Leta 1976 rojeni Ajdovec, se je nogometno šolal v NK Primorje. Po mladinskem obdobju je odšel v Sežano in Beltince, ker se je v Primorju takrat več upov polagalo v tuje igralce kot domačine. Tak odnos v domačem kraju ga je zaznamoval tudi v karieri agenta in oglednika, saj vedno daje prednost domačim igralcem, ki so seveda dovolj kvalitetni. Po kratki epizodi v Beltincih je odšel v Koper in potem zaigral v Renčah, preden je na klic agenta iz Ljubljane odšel v Avstrijo. Želel si je delati v povezavi z nogometom, ampak ne kot igralec, zato se je tudi odločil za študij športnega treniranja na Fakulteti za šport v Ljubljani in se tako načrtno vrnil v Slovenijo, četudi so bili severni sosedi z njim zelo zadovoljni. Na DIFu je doštudiral iz smeri športnega menedžmenta z nalogo »Dolžnosti športnega direktorja v nogometni organizaciji« in se tako že takrat usmeril v menedžerske nogometne vode.

Med študijem in po njegovem zaključku je delal na Olimpijskem komiteju Slovenije, kjer je delal v marketingu. OKS je takrat iz evropskih sredstev dobil denar za projekt o uličnem nogometu. Kristjan je ustvaril svoj prvi projekt - Nogometna ulica, na katerem je delal dve leti. Projekt se je s časom razvil v Žogarijo pod okriljem NZS. ''Med delom na Olimpijskem komiteju Slovenije sem se izobrazil v marketingu, ki ga prej nisem toliko poznal. Takratni direktor trženja, Damjan Pintar, je bil med vodilnimi strokovnjaki na tem področju v Sloveniji in od njega sem se veliko naučil,'' pravi.

Leta 2007 se je vrnil k nogometu, ko se je odzval vabilu vodilnih v NK Primorje in sprejel delo direktorja. ''Mogoče bi še danes delal na Olimpijskem komiteju, če ne bi dobil klica iz Primorja.'' Po odhodu njegovega predhodnika, Vladimirja Curka, je Marković direktorsko funkcijo opravljal le dve leti, ker je prišlo do različnih interesov pri vodenju kluba. Pod njegovim vodstvom je v klub takrat deloval trener Darko Milanič in dogovor je bil, da bodo več igrali mlajši igralci iz lastne nogometne šole. Čez tri mesece je Milanič dobil odpoved, njegovo mesto pa je prevzel Bojan Prašnikar. Vsi dogovori so tako padli v vodo. Največja težava je bila, da je bil za slabe stvari kriv direktor, za vse dobro pa vedno drugi. ''Ali me pustite delati ali pa raje odidem in delajte po svoje!'' jim je takrat dejal Kristjan. Izbrali so slednje in sledil je Curkov povratek v klub. ''Zdi se, da niso želeli strokovnjaka, ki razmišlja in razvija, temveč le nekoga, ki dela po navodilih. Videl sem, da naše poti ne grejo v isto smer in odšel.'' V teh dveh letih je videl, kako stvari potekajo in tudi predvidel, da bodo nastale težave, če bo gradbeno podjetje Primorje kot glavni vir prihodkov, zašel v težave in zaprl pipo. In to se je tudi zgodilo. Kristjan je želel vpeljati v klub dodatne vire zaslužka z vzgojo in strateško prodajo domačih nogometašev. A njegove želje in ideje so ostale spregledane, zato se je odločil, da bo svojo naslednjo službo posvetil delu z igralci in njihovemu zastopanju kot agent.  

Po opravljeni FIFA licenci na NZS leta 2008 (takrat je bilo za delo agenta to potrebno, danes več ne) je začel z delom nogometnega agenta. Najprej z nogometaši Primorja, ki jih je poznal kot klubski direktor. S časom je postal eden najaktivnejših agentov v Sloveniji. Postal je nepričakovana konkurenca in nekaterim je šlo to v nos. Ker je zastopal interes igralcev in ne interesa klubov, je žal prišlo do spora z vodilnimi iz Maribora. Med prvimi je začel zastopati in spremljati igralce mladinske šole. Med njimi najbolj izstopa takratni član Maribora Luka Kranjc, ki ga je začel zastopati že kot kadeta, in s katerim je povezan tudi razlog, da je z agentskim poslom zaključil relativno hitro. Ko je videl, da so pritiski in nepravična igra velik del agentskega posla, se je odločil zaključiti agentsko kariero, vendar nogometa ni želel zapustiti.

