Vrnimo se daleč v preteklost. Moj prvi spomin nate sega v otroštvo. Na domačo nogometno tekmo Primorja. Tvoj oče je bil takrat trener tega moštva, ti pa si vstopil v igro v drugem polčasu in kmalu nato prejel rdeči karton. Se morda še spomniš te tekme?

To je bila najhitrejša izključitev vseh časov. Igrali smo derbi proti Gorici in v igro sem prišel okrog 80. minute. Spomnim se, da smo se rezervni igralci na klopi celotno srečanje pritoževali nad sodnikom in ga provocirali. Sodnik je spremljal naše provokacije in le čakal, da bo kdo izmed nas vstopil v igro. Naš takratni golman Samec je nabil dolgo žogo proti goriškim vratom, jaz sem skočil proti njej, enako tudi dva goriška branilca. In še preden je žoga prišla do mene, je sodnik že stekel in zapiskal, češ, da sem ju namerno udaril v zraku. Dobil sem rdeč karton. Igral sem točno toliko časa, kot je potrebovala žoga iz našega kazenskega prostora do centra. Štiri sekunde. Tako sem bil pod tušem prej kot igralec, ki sem ga malo pred tem zamenjal.

Zakaj se je tvoja nogometna pot tako hitro končala? Je obstajala kdaj možnost, želja, da bi se stvar bolj razvila?

Je, seveda je obstajala možnost. Vendar sem takrat postal vegetarijanec in s tem verjetno znotraj sebe izgubil del potrebne želje in tekmovalnosti. Obenem pa, kot rečeno, moj oče je bil takrat trener kluba in hitro sem spoznal, kaj se dogaja v nogometnem ozadju. Nič nenavadnega ni bil telefonski klic v soboto zvečer z navodili, kdo mora v nedeljo igrati in kdo ne. To mi ni bilo všeč. Obenem pa me je seveda vedno bolj začela zanimati glasba.

Še kaj spremljaš nogomet? Imaš najljubši klub?

Seveda ga spremljam. Kasneje sem celo pri dr. Verdeniku končal trenersko šolo in bil precej časa najmlajši trener z A licenco v Sloveniji. Nekaj časa sem nato tudi res treniral nižje kategorije v Vipavi. Najljubši klub pa seveda ostaja Primorje. Malce širše gledano pa Radnički iz Niša, ker sem se v Nišu rodil in tam nekaj časa preživljal poletja pri babici. Stanovanje smo imeli 300 metrov od stadiona in kot »mulc« sem bil na vsaki tekmi Radničkega.

Preselimo se iz nogometnih igrišč na glasbene odre. Kje in kako se je vse skupaj začelo?

Nekje pri 15 letih se je vse skupaj začelo. Glasbeni vpliv name je imela sestra in njena družba, ki je kmalu postala tudi moja družba. Oni so poslušali alternativno glasbo, ki je bila takrat vse, kar ni bilo popularno. Od metala do punka. S prijatelji smo hodili na razne koncerte v Ljubljano in Zagreb. Nato smo začeli obiskovati legendarni CRMK klub, kjer so gostovale številne tuje zasedbe. In to se mi je takrat zdelo fascinantno. Da hodiš po svetu, imaš koncerte v različnih državah, turneje, spoznavaš nove ljudi. Kot neke vrste sodobni nomadi.

Potem pa mi je nekega dne Gogo (Gorazd Repše) omenil, da si želi organizirati koncert. Sprva sva si rekla, da bova organizirala le enega. In res sva ga. V dvorani v Dobravljah. Nastopili so 2227, 4B4, Satan Panonski in Majke. Nato pa, ko narediš prvega, hočeš takoj drugega in »padeš noter«. Te povleče. S tem se okužiš in ne moreš več ven. Spoznavaš vedno nove ljudi, rešuješ nove probleme, vse skupaj ti nudi ogromno zadovoljstvo. Kljub temu, da je finančno vedno izguba. Glasba je najdražji hobi.

No, ko enkrat končno uspe, da ni izgube, je pa super, kajne?

Ja. To se nama je zgodilo le enkrat. To je bil koncert skupine 7 seconds v Dobravljah, ki nam je pokril vse pufe za nazaj. Kasneje sva z Gogotom naredila še ogromno koncertov, sprva še v Dobravljah, nato pa v Ajdovščini.

Kako se spominjaš Ajdovščine iz tistih časov, pozna 80. leta i začetek 90. let prejšnjega stoletja, osamosvajanje države? Ajdovščina je nekako cvetela. Se razvijala.

