Kot rečeno, je razstava Pilonovi negativi fotografij iz fonda dr. Engelberta Besednjaka in Rozalije Vuk je posvečena obeležitvi 50. obletnice smrti Vena Pilona. Nastala je v sodelovanju s Pokrajinskim arhivom v Novi Gorici, ki je v letu 2017 prejel zapuščino na podlagi darilne pogodbe z go. Natalijo Vuk in njenima sinovoma, Besednjakovima nečakoma Matjažem in Janezom Vukom. Istega leta so v arhivu negative tudi digitalizirali. V osebnem fondu dr. Engelberta Besednjaka (PANG 1133) in v fondu Zale Vuk  por. Besednjak (PANG 1169), ki vsebuje dokumente iz osebne zapuščine, predvsem pa gradivo, ki je nastalo ob delovanju Tajne krščanske organizacije, se nahaja tudi okrog 180 negativov ter portretni fotografiji Engelberta Besednjaka, delo Vena Pilona.

Fotografija: Veno Pilon

V letih med 1922 in 1925, ko v ateljeju na domačiji Pilonovih umetnik ustvari svoj reprezentativni slikarski opus in preden prvič obišče Pariz, o katerem je skupaj s prijateljem Lojzetom Spazzapanom - Špacem že kar nekaj časa sanjal, je Pilon med intenzivnim slikanjem postal (tudi) dokumentarni fotograf. Posvetil se je projektu, ki si ga je zamislil kot krajepisni album Primorske (natančneje - krajev  znotraj na novo okupiranega teritorija) in ki ga je želel izdati, a do realizacije le-tega ni nikoli prišlo. Tako so fotografije - na potrdilu o prejetju z dne 2. 11. 1928 je navedeno število 179 fotografij - romale v hrambo v Deželni muzej v Ljubljano, kjer jih je izročil dr. Stanku Vurniku. Ko jih je v letu 1946 Milko Matičetov uredil v album Primorsko. Pokrajina, ljudje, arhitektura, itd. je bilo teh zgolj 137, danes pa jih v Slovenskem etnografskem muzeju hranijo 153. Negative je Pilon obdržal pri sebi vse do leta 1932, ko jih je ponudil v odkup prijatelju Engelbertu Besednjaku, ki je takrat kot politični emigrant živel na Dunaju. Denar za ponujeni odkup negativov je potreboval za svoj delež pri najemu ateljeja na 75, Boulevard de Montparnasse, ki ga je zatem odprl skupaj s poljskim kiparjem in fotografom Hermannom-Szunkejem.

Pri tem mu je, kot zapiše v avtobiografskem romanu Na robu, za dokumentiranje »geografskih, etnografskih in kulturnih znamenitosti« Primorske v času italijanske okupacije in naraščajočega fašizma, služil Zeissov Reflex, ki si ga je kupil v Trstu ter ga kmalu zaradi njegove nezanesljivosti zavrgel; s tako »monumentalno črno »kišto«, ki je pri posnetku in sproženju težke zavese neznansko glasno zaropotala« je bilo »nevarno hoditi po deželi«.

Fotografija: Veno Pilon

V Pilonovi galeriji je danes v stalni fotografski zbirki ohranjenih skupaj 22 fotografij, pravzaprav kontaktnih kopij negativov manjšega formata 6 x 9 cm, med katerimi je 18 odtisov, nastalih po ohranjenih negativih, ki jih je v dar prejel Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, ostali pa so posnetki iz njegove zapuščine, torej jih je Pilon sam ohranil. Na hrbtno stran fotografij, ki jih hrani Slovenski etnografski muzej, je avtor dokumentiral motiv in lokacijo, kjer je posnetek nastal ter vsebino. Tako med drugim na eni od fotografij, katere negativ najdemo v zbirki PANG 1133 preberemo: Topoli v Vipavski dolini: (v obrambo proti burji, na vseh izpostavljenih mestih in križiščih) – orjaške pasti za burjo. Večini fotografij je dodal tudi zapis, s katerim je posnetek klasificiral: Obrti, Moški tipi, Ženski tipi, Arhitektura, Običaji, Poljedelstvo, Vodnjak, ipd., kar potrjuje njegov namen po izdaji sklopa fotografij v albumu. In tako lahko skozi Pilonov dokumentarni objektiv stopimo v čas in prostor, da pa so Pilonu bili najbližji motiv prav ljudje, kaže dejstvo, da so na večini negativov ti - tako ali drugače - prisotni.

Zdi se tudi verjetno, da bi lahko vsaj v enem od primerov negativ Pilonu služil kot predloga sliki v olju na platnu – gre za v letu 1948 delno preslikano veduto Št. Vid pri Vipavi iz 1927, ki jo hranimo v Pilonovi galeriji. Negativ odpira pogled na obrežji in most čez (sicer suho) strugo potoka Pasji rep v Podnanosu. Pilon je ob fotografiranju delal tudi sekvence ali ponavljal v zaporedju isti motiv – prizori ali pogledi so se mu očitno zdeli privlačni in zanimivi, v primeru dvojnikov pa je najbolj očiten razlog poskus doseganja večje kvalitete.

