Tega pogovora seveda ne moremo pričeti drugače kot z razmerami v katerih živimo. In z njimi se hočeš nočeš mora spopadati tudi kultura. Epidemija seveda vpliva tudi na dogajanje v osrednjem kulturnem prostoru v Ajdovščini. Kako Pilonova galerija doživlja dneve, ki jih narekuje predvsem statistika dnevno okuženih, sprejemanje takšnih drugačnih ukrepov ter ostala navodila, ki nam jih odgovorni vsakodnevno narekujejo? Kakšen je vsakdanjik galerije?

Epidemija je močno spremenila delovanje vseh kulturnih ustanov v naši državi in po svetu, tudi Pilonove galerije. Naše poslanstvo temelji tudi na posredovanju vedenja o dediščini javnosti. Danes se nam zdi fizični stik oziroma zgolj čas, ki smo ga namenjali razgovorom z obiskovalci, le neko, že precej oddaljeno „romantično“ obdobje. Po skoraj enoletnem prilagajanju tistim osnovnim ukrepom, ki se sicer večinoma niso spreminjali, smo že od uradnega prihoda virusa v Slovenijo, uspeli zagotoviti varno okolje za obiskovalce in zaposlene. Veliko težavo in izziv pa predstavljajo nenehna zapiranja in odpiranja galerije, kar je nočna mora vsakega odgovornega, ki mora poskrbeti za to, da je letni delovni načrt izpolnjen. Javni zavod, kar Pilonova galerija je, mora delovati pod določenimi, večkrat zelo togimi pravili (ki se ne prilagajajo izrednemu stanju), izpolnjevati pogodbene zaveze do partnerjev (financerjev) ter nenazadnje do umetnic in umetnikov, ki sooblikujejo razstavni program galerije. Veliko je prestavljanja terminov razstav, usklajevanja možnosti realizacije postavitev razstav, izvedbe spremljevalnih dejavnosti,...regije in državne meje se sicer da prehajati pod določenimi izjemami, a v resnici se ob tem pojavi kup težav za tistega, ki jih prehaja, poleg izpostavljenosti fizičnim stikom, ki naj bi jih vzdrževali na minimumu, tudi s sooblikovalci programa. V galeriji se zavedamo resnosti epidemije in poskušamo na vseh področjih delovati z dojemanjem in razumevanjem prisotnosti virusa, ki ne bo kar izginil.

Veliko omejitev smo si postavili že znotraj delovnega procesa kolektiva in tudi z zunanjimi uporabniki, ki občasno le s težavo razumejo, da zaenkrat ne moremo zagotoviti fizičnega dostopa do strokovnega arhiva galerije, kjer bi lahko po več ur pregledovali gradivo. Veliko gradiva je digitaliziranega, a še vedno se najde marsikaj, kar je potrebno še digitalizirati. In ravno to stanje nas je v marsičem prisililo, da smo več časa posvetili področju digitalizacije, ki je izjemno pomembno za ohranjanje dediščine in posredovanja vedenja o njej.

Veliko časa torej posvečamo urejanju fonda zbirk in pripravi na razstavne projekte, „kolobarimo“ z delom na sedežu galerije kot tudi na daljavo, in kot velika večina prebivalstva, usklajujemo včasih spretno in tudi malo manj, službene obveznosti s pomočjo mlajšim članom naših družin, ki ostajajo doma v svoji novi realnosti šole na daljavo. Ni enostavno, a se trudimo ostajati fokusirani in karseda zdravi, v psihičnem in fizičnem smislu.

Praktično cel svet se je v zadnjem času preselil na splet. Tudi kultura se danes več ali manj dogaja na medmrežju. Kako se je Pilonova galerija znašla na tem območju in kakšen je odziv tistih, ki jim je vaše poslanstvo namenjeno? Ste zadovoljni z njim?

Znašli smo se le delno, a menim, da ravno dovolj. Virtualizacija razstav, ogledov zbirk, ipd., je postala v zadnjem letu skoraj edini stik z galerijami in muzeji. A to ni to. Virtualni ogledi ne morejo nadomestiti fizičnega stika obiskovalca z, npr. likovno dediščino. Razstave večinoma niso koncipirane tako, da bi lahko bile le spletne razstave. Video predstavitve, t.i. virtualni ogledi v smislu hitrih posnetkov, ki naj ne bi trajali 3 minute ali v smislu ogledov prostorov in likovne opreme s pomočjo računalniške miške ali premikanja prsta po zaslonu na dotik, ne nudijo pravega dojemanja razstave.

Vsi ti dodatki, ki so, če poudarim, v aktualni realnosti postali edini stik z javnostjo, so običajno le dodana vrednost razstave ali ostalega galerijsko - muzejskega programa, ki jih nekateri z močnejšim budgetom in znanjem ustvarijo veliko bolj profesionalno in všečno kot morda drugi.

V Pilonovi galeriji smo se odločili za manj virtualizacije in več vsebine s posredovanjem zgodb o delih stalnih zbirk ali razstav. Z odzivom smo bili zadovoljni in smo zelo hvaležni našim stalnim obiskovalcem, ki so postali v tem korona času tudi zvesti sledilci, čeprav bi raje videla, da se srečamo v živo.