Ja. Staro je razpadalo in starih zakonov se nihče ni več držal. Vedelo se je, da se bo rodilo nekaj novega, kar je bilo še v povojih. Novih zakonov in določil ni bilo in vedno smo nekje »surfali« znotraj sive cone. Tako smo vedno dobili dovoljenja za vse koncerte. Sicer smo kasneje šli malce v nos lokalni skupnosti v Dobravljah. Tja so hodili ljudje iz vsepovsod, izgledali pa precej drugače, kot so bili domačini vajeni. Označeni smo bili, da vozimo huligane in narkomane, kar je bilo seveda daleč od resnice, ampak dovolj, da so nastala trenja in konec dobravske zgodbe. Spomnim se, da smo nato imeli potrjen datum za skupino MDC, ostali pa smo brez dvorane. Izkazalo se je, da je v Ajdovščini prazen dom JNA in odšel sem na občino poskušat pridobiti dovoljenje za organizacijo koncerta. Prvi odgovor je bil, da ni možno, ker je dom ravno v postopku menjave lastnika in je v lasti Teritorialne obrambe Slovenije. Na moje vprašanje, na koga naj se obrnem, so mi na občini, malce v hecu, odgovorili, naj pokličem Janšo, ki je bil takratni obrambni minister Slovenije. Šel sem domov in dejansko poklical na ministrstvo in želel govoriti z Janšo. Ko sem jim razložil situacijo in ko so se nehali režati, so me povezali z njegovim namestnikom Bogatajem. Tudi njemu povem isto zgodbo, tudi on se prične režati, a končava tako, da sem naslednji dan lahko odšel na občino po ključe in nato nismo imeli več nobenih težav pri pridobivanju dovoljenj za koncerte. V domu smo nato organizirali še koncert skupine Victim's friend, nato pa je občina pričela s prenovo doma. Potem je nastalo društvo Jutro in koncerti so se dogajali v spodnjih prostorih nekdanjega doma JNA oziroma današnje Lavričeve knjižnice.

Tisto so bili zlati časi za razvoj alternativnih kultur. Danes je stvar drugačna. Je danes sploh možna primerjava med alternativno kulturo danes in takrat? Malce karikirano, danes je najstnik »alternativec« že s tem, če ne uporablja instagrama?

Družili smo se precej več. Ni bilo interneta. Ni bilo mobitelov. Informacije so krožile iz ust do ust. Mislim, da je bilo celo več dogajanja, kot ga je danes, ko nam je na voljo praktično vse. Tudi v svetovnem merilu je tako. Kapitalizem vsako novost najprej potipa in ko enkrat zavoha denar, se ga oprime. Ko so se začeli obračati veliki denarji tudi v alternativi, se je vse precej spremenilo. Alternativa je prišla na televizijske ekrane. Začelo se je z Head bangersi na MTV nekje v sredini 90. let. No, danes pa televizije že skoraj nihče ne gleda več. Vse dobiš na internetu. Na klik. V sekundi.

Kaj je torej alternativa danes?

To da ohraniš svoj »statement«. Da to, kar govoriš, tudi počneš. Da nečesa ne počneš za svoj ego in lastno korist, ampak da počneš nekaj drugačnega, kar je obenem v dobro tudi za širšo družbo. V glasbi pa je alternativa to, da ustvariš svoj zvok. Z vsako generacijo se alternativa menja. Zanimivo, kako so bili punkerji nekoč prvi glas proti generaciji hipijev, ki je imela Woodstock. Ravno ti, ki so imeli nek »peace&love« način življenja, so nato končali v vladi in spet nadaljevali z vojnami in podobnim. Pred tem pa so bili oni proti svojim staršem, ki so netili vojne in nato organizirali Woodstock kot nek odgovor temu.

Kaj je v letu 2021 še ostalo od punka? Od njegovega sporočila? Se je danes sploh še moč upirati ali je punk le še en v vrsti imidžev?

Punk se še vedno upira, a mediji o tem ne govorijo. Če si vzameš čas, lahko precej reči najdeš. Po celem svetu nastajajo mikroskupnosti, ki se upirajo kapitalizmu. Zame je »punk« danes moja mati, ki ima svoj vrt in je samozadostna, dela svoje sokove in se na tak način nekako nehote upira sodobni potrošniški družbi. To je danes alternativa.

Glasbeno alternativo danes zelo težko najdeš, ker ti ljudje se ne ukvarjajo z reklamiranjem svoje glasbe, ampak dejansko samo ustvarjajo glasbo. A danes, če hočeš, da se te sliši in želiš biti uspešen, moraš biti všečen publiki in hkrati obdržati svoje sporočilo. Punk pa vsekakor še obstaja.

