ljudi), ampak tudi otipljivost migracij, saj smo večkrat naleteli na ostanke ljudi, ki so prečkali te neprehodne in zaraščene gozdove v upanju na boljše življenje. Vsem tem pohodniškim izkušnjam je tako skupna Kolpa, žica, policija, migracije, a tudi občutek nezaželenosti, saj sem se zaradi primorskih registrskih tablic na avtu večkrat zavedala neodobrajočih pogledov domačinov.

Če je bilo spomladi ob Kolpi precej samotno, je dogajanje ob Kolpi toliko bolj zaživelo v poletnih mesecih z uvedbo turističnih vavčerjev. Že z julijem se je izrazito povečalo število obiskovalcev v regiji, avgusta pa je govora o zapolnitvi večjih kampov ob Kolpi (Podzemelj, Vinica, Adlešiči, Griblje, Krasinec, Dol, ipd.) in tudi drugih nastanitev v Beli krajini.

Plezališče na kopališču Damelj začetek junija in sredi avgusta. Foto: Manca Filak

Če letos še niste bili v Beli krajini, potem ste verjetno med redkimi izjemami. Tja se je namreč odpravilo rekordno število ljudi, porast domačih turistov pa je pri ljudeh sprožila različne reakcije. Tako zunanji obiskovalci, ki so prišli sem na oddih, kot tudi lokalni prebivalci tarnajo nad prevelikim številom turistov, ki je nad vsemi pričakovanji. Hkrati so tisti, ki skušajo od turizma preživeti teh obetajočih številk veseli, saj zna biti že naslednje leto vse drugače. Veliko ljudi se je namreč odpravilo v Belo krajino, ker je še do nedavnega veljala za odmaknjeno in neodkrito regijo.

Vsekakor se v eni sami polni sezoni nihče ne more pripraviti na takšen naval ljudi, še posebej, v kolikor ga v preteklosti ni bilo v takšni meri. Zanimivo bo opazovati, koliko ljudi se bo v naslednjih letih vračalo v Belo krajino in kakšne bodo spremembe turistične infrastrukture, pa tudi posledične strategije lokalnega prebivalstva, ki bo mogoče primorano iskati nove in bolj samotne kotičke ob reki. Same me je bolj kot množice turistov strah žice in vojske ob meji. Kolpa pa mi vsej gužvi navkljub ostaja enako ljuba, kot mi je bila doslej.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu Vsakdanjik in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.

Manca Filak

#kolumna

Kolofon