Če danes kje po zvočnikih slišita skladbo Cesarica, ki jo je pel legendarni Oliver Dragojević, vas ta skladba na kaj spominja?

Marko: Ja, seveda. Ko je DJ Riki zavrtel Cesarico, je bilo konec večera. Zaljubljenci so odplesali zadnji ples, tisti, ki so vmes že zaspali, pa so se morali nekako preseliti domov. Včasih smo koga zbudili in nas je vprašal, kdo je nocoj nastopal, da bo vedel doma povedati, če ga bodo vprašali. (smeh)

Ko smo že pri Dragojeviću, je Oliver kdaj nastopil v Žabljah?

Radovan: Ne. Njega pa nikoli nismo gostili.

Preselimo se na začetek. Kdaj in kako, predvsem pa zakaj se je vse skupaj začelo? Kje se je rodila ideja o žurih v Velikih Žabljah?

Radovan: Krivec za vse skupaj je nogomet. Včasih je na naših koncih potekala močna občinska nogometna liga. Tisto leto je bil zmagovalec lige NK Lokavec, istočasno pa je NK Zarja, s Planine, izpadel iz Primorske lige. Kar je pomenilo, da se je v Primorsko ligo selil NK Lokavec. A denarja za to ni bilo, zato smo ustanovili društvo, prevzeli klub, mu dodali ime GIT (tako se je takrat imenovalo naše gradbeno podjetje) in se odločili, da gremo v Primorsko ligo. A denarja za nastopanje še vedno ni bilo dovolj in prišli smo na idejo, da bi organizirali plese v Velikih Žabljah, zaslužek pa naj bi šel za nogomet. To je bilo leta 1990. Tako se je vse skupaj začelo.

Kdo je prvi nastopil na odru v Velikih Žabljah?

Radovan: To je bila, takrat zelo popularna, skupina Big Ben.

Marko: Kot drugi in tretji pa so nastopili Rdeči Baron in Don Mentony Band. Vsi ti koncerti so se zgodili še v okviru društva.

Radovan: Treba pa je povedati, da so vsi ti koncerti prinesli veliko izgubo, saj je bilo obiskovalcev malo. Izgubo sva pokrila sama in se odločila, da zadevo prevzameva v svoje roke.

Zakaj je prišlo do takšnega finančnega minusa?

Marko: Že v začetku smo se všteli, ker smo začeli delati koncerte ob sobotah. Istočasno so se koncerti dogajali tudi v Dornberku, ki je takrat cvetel in ga je obiskalo veliko ljudi. Naš prostor pa je bil neke vrste »lopa«. Oni pa so imeli vso infrastrukturo že urejeno. Nismo se mogli primerjati z njimi.

Radovan: V začetku nismo imeli niti pravega dostopa do bendov. Agentje nas niso poznali in nam zaradi ostale konkurence niti niso ponujali glasbenikov.

Nato sta torej stvar prevzela v svoje roke vidva in počasi je začelo iti na bolje?

Marko: Ja, čeprav je bilo še vedno težko. Težko je bilo sploh angažirati bende, vse se je reševalo telefonsko. Ni bilo elektronske pošte in podobnih zadev, kot se to počne danes.

Radovan: Res je bilo težko priti do najpopularnejših bendov, ker so jim konkurenčne klavzule preprečevale nastope pri nas. Predvsem Parni Valjak so bili največji problem. Imeli so svojega agenta in nikakor jih nismo uspeli zvabiti v Velike Žablje. Šele po štirih letih smo jih »ulovili«. Smo se pa dobro poznali z managerjem skupine Don Juan, ki je bila takrat zelo popularna. Prav Don Juan so prvi zares napolnili dvorano v Žabljah. Od takrat naprej je šlo na bolje. Bendi so se, vsaj na začetku, tudi ponavljali (Šank Rock, Don Mentoni, Pero Lovšin, Californija … ). Sčasoma pa so tudi »največji« začeli hoditi k nam, tudi iz republik bivše Jugoslavije. Na našem odru so nastopali Prljavo Kazalište, Boris Novkovič, Crvena Jabuka, Bajaga, Hladno Pivo, Plava trava zaborava in drugi.

Velike Žablje so bile »sezonsko« plesišče?

Radovan: Ja, navadno smo štartali nekje konec septembra, začetek oktobra, in nato vse do prvega maja. Takrat se je dogajanje preselilo v Zeleni gaj, ki je bil poletno prizorišče.

Kako ste skrbeli za reklamo? Takrat namreč še ni bilo Facebooka, Instagrama in podobnih »pomočnikov«.

Marko: Plakati. Vsa reklama je slonela na plakatih. Sama sva jih obešala po celotni dolini, po vseh drevesih, povsod kjer je bilo možno. Plakate pa je oblikoval in tiskal Ivo Boscarol, ki se takrat še ni ukvarjal z letali. Njemu se resnično lahko zahvaliva za vso pomoč pri tem.

Kdo je poskrbel za največji obisk v Žabljah?

Radovan: Konstantno dober obisk se je pričel po letu 1995.

