Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Irena Gatej: »Slovenski film se je znašel v večjih težavah zaradi trenutne vlade, ki blokira izplačila, kot pa zaradi same epidemije«

Irena Gatej, Ajdovka po rodu, ki si je dom ustvarila v Domžalah, je diplomirala na filmski šoli v Zlínu na Češkem, od leta 2008 pa v Sloveniji deluje v filmski produkciji kot tajnica režije ali asistentka. Vse bolj se posveča tudi lastnim filmskim projektom in je tik pred diplomo na Akademiji umetnosti v Novi Gorici. Ravno pravšnja sogovornica o položaju slovenskega filma, ki mu v teh dneh ne cvetijo ravno rožice.

Če bi zavrteli čas eno leto nazaj in bi se sedaj pogovarjali o razmerah na področju slovenskega filma, o čem bi govorili?

Govorili bi o tekočih projektih in o festivalih, na katerih smo bili. Nič dramatičnega. Čakali bi razpise, lovili roke, zaključevali ali se pripravljali na delo in podobno.

In če se sedaj prestavimo v realnost. Kje je slovenski film danes, po desetmesečnem »boju« s koronavirusom?

Slovenski film se je znašel v večjih težavah zaradi trenutne vlade, ki blokira izplačila, kot pa zaradi same epidemije. Mislim, da epidemija ne bi terjala takšnega izpada dela in dohodkov, kot ga je dejstvo, da je vlada Janeza Janše, Slovenskemu filmskemu centru (SFC), izplačala samo 1.196.940,39 evrov od 4.702.421,00 evrov, ki bi jih sicer morala izplačati iz proračuna. To je 25%, torej četrtina vseh transferjev. Med temi zahtevki za izplačila so tudi honorarji za filme, ki so bili oddelani in skoraj dokončani leta 2019, vendar jih zaradi neizplačil ni bilo mogoče zaključiti. Torej: za oddelano delo nismo dobili honorarjev. Plačati moraš namreč ljudi, najem prostorov, najem tehnike. Kako boš plačal ljudi in storitve, če nimaš s čim? Zato letos na Festivalu slovenskega filma ni bilo predvajanih niti približno toliko filmov, kot prejšnja leta.

Nekateri producenti so tako denar morali najti drugje (si ga izposoditi), da so pokrili honorarje, drugi so se z delavci dogovorili kako drugače. Največji paradoks pri vsem tem je, da smo morali filmarji v marcu, aprilu in maju zaprositi za temeljni mesečni dohodek, ki ga, sem prepričana, nekateri ne bi vzeli, če bi dobili izplačilo honorarja za oddelano delo.

Film, torej kulturo, se pokriva iz državnega proračuna. Film je bil vse do lani tretiran kot državna subvencija, tudi zato, ker med drugim nismo "holivud", kjer bi imeli produkcije, ki so neodvisne od države in bi financirale projekte, kjer bi ljudje masovno hodili v kino in pokrivali te številke. V vladi Marjana Šarca so uvedli, da se filmi tretirajo kot državne investicije, kar pomeni, da mora tak projekt skozi roke finančnega ministra. To je privedlo do tega, da te nove vzvode s pridom izkorišča tudi vlada Janeza Janše. Tako da bi se na tem mestu "zahvalila" obema vladama, če ne kar vsem vladam do sedaj, ki so kadarkoli delovale pri nas. Vsaka je pomagala, da smo se znašli, kjer smo sedaj.

Kultura, katere del je tudi filmska umetnost, v tem obdobju preživlja težke časa. Se ti zdi, da je država v vseh paketih protikoronske pomoči našla dovolj posluha za ohranitev in preživetje kulture in predvsem kulturnih delavcev?

Kot rečeno, je država, pod pretvezo, da gre za korona ukrepe, prekinila financiranje slovenskega filma in s tem odvzela možnost služenja denarja nekaj več kot 200 samozaposlenim na področju filma. Na drugih področjih pa tudi ni ravno blestela. Zadnje čase, in to se dogaja s svetlobno hitrostjo, je za kulturnike vsak teden tu nov udarec. Vlada blokira samozaposlene tako, da ne podaljšuje statusov in samozaposlenih o tem ne obvešča ažurno. Zaradi tega samozaposleni ne vedo, da sploh nimajo plačanih prispevkov in zavarovanja. To pomeni, da če zboliš, pregled pri zdravniku plačaš sam.

Seveda je temeljni mesečni dohodek potreben za take ljudi. Sploh za tiste, ki smo bili ta čas vpeti v projekte in nismo dobili izplačanih honorarjev. Razumem prioritete. V času epidemije je na prvem mestu zdravstvo, ki je najbolj na udaru. Seveda. Ampak, zakaj potem 780 milijonov državnih sredstev za nakup oklepnikov – sredi največje zdravstvene krize? Vojsko je potrebno okrepiti, okej, ampak, zakaj to početi, če nimamo več zdravstvenega osebja in postelj, in ko dnevno umira 40+ ljudi? Kaj točno je prioriteta te vlade, se sprašujem.