Dobil je zamisel, da bi znotraj enega kluba skrbel za razvoj mladih igralcev, jim nudil pomoč pri kariernih odločitvah in načrtno gradil boljšo mladinsko šolo. Grenko izkušnjo z Mariborom je obrnil sebi v prid in leta 2009 začel sodelovati z NK Domžale. Premišljeni prihodi igralcev v mladinske selekcije in delo z njimi so se leta 2013 obrestovali z osvojenim tretjim mestom na mednarodnem turnirju Nike Premier Cup. Igralci Domžal do petnajst let so v tekmi za tretje mesto ugnali Arsenal s 3:0. Rezultat je pokazal, da so s sodelavci pripravili prave smernice in v Domžalah uspeli narediti nogometno akademijo konkurenčno najboljšim na svetu. Tak sloves ima v Sloveniji še danes. Vse seveda ni prišlo izključno s selekcijo in srečno izbranimi igralci. Veliko denarja so v Domžalah vlagali v pogoje in izobraževanje strokovnega štaba. Med drugim je Kristjan prvi v Sloveniji v imenu Domžal začel obiskovati vsakoletni Wyscout forum v Londonu (Wyscout je platforma, ki se ukvarja z video scoutingom in analizami igralcev). Verjel je, da moraš slediti najboljšim in z njimi tudi sodelovati. Tam je potekalo mreženje med klubi. Po predavanjih so bili na vrsti petnajst minutni sestanki med klubi, ki so bili vnaprej dogovorjeni. ''Šel sem tja in se dogovoril za sestanke s klubi, s katerimi sem mislil, da bi mi lahko pridobili.'' Klube iz zahodne sosede je izpustil, ker je Italija blizu. Poznal je že nekatere ljudi na severu Italije in zato se je ciljno odločil za sestanke s klubi iz oddaljenejših držav, med katerimi je bil takrat tudi Southampton. Mladinska akademija kluba z juga Anglije je bila znana po svoji kvaliteti. Na sestanku jim je predstavil igralce Domžal, izmenjali so mnenja in kontakt. Angleži so povabili na preizkušnjo 2 nogometaša iz Domžal in kasneje enega tudi vzeli na posodo. V Kristjanu so videli znanje, ki so ga rabili in se v nekem trenutku odločili, da mu ponudijo službo. Več so začeli investirati v Evropo in želeli so, da Marković opravlja delo mreženja in skavta za njihovo nogometno akademijo. ''Iz poslovnega odnosa je nastal prijateljski odnos in nato iz prijateljskega spet poslovni. Tako sem bil njihov človek za vse, kar je akademija delala v Evropi.'' Še naprej je živel v Ljubljani, enkrat mesečno hodil v Southampton na sestanke, vsaj dvakrat na mesec na pogovore do Interja, Salzburga in ostalih partnerjev v bližini. Spremljal je klub na pripravah v Italiji in ostale klube, ki so šli v Southampton. Organiziral je prijateljske tekme, med drugimi tudi Triangolo U15 turnir med Primorjem, Rijeko in Southamptonom, ki je potekal v Ajdovščini. Veliko stvari, ki si si jih je zamislil, je lahko izpeljal, ker je imel proste roke in zaupanje vodilnih v angleškem klubu. ''Na žalost nisem pripeljal nobenega igralca, ker je kvaliteta, ki jo oni zahtevajo previsoka oziroma niso pripravljeni plačati visoke odškodnine za igralca mladinske šole.'' Prestop Benjamina Šeška iz Domžal v vrste Red Bull Salzburga, za katerega je avstrijski klub plačal 2,5 milijona evrov, je tak primer. Za take prestope v Angliji ne namenjajo toliko denarja.