In čeprav teh negativov (in fotografij) ne odlikuje pričakovana tehnična ostrina, je njihov pomen z etnografskega vidika neprecenljiv. Likovni nivo ter aspekt teh sta potemtakem povsem upravičena - avtorjev namen je bil v prvi vrsti dokumentiranje podobe življenja, običajev in arhitekture Vipavske doline in Krasa takratne dobe. Zavedajoč se, kako esencialno je ohranjanje narodove dediščine ali njegovega segmenta, je v časih naraščajočega fašizma na primorskih tleh tvegal nenaklonjen odziv tedanje oblasti, obenem pa na svoj način izrazil nasprotovanje in protest zoper politično situacijo. Pomembnost in vlogo svojega nesojenega fotografskega albuma je v pismu, naslovljenem na Engelberta Besednjaka z dne 6. junija 1932, poudaril z opredelitvijo zbirke za »kolekcijo gotove važnosti, ker je edini dokument naših krajev.« 

Za med leti 1927 in 1929 nastal slikarski portret Engelberta Besednjaka je Pilonu kot predloga služila risba v tušem v (ok. 1927), ki jo hrani Pilonova galerija. Portret dimenzij 79 x 59 cm, ki je danes v zasebni lasti, in bo na ogled na pričujoči razstavi pa prenaša tudi zanimivo zgodbo, dokumentirano s Pilonove strani. Ohranjena je namreč fotografija originalne slike, na hrbtni strani katere je zapisal: »Engelbert Besednjak / (poslanec) / skica, olje / uničil sam – V.P.«. A se zdi bolj verjetno, da je Pilon portret v olju pozneje zgolj preslikal.

Pilonovi fotografski portreti prijatelja so nastali v Parizu in zdi se nekako samoumevno, da je Besednjak, po že izvršenih portretih v jedkanici (odtis hrani Goriški muzej) ter v sliki v olju na platno (v zasebni lasti), pri Pilonu naročil tudi svoj portret v fotografiji. Danes vemo za štiri Besednjakove fotografske podobe, ki naj bi nastale v Pilonovih pariških zgodnjih tridesetih letih (popis v katalogu ob retrospektivni razstavi Vena Pilona v Moderni galeriji leta 2002 izbrane fotografije umešča v leto 1931, saj je dve izmed njih Pilon podpisal in datiral). Med njimi sta navedena portreta, ki prihajata iz zapuščine Rozalije Vuk in ju hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, dva, od katerih je eden izrez in povečava negativa iz Pilonove galerije in se nahajata v zasebni lasti ter ohranjena negativa in fotografski portret v Pilonovi galeriji. Slednjega, v Pilonov objektiv domišljeno ujeto figuro prijatelja, dr. Stane Bernik datira v leto 1935.

Kot pravi dr. Jure Mikuž si je Pilon pri slikanju sicer pomagal s fotografijo, vendar je pri portretiranju, tako v olju kot v risbi in grafiki, za ujetje »psihične podobe človeka« potreboval živi model. Ob tem se razbira dejstvo, da je Pilon tudi pri fotografiranju gledal skozi svoje izbrušeno slikarsko oko, pri čemer mu je fotoaparat služil le kot zapisovalec, kot medij, skozi katerega je ostajal občutljiv opazovalec in interpret značaja in lastnosti upodobljenca, z dodano svojo projekcijo lastnega odnosa do portretiranca.

V Pokrajinskem arhivu so Pilonovi negativi razvrščeni v devet razdelkov (Ljudje / Vodnjaki / Cerkve, kapele, znamenja ... / Stavbe / Mostovi, brvi / Poti, ceste / Sejmi / Naselja / Pokrajina), ti, predstavljeni na tokratni razstavi, so zajeti širše, v zgolj štiri skupine: žanr, krajina / veduta, arhitektura ter detajl.

Celotna zbirka negativov je javnosti dostopna na spletnem portalu Kamra.

Fotografija: Veno Pilon

Konec septembra 2020 bo izšel dvojezični katalog (slovenščina, angleščina) razstave z reprodukcijami vseh negativov iz fonda dr. Engelberta Besednjaka in Rozalije Vuk.

Razstava bo na ogled do nedelje, 15. novembra 2020.

Ob razstavi bodo potekala javna vodstva. Prvo vodstvo po razstavi bo potekalo v sredo, 23. septembra 2020, ob 17. uri, na dan, ko se bomo spominjali 50. obletnice smrti Vena Pilona.

Vljudno vabljeni k ogledu!

Pilonova galerija Ajdovščina

Prešernova ulica 3, 5270 Ajdovščina

+386 5 368 91 77, , www.venopilon.com

Odpiralni čas:

torek – petek, od 9. do 18. ure; sobota, nedelja, od 15. do 18. ure;

ponedeljki, prazniki: zaprto.

Deli Nazaj