Rada bi odgovorila še na očitke o plačanih prispevkih samozaposlenih v kulturi: gre za vsega skupaj 2500 ljudi, ki imajo s strani Ministrstva za kulturo odobreno pravico do takšnih prispevkov. To je cca 400 eurov na mesec na osebo. To so ljudje, ki se s tem, da imajo plačane prispevke, zavežejo, da v povprečju treh let ne bodo presegli cenzusa 20 000 eurov na leto. To je 1.666 evrov na mesec. Govorim o ljudeh, ki zaslužijo 20.000 evrov letno. Večina jih tega seveda niti približno ne dosega. Prav tako gre za ljudi, ki so vpeti v projekte, kar pomeni, da najbrž delajo 24 ur dnevno, takrat, ko projekt to od njih zahteva. Večino ur, ki jih oddelaš, nimaš plačanih. In to smo ljudje, ki skrbimo za kulturo v našem prostoru in nekateri dosegajo odlične rezultate in nagrade. Ob vsem tem nimamo možnosti bolniške in nimamo drugih ugodnosti, ki jih imajo ostali sodržavljani. Plačani prispevki so najmanj, kar država lahko stori za nas.

Je morda za premalo posluha krivo tudi to, da kulturniki sami premalo dvignejo glas? V današnjih, moderno rečeno MSM medijih, zelo redko naletimo na izpostavljen klic kulture na pomoč. Bi morda pomagalo, če bi bile nekatere zahteve glasneje poudarjene?

Oh, saj, iskreno, bi se jaz počasi že poslužila nasilnih prijemov, ampak intelektualci pač nismo za take pristope. (smeh) Društvo Asociacija je zelo glasno in aktivno, opozarja na nepravilnosti.Prav tako Filmska iniciativa, ki je aktivna že od poletja. Ampak to so neke struje, skupine ljudi, ki prepričujejo prepričane. Video, ki smo ga filmarji posneli in se je predvajal po različnih kanalih, je bil klic na pomoč. Ampak v tem času je težko slediti vsem težavam, če smo vsi vnebovpijoči in težko je biti ažuren s to vlado, ki vsak teden servira nove nizke in žali svoje državljane.

Je pa zato, žal, pogosto slišati frazo, kako so kulturni delavci lenuhi, največkrat prisesani na državne jasli in kako pravzaprav nič ne počnejo. Kako se sama, ki si dejansko v prvi vrsti, počutiš, ko slišiš kaj podobnega?

Od države so, mimogrede, odvisni tudi kmetje in politiki. Torej smo skupaj prisesani na jasli. Delo kulturnika je tudi delo. Ne prizadene me, ko to rečejo, ker gre za ljudi, ki o tej temi ne vedo ničesar. Zelo podobno, kot pri marsikateri drugi stvari.

Kje smo kot država zgrešili? Včasih deluje vse skupaj podobno kot slovenska politika, ki je razdeljena na levo in desno, namreč tudi kulturo nekateri radi delijo na »pravo« in »ne pravo«? Zakaj po tvojem mnenju šport poenoti Slovence, medtem ko nas kultura neredko le še bolj razdeli?

Ne vem, mogoče zato, ker Slovenci tega nimamo v samem jedru. Kultura je pomembna gospodarska panoga in to vedo druge evropske države že dolgo, zato toliko vlagajo v to panogo. Ko (oziroma, če sploh) se bo pri nas utrdilo takšno pojmovanje kulture, bo mogoče čas za premik in drugačno razmišljanje. Ne bi rekla, da nas kultura razdeli, prej bi rekla, da se ne znamo obnašati do dosežkov kulturnikov.

Irena Gatej<br />
Fotografija: Prizor s snemanja filma Polsestra, avtorica Urša Premik

Zakaj poklic filmskega režiserja, in še marsikateri drugi poklici v kulturi, v Sloveniji niso tako cenjeni in obenem tudi plačani tako, kot marsikje drugje po svetu? So res za vse krive le številke? Torej, majhna država, malo prebivalcev in zato malo obiskovalcev in gledalcev?