Pred kratkim je bila aktualna deložacija uporabnikov in stanovalcev ljubljanskega Roga. Zakaj je tako pomembno, da obstajajo prostori, kot so Rog, Metelkova, ali pa če se ozremo v tujino Cristiania na Danskem?

To so alternativni odgovori na to, da se da tudi drugače. Majhne stvari od vedno premikajo planet. Za tiste, ki danes vodijo državo in ki jim je najpomembnejši osebni interes, so take skupine problem. Ampak ti prostori so nujni, ker ravno v njih se še vedno dogaja ustno izročilo, slišiš in vidiš lahko drugačna mnenja, poglede na družbo in dejanja z drugega zornega kota, kot pa če bi šel spraševati ljudi na plažo v Portorož. Nič ni narobe, da vprašaš ljudi v Portorožu, ampak vprašaj tudi te v Rogu. Kaj in zakaj ti hočejo nekaj povedati in kaj je njihova vizija. Vsi skupaj bi se morali pravzaprav povezati in bi družba bolje funkcionirala. Namesto tega se pa ločujemo. Ločevanje pa je seveda v interesu političnih vodstev. Dokler nismo nekomu trn v peti nas ne vidijo, se z nami ne ukvarjajo.

Širša javnost te je malce bolj spoznala konec 90. let kot bobnarja skupine Elvis Jackson, ki je takrat prodrla na slovensko in evropsko sceno. Lahko znova rečemo, da so to bili »zlati časi«?

Začel sem leta 1995, ustanovili smo skupino Scuffy Dogs. Vadili smo v CMRK. To je bil nov val punka, neke alternative. Odgovor na nove družbene razmere v Sloveniji. Bendi so se družili, razpadali, rojevali so se novi bendi. In tako so nastali Elvisi. Sam sem zapustil Scuffy Dogs, začel z Elvisi in z Man in the Shadow. Imeli smo to srečo, da je ravno takrat v Sloveniji nastalo kup novih medijev, televizij, ki so potrebovali vsebine, in nastalo je kup priložnosti za nas, malce drugačne glasbenike. Ulovili smo pravi vlak in obenem smo bili res dobri. Hitro smo odšli tudi na tuje glasbene odre in se vrnili polni izkušenj in novih idej.

Zakaj je nato prišlo do razhoda z Elvisi?

Vsak bend pride prej ali slej v krizo. Vedno se začne nato znotraj benda iskati problem in po navadi je problem v tistemu, ki je najbolj daleč. Sam sem takrat živel v Ljubljani in delal v klubih K4 in Channel Zero, nekako »daleč od oči, daleč od srca«. Obenem sem bil tudi kar precej starejši od ostalih članov skupine in prišlo je do trenj. Za nekatere v bendu nisem bil dovolj dober, premalo tehnično podkovan. Moj pogled na glasbo je bil malce drugačen od ostalih članov benda in šli smo svojo pot. Elvisi so kot bend izjemno tehnično podkovani, kar je mogoče razlog, da jih še danes manj čutim. Tehnika nima »feelinga«. So pa vsekakor dober bend, kar seveda vsi veste.

Kasneje si bil član tudi drugih glasbenih skupin. Pri koliko glasbenih projektih si sodeloval?

Nikoli nisem nehal igrati v bendih. Tudi danes sem član nekaj skupin. Res pa sem bil kot »roadie« povprečno osem mesecev na leto na turnejah z drugimi bendi in bendi so zato, zaradi moje odsotnosti, stagnirali. Težko je usklajevati eno in drugo. Takoj po Elvisih sem sicer začel sodelovati s skupino The Stroj in potem še z mnogimi drugimi. A vse več bendov me je klicalo za pomoč na turnejah in časovno nikakor ni zneslo več resno sodelovanje znotraj ene skupine.

Pravzaprav se je tvoje glasbeno udejstvovanje precej razširilo. Bil si in si še tonski tehnik, šofer, organizator turnej, prodajalec promocijskega materiala …

Res je. Imel sem že vse možne funkcije v glasbenih skupinah. Pokrival sem vsa področja, od kuhanja, lepljenja plakatov tam, kjer se ne sme, šoferja, tonskega tehnika, organizatorja turneje ... Sicer je zelo odvisno od benda. Ali gre za takega, ki se šele trudi uspeti, ali pa za večjo zadevo. Pri nizkoproračunskih zadevah gre tako, da se zbudiš nekje, pri nekomu doma, v spalni vreči na tleh. Upaš, da te bo morda čakala kava. Nato sledi kakih 500 kilometrov do naslednjega koncerta in le upaš lahko, da bo vse tako, kot si se domenil. Vsaj en topel obrok, da bo »štimal« zvok in vse ostalo. Zdaj je vseeno malce bolje, včasih je bilo precej bolj »kavbojsko«, marsikateri koncert je tudi odpadel.