Fotografija: Pilonova galerija

Podobna slika se kaže tudi v prihodnjem obdobju. Kaj lahko obiskovalci Pilonove galerije pričakujejo v naslednjih tednih, najverjetneje mesecih? Kakšen bo vaš program?

Nič posebnega, kar se nis(m)o že navadili. Številčno zelo omejen obisk, nekaj časa slavnostnih odprtij razstav ne bo ter zelo individualen pristop pri vodenih ogledi in kasneje tudi otroških delavnicah. Veliko kreativnosti in iznajdljivosti bo potrebno pri kombiniranju obiska s šolami, vrtci, a na tem področju, si upam trditi, da bo še lep čas potekalo vse na daljavo.

Program v tem letu nameravamo v celoti izpeljati, kot je začrtan in potrjen. Letos večinoma prostor namenjamo mladim umetnicam in umetnikov iz lokalnega okolja in regije ter predstavitvi javnosti še neznanih del Lojzeta Spazzapana iz družinske zapuščine njegove nedavno preminule hčere Nuše Lapajne. Venu Pilonu bomo že tradicionalno posvetili jesenski čas, ko bomo predstavili njegovo grafično zvrst iz zbirke Pilonove galerije in drugih javnih zbirk. V tem sklopu bo izšla publikacija, ki bo prvič samostojno obravnavala to Pilonovo zvrst, hkrati pa že sedaj poteka evidentiranje numerične prisotnosti grafičnih listov, ki jih je tiskal s ploščami, ki jih hrani Pilonova galerija.

9. 4. bo minilo 50 let, ko je sin Vena Pilona, Dominique, zapisal, da podarja očetovo zapuščino Ajdovščini, na osnovi katere je bila 21. 9. 1973 osnovana Pilonova galerija. Ravno dan pred slovenskim kulturnim praznikom je v Pilonovo galerijo, po 50. letih prispela še ena donacija Dominiqua Pilona, ki se je odločil, da Ajdovščini podari še večji del preostanka očetove zapuščine, ki je ostala pri družini. Gre predvsem za platna, dela na papirju, osebne predmete in knjige, kar bo zelo obogatilo stalno zbirko. Novo donacijo bomo predstavili javnosti.

Splet lahko kulturi ponudi predvsem vidnost in prepoznavnost, prava ustvarjalnost pa se vendarle dogaja v resničnem življenju, v fizični obliki. Kako sama vidite, oziroma opažate, ustvarjalnost kulturnih delavcev in ustvarjalcev v tem zadnjem letu?

Sledim, da jih je večina zelo ustvarjalnih in da se aktivno odzivajo na aktualne razmere, kar je tudi poglavitno poslanstvo umetnosti. Nekateri zmorejo tudi v teh zaostrenih razmerah zelo dobro unovčiti svoje delo, nekateri malo manj. Vsekakor pa o nekem resnem trgu z umetninami na slovenskih tleh nikoli nismo pravzaprav mogli govoriti. Le redki slovenski galeristi , galeristke zmorejo pripomoči k uspehu predvsem mladih ustvarjalcev, ustvarjalk pa še to zunaj meja.

Kljub razmeram pa je Ajdovščina vendarle bogatejša za urejeno osrednje mestno območje, katerega pomemben del je tudi stavba Pilonove galerije. Je to za vas neke vrste nov izziv? Prav kultura lahko precej pripomore k pravemu utripu življenja, v tem na novo definiranem centru Ajdovščine.

Vse bo odvisno od kvalitete vsebine in odziva ljudi, kot je to običajno. Zagotovo bo to eden ključnih petletnih izzivov tudi za Pilonovo galerijo. Urejeno mestno središče pa ponuja neomejeno možnost izkoriščanja javnega prostora tako za galerijo kot za ostale kulturne deležnike. Zapora središča za promet in odprt prostor kličeta po ustvarjalnosti na prostem, kar je za bližnjo prihodnost, tudi z zdravstvenega vidika, priložnost za bolj varen fizični stik z vsemi ciljnimi skupinami.

V slovenskem prostoru je pred dnevi močno odmevala deložacija mnogih ustvarjalcev, ki so svoj prostor našli v ljubljanskem Rogu. Šlo je za neke vrste spopad med altrenativnim načinom življenja in ustvarjanja ter kapitalistično sodobnostjo, kjer je vse ovrednoteno v evrih. A ravno ta »drugačna« umetnost mnogokrat poganja in hkrati bogati utrip življenja v nekem okolju. V Ajdovščini smo bili nekoč zelo »premožni« na tem področju (Klub Jutro, društvo Wada, Klub Baza, nekdanja Hiša mladih…), danes pa je tega vse manj. Gre morda le za zamenjavo generacij ali pa bo ta manjko alternativnega in drugačnega ustvarjanja vplival tudi na izgled kulture v prihodnosti?

