Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Sandra Pestar Bizjak in Matej Bizjak: Dovolj »nora«, da jima danes zavidajo vsi

Ob pogledu na steklenice se zazdi, da si vstopil v staro lekarno. Po prvem požirku tistih ‘ta kratkih’ pa celo pomisliš, da se je po grlu spustil zdravilni zvarek, ne tista povsem navadna žganjica, ob kateri se ti obraz spači. Sandra Pestar Bizjak in Matej Bizjak sta na robu Krasa našla zatočišče in svojo strast. Pridelujeta vino in žganjice. Obdelujeta zemljo in vinograd. Nabirata zelišča in uživata življenje! Že res, da se izdelki hvalijo sami zase, vendar jima za prihajajoč Demeter certifikat in norost, da sta sledila sebi, čestitam že danes.

Vajino prvo travarico sem pila v Majeriji in jo okronala kot najboljšo na Slovenski tleh. Potem pila v sosednji ulici vaš pelinkovec in bila spet navdušena. Pa vi ste skriti talenti. Matej, kje ste se skrivali?

Skrivamo se ravno ne, je pa res, da v promocijo ne vlagamo dosti sredstev, zato je marsikdo začuden, ko pride k nam in poizkusi naše izdelke. Majerija je bila naša prva gostilna, ki še vedno ponuja naše vino in žganjice. Nismo prisotni v mnogih restavracijah, saj je naša produkcija majhna, dejansko je žganjekuha naša dopolnilna dejavnost, kot se tudi uradno imenuje. Naše primarno poslanstvo je vinarstvo.

IMG_5125-1024x768

Ti si matematik, Sandra biologinja, on Gorenjka, ti Goričan. Kako sta našla pot na obronke Krasa in postala ‘kmetovalca’? Je to tlelo že dalj časa, še preden sta kupila posest z 200 let staro hišo, ki sta jo popolnoma obnovila?

Pri meni je tlelo že več let. Se nalagalo in na koncu izkristaliziralo. Na začetku je bila ena sama velika želja, strast. Z leti sem začel še bolj ceniti svež zrak in svobodo. Sandra pa je vse delila z menoj. Bila sva enotna. Nekako skupaj sva se zaljubila v naravo okoli nas in zato sva praktično od začetka razmišljala o ekološkem vinogradništvu in ga kasneje nadgradila v biodinamično. Aktivno opazujeva naravo, živiva in dihava skupaj z njo. Moj oče je bil iz Vipave, od tu verjetno neka čustvena navezanost na ta del Slovenije. Zgornja Branica pa je posebna dolina, na meji s Krasom (pod Štanjelom), ki naju je oba očarala. Predvsem mir in tisti odmik od civilizacije.

Potem pa je prevladal potencial terroirja Gornje Branice za vrhunska vina. Vina z našega konca so Vipavska, a z dotikom Krasa. Imajo svoj štih, kot bi rekli. Hkrati pa nam ugodni naravni pogoji omogočajo ekološko oziroma biodinamično vinogradništvo, kar je odlična osnova za naša naravna vina. No, potem se je začelo garanje. Ko sredstev ni zadosti, je potrebno veliko narediti sam in veliko sva naredila sama s pomočjo prijateljev. Od izvirne 200 let stare hiše so ostale samo stene. Večina ljudi, ki naju pozna, so rekli, da sva nora; sedaj pa se ali čudijo, ali pa nama zavidajo; tako tipično Slovensko.

IMG_5124-1024x768

Žganje in gin imajo ekološki certifikat. Vsa zelišča, razen zaščitenih, nabereta na Krasu in Nanosu, sivka pa je iz ekološke njive verjetno v neposredni bližini hiše. S katero žganjico sta Santei zgodbo sploh začela?

Žganja so sicer 100 % ekološka, vendar pa zaradi pretirane administracije na žalost še niso ekološko certificirana. Problem nastane, ker hoče kontrolna organizacija recepture in potrdila, da so zelišča nabrana na ekoloških parcelah, tj. pridobiti bi morala potrdila lastnikov, da na njih niso uporabljali nedovoljenih sredstev (natančneje škropiv in mineralnih gnojil). Kako pa naj vem, kdo je lastnik parcele, recimo zraven parkirišča na Golakih, kje smo nabirali Plahtico? Večino zelišč naberemo na Nanosu, na Gori in Golakih. Nekaj na Krasu, recimo Materino dušico, ki je tu bolj aromatična, ter Rman.

Začelo se je pa s Travarico. Destilirali smo pa pred hišo, na odprtem ob burji pri cca 0 stopinjah v sposojenem kotlu. Ja, res smo bili zagnani. Je pa že prvi poskus bil odličen in sam si zmeraj delam zapiske receptur, da se lahko kaj naučim iz napak; ali pa nadgrajujem na tistem, kar je dobro.

