Ugodje ob povezovanju se ohranja skozi celotno življenje. Srečni smo v kolikor smo povezani s svojo družino, prijatelji, Cerkvijo službo in širšo okolico. Te povezave pomagajo pri ohranjanju ne le zgolj blagostanja temveč tudi duševnega zdravja saj se ob stiskah in izgubah lahko z zdravim povezovanjem ponovno postavimo na noge in živimo naprej.

Kakšno vlogo igra pri tem povezovanju družba? In ali je res ob neprimerni povezanosti osebe s pomembnimi bližnjimi osebami in širšo družbo, ta oseba ranljivejša in dovzetnejša za »nezdrave« povezave v obliki kemičnih in nekemičnih odvisnosti?

Da bi bolje ilustrirala pomen socialnega okolja v katerem živi in predvsem odrašča posameznik, vam želim predstaviti eksperiment prof. Brucea Alexandra, ki je ponovil zelo znan predhodno izveden poizkus v novih okoliščinah. Prvotni poizkus je bil zelo enostaven. V kletko so dali podgano in dve steklenici v eni je bila voda v drugi je bila vodi primešana droga. Sčasoma se je podgana vedno pogosteje vračala k steklenici z drogo in celo zanemarila prehranjevanje, dokler ni poginila večinoma s predoziranjem.

 V 70 letih je profesor Bruce Alexander ugotovil, da je kletka prazna in da podgana nima v drugega razvedrila ali možnosti, da bi doživela ugodje kot je jemanje droge.

Nato je sledil  drugi poizkus v katerem so zgradili podganja »nebesa«,  kletko so spremenili v park predvsem pa so vanjo dali več podgan, da so imele družbo. In seveda ponovno dve vodi ena z drogo in druga brez. Podgane so poizkusile obe. Sčasoma se niso več vračale k vodi z drogo. Občutek zadetosti jim ni bil všeč. Povezovanje z drugimi podganami v parku jim je bilo zanimivejše in očitno je nudilo več ugodja. Odstotek podgan, ki so umrle zaradi predoziranja je padlo iz 100% na 0%.

Seveda ni okolje vse, vendar pri tem poizkusu lahko vidimo kako zelo pomembna je vključenost v socialno okolje, druženje, prijateljstva, družina.  V kolikor oseba ni primerno povezana, da bi občutila ugodje se bo v svoji stiski znašla kot zelo ranljiva pred vsemi vrstami odvisnosti. Eno od mojih razumevanj  odvisnosti  je to, da je nastanek odvisnosti  zgolj nadomestna oblika povezovanja s katero odvisnik poskusi potešiti praznino, ki so jo pustili neprimerno starševstvo, neprimerna socializacija in druge osebnostne in okoljske hibe. Povezovanje je naravna potreba na ravni prehranjevanja, ki nam omogoča preživetje, če se nekdo ne zmore ali nima s kom primerno povezati je podvržen odvisnostim.  Ko nam je mar za bližino z nam pomembnimi osebami, in smo predani svojim dolžnostim in odgovornostim smo na varnem pred odvisnostmi. V primerih ko so te povezave ranjene ali onemogočene postane oseba dovzetna za odvisnosti.

Glede na to, da postajamo družba individualistov in smo vedno bolj osamljeni je mogoče pričakovati da bodo prihodnje generacije imele več težav z odvisnostmi. Imamo virtualne prijatelje na družabnih omrežjih, vendar nam v trenutkih stiske ne morejo nuditi tolažbe in podpore, ki jo lahko dobimo pri osebnem pogovoru.  Nasprotje odvisnosti ni treznost, temveč povezanost v skupnosti.  

Poizkus s podganami povzemam po govoru Johana Haria. Govor je dostopen na tej povezavi:

Piše svetovalka: mag. Silva Pavlin- Zavod Pelikan- Karitas, program: Pomoč odvisnikom in njihovim svojcem. Dosegljiva sem na telefonski številki 030-946-646, pišete mi lahko na pelikan.ajdovscina@gmail.com. Uradne ure so vsak torek 9.00-12.00 in četrtek 16.00-20.00 na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Smo pridruženi partnerji projekta OMRA. Za podporo se zahvaljujem Občini Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Pixabay

Deli Nazaj