Ko sem pred dvanajstimi leti pričela delati na filmu, so filmi dobili od države več sredstev, kot danes. Film je subvencija in koliko denarja dobijo ustvarjalci, je odvisno od ljudi, ki vodijo državo. Torej – če boš vsakemu filmu dal več denarja, bodo filmski delavci bolje plačani. Scenarist za pisanje celovečernega filma piše zgodbo več mesecev (celo let), plačan pa je realno samo za dva meseca in pol. Da bi več ljudi sodelovalo na scenariju, je že skoraj znanstvena fantastika. Od tu sledi, da scenarij lahko ni

dober. Če bi rad boljše zgodbe, vlagaš v scenariste. Če veš, da je nekaj dobro za gospodarstvo, boš vlagal. Pri vsakem filmu ima od tega veliko dobrega tudi država sama – v proračun se vrne 60% denarja, ki ga država dodeli filmu. Pravkar delam na filmu, kjer se bodo najemali prostori za snemanje, ekipa bo spala v hotelu, najela se bo tehnika, v filmu bodo statisti. Vse to bo šlo iz proračuna za film.

Si kdaj razmišljala o selitvi v tujino? Nekam, kjer bi morda lažje izražala svojo ustvarjalnost in obenem s tem tudi lagodneje živela?

Leta 2008 sem končala študij na Češkem in že med samim študijem tam dobila nekaj ponudb za delo. Poznala sem ljudi in jezik, bilo bi enostavno ostati. Bila je hipna odločitev, da se vrnem v Slovenijo. Nikoli si nisem rekla, da grem domov za vedno. Želela sem imeti odprtih več opcij. Naneslo je, da sem doma spoznala avtorje in sodelavce in sem ostala. Tu lahko izražam svojo ustvarjalnost in živim čisto v redu. Rada imam kraj, kjer živim, rada sem z ljudmi, ki so mi blizu, ne vidim razloga, da bi menjala poklic ali državo. Želim samo, da imamo urejene pogoje za življenje in ustvarjanje, ki so nam trenutno kršeni in krateni.

Korona je v slovenski, pa tudi v svetovni, kulturni prostor prinesla neko, doslej nepoznano, praznino. Dogaja se skorajda nič. Poleg osnovnega eksistenčnega problema, nastaja tudi problem ustvarjalnosti. Bi se strinjala s tem? Ali z epidemijo upada tudi kvaliteta kulturnih projektov in idej, glasbe, filma?

Z epidemijo je omejeno druženje, ustavljeni so festivali, predstave, prireditve, itd. Ustvarja in vadi pa se še vedno. Projekti čakajo, da se sprosti denar, da pričnemo z delom, čakamo, da ukrepi prenehajo. Sama kakovost ne trpi, trpi zgolj izvedba.

Če se še malce poigramo s primerjavo med kulturo in športom: Športniki med »lockdownom« vseeno nekako poskušajo ohranjat svojo telesno pripravljenost, formo, veščine. Kako kulturniki poskušate ohranjati svojo ustvarjalno pripravljenost? Je lahko epidemija tudi priložnost za nove ideje?

Kulturniki smo navajeni na praznino med projekti, ko nekaj oddelaš in čakaš na nov projekt. Takrat pač iščeš nove ideje ali pa se bolj angažiraš v zasebnem življenju. To je ta "stalna pripravljenost" o kateri govorim. Kulturniki ves čas nekaj meljemo, iščemo, gledamo. Med epidemijo ni nič drugače. Prepričana sem, da vsak na svojem področju nikoli ne ugasne, ko čaka na nove projekte. Tudi zadnji asistent razmišlja o svojem delu, poskuša najti izboljšave, doma klika linke in bere o svojem področju.

V letošnjem letu je kljub vsemu luč sveta ugledal tvoj kratki film Zadnje poletje. Kako si bila zadovoljna s končnim izdelkom in tudi z odzivom javnosti?

Zadnje poletje je bil študijska vaja. Končujem namreč Akademijo umetnosti v Novi Gorici. S filmom sem zelo zadovoljna, sploh zato, ker je šlo vse tako gladko in preprosto. Imela sem odlične sodelavce in krasne, krasne igralce in brez pomislekov bi šla še enkrat v tak projekt s temi ljudmi. Film je bil prikazan na FeKK in FSF, odziv je bil dober, kar je za vajo več kot odličen rezultat.

Tvoji načrti za leto 2021 pa so?

Predvsem dokončati projekte, ki trenutno čakajo na državne transferje.

Če bi dobila priložnost posneti celovečerni film na tematiko epidemije koronavirusa, kateri izsek iz vse te svetovne godlje, bi poskušala predstaviti v filmu?

Če bi delala tak film, bi se najbrž osredotočila na ljudi in odnose. To me v bistvu najbolj zanima. Navijati za ljudi, ki dajo življenju smisel in upanje.

In če bi se film snemal v Ajdovščini, kaj bi zagotovo postavila v kader?

Prenovljen trg, brez pomislekov. (smeh)

Bo v letu 2021 Oskarja ali pa Zlatega leva prejel film s koronsko vsebino?

Prosim, samo tega ne. (smeh)

Hvala.

 

* Fotografije: Urša Premik

* Intervju je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

 

 

 

Matjaž Jazbar

#ajdovščina, #novice, #intervju, #kultura, #film

Kolofon