Pri večjih, bogatejših bendih je situacija drugačna, lažja. Tam so »tour busi«, bend odigra koncert in se udobno odpelje na naslednjega. Kot »freelancer« sem vozil že številne take avtobuse za številne glasbene skupine. Vse skupaj je bolje organizirano in lažje je vse skupaj. A obenem se zgodi tudi manj dobrih zgodb. Si bolj sproščen, manj utrujen, a ni enako zanimivo. Tudi finančno se dosti bolj splača, a sam se še vedno raje odpravim na manjše, nizkoproračunske turneje. Tam res dogaja. Tam se naučiš precej stvari, ki so pomembne za življenje.

Katero anekdoto s turnej bi izpostavil?

Uff, tega je ogromno. Ena klasična je ta, da smo se po koncertu odpeljali 600 kilometrov stran na naslednjega. Vpišem ime kluba v GPS navigacijo in odjadramo. Pridemo pred klub, nas lepo sprejmejo, raztovorimo opremo na oder, nakar nas vprašajo, zakaj pa že danes raztovarjamo, ko pa je koncert šele jutri. Ob še enem pregledu, kje sploh igramo, opazimo, da smo zamešali datume in da nas »današnji« koncert čaka še 500 kilometrov stran. Prišli smo direkt na oder in odigrali koncert kar na opremo od predskupine.

Koliko časa trajajo povprečno te turneje?

Tam okrog treh tednov, te »nightliner« turneje pa okrog mesca dni. Nekako je tako narejeno, da po dveh treh tednih skupina odplača režijske stroške, nato pa bend prične služiti s turnejo.

S katerimi slavnimi bendi si sodeloval?

Tudi tega je mnogo. Izpostavil bi turnejo z Black Stone Riders, kjer igra basist Rolling Stonesov. Zanimiva je bila izkušnja z Rag'n'Bone Man, ki je praktično sredi turneje postal svetovno znan in turnejo nato z dveh tednov podaljšal na dva meseca in vmes praktično postal multimilijonar. Pred tem pa ni imel niti za »čike«. 

In potem je prišla epidemija. In še traja. Popolno zaprtje. Kaj ostane človeku, kot si ti?

Nič. Na srečo me je ajdovski župan razumel in mi omogočil prostor v stari Hiši mladih, kjer sem si uredil svoj studio. Dneve večinoma preživljam tam in ustvarjam tako in drugačno glasbo. Če tega ne bi imel, res ne vem, kaj bi delal. Zmešalo bi se mi. Sedaj dejansko vadim bobne, prej sem le igral v bendih.

Država je sicer nekaj malega priskočila na pomoč, a daleč od neke resne pomoči, ki bi jo naša industrija dejansko potrebovala. Nismo ta pravi, očitno.

Kakšen je sicer tvoj pogled na vse, kar se trenutno dogaja okrog nas?

Virus se dogaja. Tukaj nimamo kaj. Virusi so bili od nekdaj na tem planetu. Že ljudje smo neke vrste virus za naš planet (smeh). Težko je biti pameten v teh razmerah. Ne vem, kaj naj rečem. Prisluhnimo stroki.

Pa tvoj pogled na slovensko glasbeno sceno?

Bendi imajo sedaj odličen čas za samoizpopolnjevanje. Vprašanje, če bomo imeli glasbeniki še kdaj toliko časa na voljo zase. Mislim, da bodo prišli neki novi časi, morda bo nastal prostor za novo svežo glasbo. Pri enem takem zanimivem projektu sodelujem tudi sam, ki zna postati zanimiv tudi za širše področje. Bomo videli. Pričakujem zelo dobre plošče v prihodnosti, če le ne bo ta koronska depresija pustila preveč posledic.

Čez 10 let bo svet boljši, slabši, enak, drugačen?

Svet je vedno drugačen. Vedno se spreminja. Nikoli ni isti. Medgeneracijski konflikt je vedno prisoten in vedno bo tako. Tako kot so starši gledali name kot na izgubljeno generacijo, enako danes mi gledamo na današnjo mladino. Mladi se upirajo svojim staršem in prav je tako.

Kdo je človek, ki ga najbolj spoštuješ v življenju, ta trenutek?

Težko bi izpostavil le enega. Spoštujem vsakega, ki skrbi, da je poleg njega tudi ostalim okrog dobro. Spoštujem vsakogar, ki ima socialen čut in ki se zaveda, da nič ni večno in razume vse generacije. To so majhni ljudje, ki se borijo za pravice in ki se jih pogosto ne sliši dovolj. Kapital se z njimi le redko strinja.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

* Fotografije: Klemen Bizjak