Devetošolka na 150 straneh opiše razvoj, potek in zdravljenje bolezni. Bralec z njo prehodi vse faze boja – od perfekcionistične življenjske naravnanosti, ki vodi v neprestano nezadovoljstvo s sabo, do prvih znakov bolezni, faze zanikanja, zdravljenja in končno ozdravitve.

Opisane stiske sprožijo čustven odziv, kar pritegne k branju, saj je mlada pisateljica svojo izkušnjo predstavila zelo iskreno in realistično.

Za mlade bralce bodo še posebej zanimivi opisi večmesečnega bolnišničnega zdravljenja na otroški psihiatriji v Ljubljani, odraslim in še posebej staršem pa bodo Enejini zapisi morda vsaj nekoliko odprli vpogled v to, kaj se dogaja v glavi mladostnika, ko uro in pol sedi pri kosilu in je vse okrog njega polno solz, hrana pa skoraj nedotaknjena. Obojim pa knjiga prinaša dragoceno sporočilo: boj z anoreksijo je vse prej kot lahek, ampak če poiščemo strokovno pomoč in se trudimo uresničevati navodila zdravstvenega osebja, bomo zmagali. Eneji je uspelo!

Prednaročilo knjige »Teža življenja« – NAROČILNICA

Eneja Kobal - Teža življenja

ODLOMKI IZ KNJIGE

Petek, 5. januar 2018

Danes je moj rojstni dan. Trinajsti.  Odločila sem se, da ne bom priredila velike zabave, temveč samo nekaj za Zojo in Niko, ki mi pomenita ogromno.

Skupaj smo odšle po mestu, zavile v restavracijo in si privoščile pico. Onidve sta si naročili sok, jaz pa vodo. Sokov in sladkanih pijač nočem piti, ker vem, da je v njih veliko sladkorja in bi se lahko preveč zredila. Naročile smo veliko družinsko pico, ki smo jo skoraj celo pojedle. Kar je ostalo, sem odnesla domov.

Sama sem vzela le dva ali tri koščke. Za kaj več nimam poguma. Sram me je vzeti hrano s krožnika. Bojim se, da bi bilo kar koli narobe.

Ko smo pojedle, smo šle v drug lokal, v slaščičarno. Obe sta si naročili tortico in vročo čokolado, jaz nisem nič. Že tako sem pojedla preveč pice! ABSOLUTNO PREVEČ! Pojesti ne bi smela niti enega koščka. S tem nisem nič dosegla.  V bistvu sem vse le poslabšala.

Zredila sem se! Zredila!!! Sovražim to!!!  Sedaj moram bolj paziti na svojo prehrano.

Ponedeljek, 26. marec 2018

Psihiatrinja mi je postavila diagnozo. Anoreksija nervoza. Dodala je še, da imam mogoče začetne znake depresije.

Okamnela sem. Jaz, da imam a… ano… anoreksijo?!

Vsi so mi že govorili, da je z menoj nekaj narobe, ampak nisem jih vzela resno. Zdaj pa mi je psihiatrinja še uradno podala diagnozo. Postala sem psiho. Zdaj se bodo vsi norčevali in sam Bog ve, kaj vse bodo še govorili o meni.

Ob vsem tem pa sem se še vedno trudila, da bi pojedla lonček jogurta. Psihiatrinja me je opazovala in prišepnila mami, da sem res potrebna strokovne pomoči ter da mi sama ne more več pomagati.

Četrtek, 29. marec 2018

Ponoči sem se velikokrat prebudila. Med zbujanjem sem razmišljala, kako ne bi jedla in s tem pretentala starše.

Dan se je spet začel z zajtrkom. To pomeni novo napetost in pregovarjanje zaradi hrane. Na koncu sem ga vseeno pojedla, a za to porabila celo uro.

Ponedeljek, 28. maj 2018

Danes sem imela pregled pri psihiatrinji. Pogovor v ambulanti je trajal zelo dolgo, nato je zdravnica sprejela odločitev: ostala bom v bolnici.

Ko je to izrekla na glas, sem pričela jokati. Potem me je vprašala, ali se s hospitalizacijo strinjam. S tresočim glasom in solzami na licih sem ji odgovorila, da se s tem ne strinjam, saj bi se raje zdravila doma in ne v bolnici. Seveda pa te možnosti nisem imela. Na žalost se bom morala soočiti s posledicami.

Peljali so me na oddelek in mi dodelili sobo. V tej sobi je že bilo leto starejše dekle, ki je bilo na oddelek sprejeto zaradi poskusa samomora in bulimije.

Petek, 1. junij 2018

Po kosilu sem imela zelo močno stisko. Odšla sem do medicinske sestre in ji povedala, da se ne počutim dobro. Odšli sva v mojo sobo, kjer sem se malo pomirila, a se še vedno nisem počutila dobro. Nato me je vprašala, ali bi potrebovala pogovor z zdravnico. V solzah sem ji prikimala. Čez nekaj minut sem odšla na pogovor z zdravnico. Bilo mi je tako nerodno, ker sem jokala tudi pred njo. V tistem trenutku bi se najraje pogreznila v zemljo. Ob koncu pogovora mi je zdravnica rekla, da mi ne bi smelo biti nerodno zaradi solz, ki sem jih potočila pred njo. Obrazložila mi je, da je prav, da se kdaj zjočemo v javnosti, ker s tem pokažemo svoja čustva.

Priznati moram, da se zdaj počutim veliko bolje. Mogoče je res bolje, da se v takšnih trenutkih z nekom pogovorim in dam iz sebe vso slabo in negativno energijo.

* Vir: OŠ Danila Lokarja

Deli Nazaj