Kristjan Marković

Po treh letih v Southamptonu sta nastopila COVID-19 in Brexit, ki sta vplivala na Kristjanovo sodelovanje z angleži. Zaradi brexita igralci pred osemnajstim letom ne morejo v Anglijo, kar je Markovićevo delo skoraj prepolovilo. Po osemnajstem letu so igralci predragi in nesmiselno si jih je ogledovati, če do prestopa ne bi prišlo. Virus je preprečil še tisto ostalo polovico dela, ki je sestavljeno iz sodelovanj in potovanj po Evropi. Tako so se s Southamptonom lani poleti prijateljsko razšli. Verjetno bi še naprej delal za angleškega prvoligaša, če se svet ne bi spremenil, kot se je. A s Southamptonom se mu nakazuje možnost ponovnega sodelovanja v drugačni obliki. Po zaključku dela na Otoku je imel veliko ponudb za ''skavting'' a meni, da to ni več služba zanj, ker se neprestano potuje in moraš biti vedno na razpolago. Preživljanje časa z družino mu veliko pomeni, zato je zavrnil vse ponudbe.

Stara šola skavtinga je bazirana na občutku, pravi. Nova šola se od stare razlikuje predvsem z vidika številk oziroma »big data«. Danes je statistika pomemben del ogledovanja igralcev in podatkov za obdelavo je ogromno. Kljub temu se po poročilu skavt vseeno odloči za ogled igralca v živo. Zanima ga kakšna je igralčeva agresivnost, faza obrambe, ali maha z rokami, komentira sojenje … vsega tega statistika ne kaže in v tem segmentu ostaja stara šola pomembna, pravi Kristjan. Eden najboljših italijanskih skavtov preminuli Pierluigi Casiraghi je bil Kristjanov prijatelj. Skavt milanskega Interja, ki je v prestolnico mode pripeljal tudi Brazilca Coutinha, mu je nekoč dejal: ''Jaz igralca gledam trikrat, potem ga ne gledam več. Prvič se za morebiten ponovni ogled odločim po pol ure, več ne potrebujem. Nato ga pridem gledat še dvakrat, da vidim, kako se obnaša, kakšen je njegov karakter. Težava je, ker po tretjem ogledu ne gledam več kaj je dobrega, ampak iščem in vidim samo še napake…in to ni dobro!'' Kristjan zase pravi, da je nekaj vmes med staro in novo šolo. Vedno ga je zanimalo, kaj ekipa potrebuje ter kakšnega igralca bi si želel, če bi bil sam trener. Ne zgodi se pogosto, da klub pristopi k tebi in natančno pove, kakšnega igralca potrebuje. Zato si je vedno ustvarjal bazo podatkov in poleg zapisoval podobnosti s svetovnimi zvezdami. ''Je kot Xavi, Yaya Toure, Pogba, Henry, je hiter ali je počasen, kakšen je igralec v svojem bistvu? Golman – je De Gea – visok in suh ali je Cañizares – majhen, eksploziven in inteligenten?''

Kristjan Marković

Preden je šel v Anglijo, je v Sloveniji poznal vse igralce mlajših selekcij, ki so kaj obetali. A v času njegove odsotnosti se je veliko igralcev spremenilo in spremenil se je tudi način spremljanja igralcev. V prihodnosti bodo nogometni skavti morali poznati ogromno statističnih podatkov, a vseeno ohraniti občutek prepoznavanja v živo. Skozi kariero in izkušnje se naučiš marsičesa, tudi predvidevanja. Mnogo številk, ki jih imajo v tujini, pri nas še ni in večina skavtov žal dela samostojno. V Angliji med drugim merijo, koliko bo igralec zrasel. Pri nas se moraš znajti drugače in opazovati mladostnikov fizični in osebnostni razvoj, pravi.

A bolj kot delo skavta mu ustreza delo »novačenja« ali pri nas športnega direktorja. Skavt po navadi napiše poročilo in nima več nadaljnjih odločitev pri novačenju nogometašev. Iskanje fantov, na katere so vsi pozabili, mu predstavlja poseben izziv. Zato mu verjetno tudi bolj leži pozicija športnega direktorja, kjer skrbiš za vse igralce v klubu. Kaj je pred njim in česa se bo lotil, bomo izvedeli kmalu. Zaenkrat se še odloča in premišljuje. Vsekakor ponudb ne manjka, kot tudi ne manjka raznovrstnosti v njegovem življenjepisu. Se bo morda odločil za poklic trenerja ali športnega direktorja in se nekoč vrnil med Sinove burje? Z znanjem, ki ga ima, to vsekakor ne bi bila slaba odločitev.

* Intervju je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

Deli Nazaj