Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Ne povozi srnice. Ali kolesarja

Rekreativni kolesarji na cesti nikakor ne predstavljamo ali uprizarjamo spektakla. Smo le ovira na teritoriju, ki po njihovem prepričanju pripada avtomobilom. Srne ne povozijo, ker jih skrbi, kaj bo s pločevino na kredit, ki je zavarovana z delnim kaskom. Kolesarja ne povozijo, ker je to kaznivo dejanje. Vendar pa jasno in glasno dajo vedeti, da bi ga, če bi le lahko, kar tudi vehementno razglašajo po družabnih omrežjih in izza volana celo objavljajo fotografije nesrečnikov, ki so jim zaradi takšnega ali drugačnega razloga na hrbet narisali tarčo.

Če ne bi bilo Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, najbrž nikoli ne bi izvedeli, da lahko država osvoji Tour de France, a ob tem namesto športne katarze narod doživi pravo pravcato čustveno trpljenje. Kako si razložiti skomige z rameni, cmoke v trebuhih, čustveno boleče spremljanje podelitve priznanj ob največjem športnem uspehu v zgodovini Slovenije in izjave športnih komentatorjev, ki zvenijo kot povzetki zasedanja kakšne seje Združenih narodov? Kako si razložiti nemogoča občutja hkratne žalosti in veselja ob igranju Zdravljice na Elizejskih poljanah?

Morda je vse skupaj preveč? Tudi v kognitivnem, ne samo čustvenem smislu. Morda je težko dojeti, da so Slovenci zavzeli največji kolesarski oder na svetu, spisali scenarij za dramo in jo, v zaodrju in na kolenih, zadnji dan spremenili v epsko pesnitev. Čustva so, kakršna so. V primeru Dirke po Franciji se kolektivno soočamo s paradoksom izbire. Soočamo se s preobilico dobrega. Soočamo se z nečim, kar presega nacionalnost. In ne pozabimo, soočamo se z dejstvom, da se zdaj na kolesarstvo spoznajo vsi. Še bolje kot na odbojko.

Zmagovalec Dirke po Franciji je lahko samo eden, ne moreta biti dva ali trije. Obema bi seveda privoščili od srca, a tu je tudi kleč vedenja tega zanimivega naroda. Vedno gremo na vse ali nič. Jebeš tak Tour, da ne moreta biti na prvem mestu oba Slovenca, mar ne?

Država je stara trideset let in poraze smo se naučili sprejemati, doživljati in predelovati. S porazi znamo živeti, očitno celo takrat, ko zmagamo. Priti je moral Luka Dončič, da se je Slovenija otresla hudih košarkarskih travm, ki so jih povzročili nerazumljivi porazi reprezentance. Ko smo se prvič uvrstili na svetovno nogometno prvenstvo, sta se Zahović in Katanec skregala. Smo zraven, ampak v resnici niti nismo. Reprezentance osvajajo kolajne, a doslednosti, s katero se veliki narodi pojavljajo na velikih tekmovanjih, nimamo. Letošnja Dirka po Franciji je za mnoge navdušence izziv. Gre za zmago, katere razsežnosti še ne znamo predelati. Ali zares dojeti. Zato se raje ukvarjamo s tem, da je eden od obeh »izgubil«.

Cela Slovenija gleda Tour

Strokovni komentator na Televiziji Slovenija Martin Hvastija je med prenosom večkrat dejal, da bo razplet dogajanja na Dirki po Franciji pozitivno vplival na nacionalno samozavest in ponos. Prav ima. Tega dne se bomo spominjali, ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Kdo se še spominja odbojkarjev? Kaj so že dosegli v finalu evropskega prvenstva v Parizu? Da, v finale se je uvrstila moška odbojkarska reprezentanca, če ste pozabili.

V svetu kruha, iger in omniprezentnega medijskega spektakla je nekaj običajnega, da se narod navduši nad uspešnim športnikom ali kolektivom ter goreče navija za disciplino, ki je v resnici ne pozna ali igra. Letošnja kolesarska dirka po Franciji je bila po podatkih agencije AGB Nielsen Media Research najbolj gledana do sedaj.

