Če bi prišel na to delovno mesto malo prej, bi se mogoče imel možnost spoznati tudi z ministrom g. Fakinom. In to je gotovo eno od pomembnih dejstev, zaradi katerega je naš zdravstveni sistem tam, kjer je. Naše zdravstvo že dolgo ne diha več normalno, temveč z vse manjšim delom pljuč, epidemija koronavirusa pa je pokazala, da tem pljučnim mešičkom počasi ne bo mogel pomagati noben respirator. Če ga bomo želeli ohraniti, javni zdravstveni sistem namreč, bodo potrebna nova pljuča, potrebne bodo korenite spremembe.

Z nastopom epidemije se je izkazalo, da na ravni države nismo imeli pripravljenega kakšnega posebej učinkovitega odgovora na tovrstna stanja. Vsa teža problema je tako padla na lokalne skupnosti in na naš oslabljen, a še vedno (tako nekateri radi rečejo) robusten in vzdržljiv javni zdravstveni sistem.

Ko sedaj analiziram stanje, ki smo ga in ga še preživljamo, moram izpostaviti nekaj ključnih opažanj in dejstev, ki bodo pomembno vplivala na naša ravnanja in delovanje po zaključku zdravstvene krize.

Pomen upravljanja kadrov

V našem zdravstvenem domu smo, verjetno zelo podobno kot v vseh ostalih, v vsej razsežnosti občutili veliko pomanjkanje kadra, predvsem zdravnikov, in kruto dejstvo, da je povprečna starost zaposlenih zelo visoka. Vsi naši najbolj izkušeni sodelavci, kljub za njih zelo rizičnim razmeram, ves čas delajo po svojih najboljših močeh. Vseeno pa se trudimo delo organizirati tako, da velik delež najbolj izpostavljenih nalog izvajajo mlajši sodelavci. Sprašujem se, kaj moramo narediti jaz in moji sodelavci v vodstvu zavoda, da bomo zadržali odlične mlade zdravnike in da bomo lahko ohranili trenutno zelo kakovostno ekipo zdravstvene nege ter drugih zdravstvenih delavcev in sodelavcev.

Pomen povezanosti lokalne skupnosti

V trenutku izbruha epidemije smo se soočili s popolnim pomanjkanjem zaščitnih in dezinfekcijskih sredstev in z vsemi posledicami zanemarjanja vlaganj v infrastrukturo na področju zdravstva in socialnega varstva. Po drugi strani pa je stiska pokazala pomen povezanosti lokalne skupnosti, delovanja sistema civilne zaščite in družbene odgovornosti lokalnih podjetij. Niti v enem trenutku nismo slišali besed »ne«, »nočemo«, »ne moremo«. Vsakemu vprašanju, vsaki prošnji je sledil odgovor in iskanje najboljše rešitve. Sprašujem se, kako ohraniti to mrežo povezanosti in kako jo narediti še močnejšo.

Pomen sodelovanja zdravstvenih zavodov regije

Čeprav bi na podlagi izkušenj lahko rekel, da je na tem področju nekajkrat zaškripalo, pa lahko sklenem, da je bilo sodelovanje med zavodi v času epidemije dobro. Med nami je tekla stalna komunikacija, pomagali smo si z nasveti, z organizacijskimi rešitvami, tudi konkretno s kadrovsko podporo. Sprašujem se, ali je to sodelovanje možno nadgraditi, mu dati konkretno organizacijsko obliko. In ali lahko sodelovanje nadaljujemo tudi na področju izmenjave kadrov, optimizacije logistike in infrastrukture.

Pomen vključevanja vseh deležnikov v reformo zdravstvenega sistema

Epidemija je zelo izrazito pokazala na velike razlike med primarnim (zdravstveni domovi) in sekundarnim nivojem (bolnišnice) ter na številne razlike med mestnim in podeželskim zdravstvom. Razlike same po sebi niso problematične, je pa težava v tem, da na teh relacijah vlada preveč izrazita »hierarhija« državno proti občinsko in mestno proti vaško. Čeprav za terence mnogokrat rečejo, da živijo bogu za hrbtom, pa lahko na osnovi marsikatere izkušnje sklepam, da znamo o kakšni zadevi razmišljati bistveno bolj »po kmečko«, praktično. Predvsem ker smo že zaradi okoliščin bolj neposredno vpeti v lokalno okolje. Sprašujem se, kaj vse moramo narediti, da bodo državne inštitucije dovolj resno vzele vse naše (podeželske) pripombe in predloge sprememb.

Pomen javnega zdravstva, pomen primarnega zdravstva

Odkar pomnim, poslušam izjave, debate, pozive, kako pomembno je javno zdravstvo, da je potrebno izvesti reforme, da ga ne smemo privatizirati, da moramo skrajšati čakalne vrste, bla, bla, bla. To je že vrsto let ena od ključnih družbenih tem, a glede na dejstvo, da se je v vsem tem času naredilo zelo malo konkretnega, je očitno da doslej z reševanjem tega ključnega življenjskega sistema nismo imeli dovolj resnega namena.

Posebej problematičen se mi zdi odnos družbe do primarnega zdravstva. Zelo jasno se to kaže tudi oziroma še posebej v času epidemije. Prav je, da je v tem času zdravstvu namenjena velika pozornost medijev, javnosti. Prav je tudi, da se izpostavlja čim več pozitivnih zgodb iz bolnišnic. Ni pa prav, da se medtem zdravstveni domovi soočamo predvsem z očitki o nedostopnosti, z dvomi o ustrezni organiziranosti, s stalnimi pozivi za izrabo prostih kadrovskih resursov. Ob tem, da dobivamo nove in nove naloge, da se povečujejo administrativne obremenitve in da se iz dneva v dan povečuje pritisk pacientov, ki so že naveličani ukrepov, od nas pa pričakujejo, da vse teče normalno.

Korak za korakom, vztrajno

S ciljem, da se premakne vsaj kakšna drobna, a pomembna zadeva, sem se decembra odločil, da naredim določene konkretne korake. Napisal sem razmišljanje z naslovom Zdravstvena kriza je razgalila vse probleme, ki je bilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela (19. 12. 2020). Na zdravniško zbornico in na ministrstvo za zdravje sem poslal nekaj konkretnih predlogov. Tudi sestal sem se že z nekaj ljudmi na odgovornih položajih, pred dnevi pa sem izkoristil prisotnost medijev in izpostavil nekaj perečih težav.

Kljub zelo težkim razmeram, nisem pesimist. Menim namreč, da smo s skupnimi močmi sposobni najti prave rešitve in korak za korakom izpeljati prepotrebne spremembe.

Naj bo tudi ta zapis kamenček v mozaiku rešitev.

mag. Egon Stopar

Direktor Zdravstvenega doma Ajdovščina 

Deli Nazaj