Sanela Talić in direktor inštituta Utrip Matej Košir sta letos prejela prestižno mednarodno nagrado za doprinos k preventivni znanosti in raziskovanju (International Collaborative Prevention Research Award), ameriškega združenja za raziskave v preventivi. Na področju Občine Ajdovščina pa programe iz Preventivne platforme izvajata Silva Pavlin (Informativno-svetovalna pisarna Zavoda Pelikan – Karitas) in Nina Baša (Zveza KZA).

Ko okoliščine to omogočajo se delavnice Zavoda Pelikan in Zveze KZA izvajajo v tandemu, s tem, da ima vsaka terapevtka pri izvajanju poudarke na različnih področjih. Ugotovili sta, da na takšen način lahko več časa posvetita dijakom/učencem in je posledično tudi njihova angažiranost večja. Aktivneje kot so vključeni v učenje veščin za spoprijemanje s težavami, večji je pričakovan uspeh na njihovi življenjski poti. "Preventivo vidim kot nekaj zelo širokega in včasih neoprijemljivega. Ker smo si med seboj zelo različni lahko le predvidevam kaj se bo mladostnikov dotaknilo ali kot radi rečemo prijelo, da se bodo izognili nekaterim vedenjskih vzorcem, ki so zanje škodljivi. Zelo pomemben pri preventivnem delu je zame občutek za mladostnika, ker pri njih zelo hitro padeš, izgubiš zaupanje, če te ne začutijo kot pristnega oziroma iskrenega. Stik z očmi, poslušanje, dotik, sprejemanje, odločnost, jasnost, … skupaj s programi lahko deluje, če imaš otroka možnost spremljati in to graditi več let.", je preventivni program, ki se izvaja na območju občine Ajdovščine, pokomentirala Nina Baša.

Nina Baša

Pred ponedeljkovim srečanjem prek aplikacije Zoom pa smo nekaj besed spregovorili tudi s Sanelo Tanić iz Inštituta Utrip.

Gospa Tanić, nam lahko na kratko predstavite cilje in naloge inštituta Utrip?

Poslanstvo zavoda je zagotavljanje in izvajanje kakovostnega razvoja programov in projektov ter raziskovalno dejavnost na področju tveganega obnašanja mladih ter drugih rizičnih skupin prebivalstva. Ob tem zagotavlja tudi izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja za strokovnjake, raziskovalce in prostovoljce, ki so vključeni v obravnavo problematike tveganega obnašanja otrok, mladostnikov, mlajših odraslih in drugih rizičnih skupin prebivalstva (npr. izobraževanje zdravstvenih in socialnih delavcev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev na šolah, vzgojiteljev, strokovnjakov in prostovoljcev v nevladnih organizacijah, državnih uradnikov idr.). Zavod razvija partnerstvo z ožjo in širšo skupnostjo, nevladnim sektorjem, mediji in gospodarstvom (zlasti industrijo zabave, ki poleg medijev ključno vpliva na življenjski slog mladih), in sicer od lokalne do mednarodne ravni. Zavod uvaja novosti v razvojno in raziskovalno delo na tem področju. S tem zvišuje raven znanja in izobrazbe ter posredno vpliva na razvoj lokalnih skupnosti in države. Zavod je hkrati pomemben dejavnik, ki prispeva k uvrščanju Slovenije med opaznejše države na tem področju dela, saj ima številne mednarodne stike in je vpet v precej pomembnih projektov in razvojno-raziskovalnih mrež.

Sanela Tanić

Kakšna je razlika med informiranjem in kontinuirano obliko preventivnih dejavnosti?

Samo informiranje v preventivi ni učinkovito. Otroci in mladi imajo ogromno informacij, a če jih ne opremimo z veščinami, potem teh informacij ne zmorejo/znajo uporabiti v resničnem življenju. Po nekaterih raziskavah naj bi bilo potrebnih 50 ur ponovitev določene veščine, preden le-to suvereno uporabimo v vsakodnevnem življenju. V okviru dobro strukturiranih preventivnih aktivnosti je učenju veščin namenjenega precej prostora, učitelj (ali drugi izvajalec) pa ima vlogo usmerjevalca procesa učenja.

Katera področja v preventivi poznamo? Kakšne oblike preventivnih aktivnosti poznamo?

V preventivni znanosti se poslužujemo koncepta »socializacije«, ki pomeni (na kratko) prenos norm, prepričanj, kultur itd na mlajše rodove. Pri tem imamo ključno vlogo odrasli (starši, stari starši, vrstniki, vzgojitelji, trenerji, učitelji), ki delujemo kot t.i. socializacijski agensi. In s pomočjo preventivne znanosti lahko vplivamo na ta proces – na način, da delamo neposredno s ciljno populacijo (otroki in mladimi) ali pa z omenjenimi socializacijskimi agensi (npr. krepitev starševskih veščin, opolnomočenje učiteljev v šolah itd.). Pomemben del so tudi okoljske strategije (politični ukrepi), s pomočjo katerih vplivamo na različne kontekste, v katerih se proces socializacije tudi odvija.

Je preventiva v šoli pomembnejša  kot preventiva doma ali kje drugje?

Kot že omenjeno – s preventivnimi intervencijami med drugim vključujemo in skušamo opolnomočiti različne socializacijske agense, tj. pomembne odrasle v otrokovem okolju. Čar preventive je med drugim tudi ta, da ne vemo, kdo od teh bo v otrokovem življenju odigral pomembno vlogo. Na primer, obstaja veliko člankov in raziskav o pomembnosti povezanosti otrok s šolo. Na Hrvaškem so na primer izvedli raziskavo v okviru doktorskega študija (smer preventivna znanost), kjer so ugotovili, da sta povezanost s šolo in zavzetost za šolsko delo pomembno povezana s pojavom tveganih vedenj pri otrocih. Vključeni so bili otroci iz disfunkcionalnih družin, toda ena skupina otrok je bila močno »povezana s šolo«, druga pa ne. Ugotovljeno je bilo, da so ti učenci v manjši meri poročali o pojavu tveganih vedenj, kot učenci iz podobnih družinskih okolij, a s šibko povezanostjo s šolo.

Koliko časa je potrebno izvajati preventivo in kdaj je smiselno pričeti?

Glede na izkušnje se nam zdi pomembno, da je preventivo delo izvajamo (ko govorimo o otrocih) že od vrtca dalje. In potem skozi celotno šolsko obdobje, na delovnih mestih, v družinah itd. Zagovarjamo sistematičen, večkomponenten pristop, saj seštevek vseh aktivnosti (z različnimi ciljnimi skupinami, v različnih okoljih) lahko prinese pomembne pozitivne učinke, ki se odražajo na zdravju splošne populacije.

Hvala.

Deli Nazaj