Povprečno je na Televiziji Slovenija vsako etapo spremljalo 120.000 gledalcev, kar predstavlja 31 odstotkov takratnih gledalcev televizije. Med vožnjo na čas je za naša kolesarja navijalo kar 332.400 gledalcev oziroma več kot 60 odstotkov vseh gledalcev pred televizijskimi ekrani. Najbolj gledana etapa letošnje dirke po Franciji je bila prav zadnja etapa, saj si jo je v povprečju ogledalo 218.900 gledalcev, kar predstavlja 41 odstotkov takratnih gledalcev televizije. Vsaj minuto letošnje dirke po Franciji si je na Televiziji Slovenija ogledala dobra polovica vseh gledalcev oziroma milijon gledalcev, starejših od štirih let. Na spletni strani Radiotelevizije Slovenija so zabeležili 900.000 ogledov prenosa v živo ter več kot pet milijonov klikov na kolesarske novice … 

Podatkov je še cela gora in vsi so presežne narave. Boje na Dirki po Franciji je po poročanju Radiotelevizije Slovenija namreč spremljalo rekordno število gledalcev ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Franciji. Vsaj minuto letošnje dirke je na Televiziji Slovenija v prenosu spremljalo več kot milijon različnih gledalcev, v Franciji pa 40 milijonov – sedem milijonov več, kot lani.

Ljudem je všeč spektakel. Ovire pač ne.

Samo kolesarski navdušenci si lahko domišljamo, da so množice pred televizijske zaslone pritegnili čari kolesarskega športa. Ne, pritegnil jih je obet zgodovinskega uspeha. Pritegnilo jih je navdušenje, da Slovenci krojimo najbolj noro kolesarsko dirko na svetu. Pomagalo je tudi, da francoski cirkus traja tri tedne, med katerimi smo se lahko veselili praktično ves čas. 

»Neverjetno, koliko poznavalcev kolesarstva je pri nas. Večina od teh bi me še pred dvema tednoma na treningu najrajši povozila,« je na družabnem omrežju zapisal Borja Jelič. Čustveno je sicer ocenil, da bi ga povozila večina, kar seveda ni res, jih pa zagotovo ni malo. Vsi, ki se s kolesom vozimo po cestah, zelo dobro vemo, koliko je ura. Sovraštvo do kolesarjev je resnično, otipljivo in srhljivo. Besedni dvoboji z objestnimi vozniki se včasih končajo tudi s fizičnim obračunavanjem. Ko pride do kolesarstva, je ta peščica sovražnih voznikov pleme iztegnjenih sredincev in inovativnih žaljivk.

Bo uspeh na Dirki po Franciji spremenil njihov odnos do rekreativnih kolesarjev? Bojim se, da (še) ne.

Tadej Pogačar in Primož Roglič sta jim všeč, ker sta tri tedne uprizarjala spektakel in po neki nerazložljivi vzročno-posledični zvezi takšnim osebkom povzročila občutke zmagoslavnega ugodja. Kot da so oni sami nekaj več, ker sta se Slovenca povzpela na zmagovalni oder.

Rekreativni kolesarji na cesti nikakor ne predstavljamo ali uprizarjamo spektakla. Smo le ovira na teritoriju, ki po njihovem prepričanju pripada avtomobilom. Srne ne povozijo, ker jih skrbi, kaj bo s pločevino na kredit, ki je zavarovana z delnim kaskom. Kolesarja ne povozijo, ker je to kaznivo dejanje. Vendar pa jasno in glasno dajo vedeti, da bi ga, če bi le lahko, kar tudi vehementno razglašajo po družabnih omrežjih in izza volana celo objavljajo fotografije nesrečnikov, ki so jim zaradi takšnega ali drugačnega razloga na hrbet narisali tarčo.

Šlo bo na bolje

Zgornje številke so lahko žarek upanja, da se bo v naslednjih letih, morda desetletju, stanje izboljšalo. V nedeljo smo postali polnopravna kolesarska velesila. Tudi če naslednjih sto let na Dirki po Franciji ne nastopi noben Slovenec več, ima naša država zagotovljeno mesto v zgodovini Toura. Veliko navdušenje in gledanost dirke vseh dirk nam lahko da nekaj upanja, da bomo postali tudi kolesarski narod. In ta sprememba se ne začne na kolesu, ampak za volanom.

 

* Kolumna je bila provtno objavljena na spletni strani Runda.si. in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Naslovna fotografija: A.S.O./Alex Broadway

Blaž Mazi

#kolumna

Kolofon