Obe strani konflikta v primeru Roga imata svojo zgodbo, ki ima že dolgo brado. Vsekakor se bi dalo konflikt rešiti na drugačen način, kot se je. Vsakršna ustvarjalnost mladih poganja skupnost in je izjemno pomembna za kvaliteto življenja v lokalnem okolju. Menim pa, da je dobro, da lokalna skupnost tudi na ravni Občin ta razvoj spodbuja v zdrav, varen, vključujoč in kreativen utrip.

Opažam, da je alternative zmeraj manj. Zagotovo gre za zamenjavo generacij. Nove generacije so bolj individualistične, več dogajanja je preusmerjeno na družabna omrežja, na instant vsebine. Dobro bi bilo, da se to spremeni.

Nazadnje smo na našem portalu »klepetali« pred tremi leti in na vprašanje o tem kako vidite kulturo čez deset let, ste odgovorili, da bo s podobnim odnosom države do kulture le ta nazadovala, morda celo propadla. Minila so torej tri leta, vmes pa se nam je zgodil še koronavirus. Bo danes vaš odgovor podoben, morda celo še bolj pesimističen?

Precej preroško ... propadla sicer ne bo, ker je to še vedno temelj vsakega naroda.

Fotografija: Pilonova galerija

Dobra novica je pred dnevi prišla s strani ajdovske Občine, ki ji je uspelo na razpisu pridobiti precej evropskega denarja za prenovo Rustjeve hiše. Realizacija aktivnosti je vezana na obnovo celotnega objekta, katerega nadstropje in mansarda se namenjata tudi širitvi Pilonove galerije. Kaj natančno pomeni ta širitev za vašo galerijo, kaj bomo obiskovalci s tem pridobili?

Vsekakor sodobnejšo in širšo predstavitev Pilonovega opusa in njegovih sodobnikov na dodatnih 500 m2.  V zadnjih letih se zelo zavzemamo za povečevanje likovne zbirke za razširjen objekt. In seveda, končno, tudi nove depoje, tri ločene prostore, ki bodo posamezna dela iz različnih zvrsti lahko oskrbeli s primernimi konservatorskimi pogoji. K vsemu temu sodijo tudi prenovljene vsebine rednega programa za vse ciljne publike in velik izziv povezovanja z vsebino pritličja, ki bo namenjena Prostoru doživetja pekarstva in mlinarstva.

Ta izziv vidim v popolnoma novi zasnovi vezi med Prostorom in galerijo, med likovno in tehnološko dediščino.  Morda v izvajanju zelo dobro sprejetih senzornih vodenih ogledov,.. Tu bo še kavarna, ki spet omogoča razvoj novih programov, ki jih sedaj ne moremo izvajati (ponudba rojstnih dni, organizacija kakršnihkoli strokovnih posvetov, seminarjev), itd.

V času pred epidemijo se je v Vipavski dolini precej razvijal turizem, ki je v mnogočem slonel tudi na predstavitvi bogate kulturne dediščine, ki jo premore naše okolje. Je po vašem mnenju tega posluha ali bolje rečeno sožitja med kulturnimi delavci in tistimi, ki skrbijo za turistični razvoj, dovolj?

Tega je bilo premalo, a se zelo izboljšuje. V zadnjem času odlično sodelujemo z mnogimi deležniki turističnega razvoja Vipavske doline in je zelo dobro, da so se tudi tu generacije zamenjale in da vsi prepoznavamo dejstvo, da brez kulturne dediščine ni razvoja turizma v kulturni krajini, kar Vipavska dolina tudi je. Tudi Pilonovo galerijo čaka na tem področju odpiranja navzven, v turizem, še ogromno trdega dela.

Fotografija: Pilonova galerija

Prej ali slej bo čas epidemije mimo. Življenje se bo vračalo v normalne tirnice, pričakovati pa je, da bodo ljudje lačni medsebojnega druženja, obiskovanja dogodkov in podobno. Kultura, takšna ali drugačna, bo ta čas morala pričakati pripravljena. Je morda to tudi priložnost, da vendarle dobi več spoštovanja in vrednosti, česar je bilo v preteklosti zagotovo premalo?

Izjemno pomembna je vzgoja od mladih nog naprej, najprej na lokalnem nivoju. Vzdrževanje kvalitete in pristnega stika z javnostjo sta dva izjemno pomembna elementa, ki poleg vzgoje zagotovo tega spoštovanja in vrednosti kulturi ne jemljeta. Zavedanja pomena dediščine okolja iz katerega izhajaš je nekaj kar determinira človeka, je vez, ki nikoli ne more biti pretrgana. Tisti, ki jim do kulture ni mar, so pravzaprav izgubili stik s samimi seboj, s svojimi koreninami, kar pa ne osrečuje.

Za konec se vendarle posvetimo še Prešernu, ki nam je s svojim opusom, omogočil, da imamo v Sloveniji kulturni praznik. S katero njegovo pesmijo ali verzom bi lahko zaključili tale današnji pogovor?

Naša država je, mislim, da edina, ki ima državni praznik kulture. Tudi 7. kitica Prešernove Zdravljice ni v ustavo zaman zapisana kot državna himna. Naj še vedno velja, če smo, kot se zdi, že pozabili Prešernovo aktualno sporočilo: Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!

Hvala.

Deli Nazaj