Zelišča smo bolj intenzivno začeli nabirati po rojstvu sina Maksa, saj radi hodimo v hribe; ker pa je bila hoja z njim sprva počasna, je bilo dovolj časa za mene ali Sandro, da vmes nabirava zelišča. Sandrino znanje botanike je dosti pripomoglo. Sedaj imamo svoja nahajališča za zelišča, nekaj pa jih gojimo na svojem vrtu in njivi. Vedno naberemo toliko, da se rastline lahko ohranjajo in obnavljajo.

595d79fa81eb52addced01cddca0c3d971b55206.1920.1080.272274a7a144150b9569fa54ab4f10908dbb7543.1-1024x576

Za vino sem izvedela šele pri vas in ob biodinamičnem pridelovanju vedno zastrižem z ušesi. Ostajata zvesta avtohtonim sortam: zelen, rebula. Merlot je vajino prvo rdeče vino in za letnik 2008 sta na Ameriškem tekmovanju Fingerlakes dobila zlato medaljo. Kako to, da sta k bogatemu naboru pristavila še ‘lonček’ penine?

Vse se je začelo z vini. Merlot 2008 je bilo naše prvo vino. Posebno, kot je posebna naša dolina. Z vini je kot s kuhanjem: če kuhaš s strastjo, ima hrana poseben, boljši okus. Pri vinih je podobno, paziti moraš, da ne zapadeš v avtomatizem, da si s srcem zraven, da znaš ohranjati strast navkljub rutinskemu delu. Zato vsako leto poskusiva narediti nekaj novega oziroma boljšega in 2013 sva naredila prvo penino.

Rada imava penino, rada ponudiva naše vino in rada eksperimentirava – odločitev je bila torej lahka. Ko odpreš penino je vedno praznik, posebna priložnost; vino tega čara ponavadi nima. Poleg tega pa je penina darilo, ki jo imava vedno pri roki. Vsak je je vesel.

IMG_5117-1024x768

Ne morem mimo celostne grafične podobe. Žganjice spominjajo na stare lekarniške produkte, da ne napišem ravno zvarke. Če dobro premislim, prodajata zdravilo za srce in dušo. Drži?

Ja, kar drži! Vsak izdelek, ki ga dava z roke, mora izgledati; to nama veliko pomeni. Iz naših etiket se vidi, da sva pristaša minimalizma, to se odseva tudi pri žganjicah, kjer je etiketa res podobna lekarniški. Na etiketo ročno vpiševa zaporedno številko, letnico, stopnjo alkohola in volumen, saj je vsak izdelek ročno narejen, pravzaprav unikaten.

S takim ročnim pristopom vneseš v izdelek del naše energije po načelih biodinamike. Pomembno nama je, da kupec to občuti. Imamo nek svoj stil, vsaj tako nam velikokrat povedo; je drugačen od ostalih, je prepoznaven. Imamo stalne kupce, ki se vračajo, ker jim je všeč naš stil vina in žganjic. Z našimi žganjicami se pocartajo zvečer, ali pa po jedi. Vsa žganja so namreč digestivi vendar brez, oziroma z minimalno količino sladkorja.

Vinske etikete pa so delo izjemnega oblikovalca Matije Medveda in so čudovit odsev naše zgodbe, vizije in pravzaprav nas, treh Santejev. Liki simbolizirajo Mateja, ki je matematik; živali predstavljajo Sandro, torej biologinjo; na novih etiketah za penino pa bo prisoten še mišek, torej Maks, najin sin.

33672524_1351664731655284_2906551291444461568_n

In še: to leto bo za Santei pomembno, ker…?

To leto bomo vpeljali živali na našo kmetijo. Razen s psom in mačko z živalmi nimamo izkušenj, zato bo to za nas kar velik izziv. Vsako stvar, ki se jo lotimo, delamo natančno in z veliko mero odgovornosti, kar pomeni, da so priprave precej temeljite. Veselimo se, da bo naša kmetija postala zaokrožena, tako bomo lahko povečali pestrost rastlinskih in živalskih vrst in jo nadgradili v živi organizem, kot bi rekel g. Rudolf Steiner, oče biodinamike. Letos pričakujemo, da dobimo tudi certifikat Demeter, na katerega smo že zdaj neizmerno ponosni!

Fotografija: Santei

Hvala.

info: www.santei.si
FB stran
IG

 

* Intervju je bil prvotno objavljen na spletnem Portalu13 in ga na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k prebiranju tudi ostalih vsebin na omenjenem spletnem portalu.

* Fotografije: Sašo Greiner

 

 

 

Petra Greiner

#ajdovščina, #novice, #intervju, #turizem, #vipavska dolina

Kolofon