Marko: Ja, kakšenkrat je bilo res »nabito«. Parni Valjak in Čuki so poskrbeli za največji obisk.

Radovan: Pop Design so bili tudi izjemno popularni, sploh po vrnitvi iz Amerike in so imeli vedno odličen obisk. Nato pa so na sceno prišli Big Foot Mama, ki so v zasedbi z Grego Skočirjem kot pevcem, prvič v živo nastopili prav v Žabljah. Zanje lahko rečemo, da smo jih mi naredili slavne.

Takšni koncerti in zabave za seboj pustijo marsikaj. Kako je krajevna skupnost takrat gledala na vso to nočno dogajanje?

Radovan: Krajanom Velikih Žabelj gre vsa zahvala, da so nam šli vedno na roko, obenem pa so bili vedno zelo potrpežljivi. Nudili so nam varovanje, ki je preprečevalo vstop v vaško jedro, številni domačini so nam pomagali tudi pri sami organizaciji dogodkov. Poleg tega pa je Krajevna skupnost dobila tudi finančno donacijo, s katero se je v vasi marsikaj uredilo.

Danes lahko na koncertih vidimo večje število varnostnikov in redarjev, ki skrbijo za red in disciplino. Kako ste vi poskrbeli, če je kdaj prišlo do »barufe«?

Radovan: Do leta 1996 smo za varnost skrbeli sami, s pomočjo domačinov in prijateljev. Nato so prišle neke nove generacije mladih, določene klape so prišle v Žablje vedno povzročat težave in smo se zato odločili za profesionalno varnostno službo.

Ste imeli precej dela z »vročimi glavami«?

Marko: Zanemarljivo malo. Če je bilo kaj smo se pogovorili in večinoma hitro rešili situacijo. Kakšnih večjih pretepov in podobnega ni bilo nikoli. Sploh se ne spominjam, da bi kdaj potrebovali pomoč Policije.

Radovan: No, po letu 1996, je bilo malce več teh problemov, a še vedno zanemarljivo malo. Mislim, da je v vseh letih le dvakrat morala posredovati Policija. Res smo lahko ponosni na takratno mladino, ki v desetih letih ni povzročila praktično niti enega omembe vrednega incidenta. Žablje danes, na račun zabav, nimajo nobene črne pike in na to smo lahko ponosni.

Lahko rečemo, da je bilo takrat vendarle lažje skrbeti za organizacijo takšnih zabav? Birokracije ni bilo toliko kot danes?

Marko: V začetku zagotovo. Čeprav osnovne stvari so bile iste kot danes. Potrebno je bilo poskrbeti za požarno varnost, prijavo dogodka, kasneje so prišle tudi avtorske pravice in ostalo.

So glasbeniki radi prišli v Velike Žablje?

Radovan: Ja. Zelo radi. Z mnogimi smo vzpostavili pristne prijateljske odnose, ki trajajo še danes. Najbolj smo se povezali s Šank Rock, Californijo, Perom Lovšinom in Čuki. Včasih smo imeli sicer kakšna trenja, predvsem zaradi financ, a smo vedno vse zgladili. Če se kje srečamo, smo še danes odlični prijatelji.

Je imel kdo kdaj kakšne zvezdniške zahteve pred nastopom?

Radovan: To smo vedno sproti reševali. Večjih zahtev ni bilo. Spomnim se Severine, ki je zahtevala poseben konjak. To je bilo skoraj vse. Smo jih pa vedno lepo pogostili. Kasneje, leta 1996, ko smo priključili še gostilno, je bilo to še lažje.

La Toya Jackson! Kako in zakaj se je taka zvezdnica znašla na vašem odru?

Radovan: Naša velike želja je bila v Žablje pripeljati skupino Smokie. Z njihovim agentom smo se vse dogovorili, nastop tudi plačali in že pričeli z reklamiranjem dogodka. A je, žal, dva meseca pred nastopom, skupina odpovedala turnejo. Avstrijski agent, ki nam je pomagal pri dogovarjanju, je zašel v finančne težave in nam ni bil zmožen vrniti denarja, ki smo mu ga že dali. V zameno nam je ponudil koncert La Toye Jackson in mi smo to sprejeli.

Marko: Dan pred nastopom v Žabljah smo se odpeljali v Slovenj Gradec, kjer je nastopala v takrat zelo popularni TV oddaji Poglej in zadeni, ki jo je vodil Stojan Auer. Tako smo se na lastne oči prepričali, da gre zares zanjo.

Radovan: Na dan koncerta smo jo šli iskat v Ljubljano in jo pripeljali v Velike Žablje. Ampak obiska je bilo zelo malo. Zakaj? Ne vem. Morda ljudje sploh niso verjeli, da bo dejansko ona nastopila pri nas. Vsega skupaj smo prodali 73 vstopnic in si nakopali precejšnjo izgubo.

Marko: Kljub vsemu pa je potrebno povedati, da je šlo za izjemno profesionalno glasbenico, ki je do potankosti izpolnila vse kar je bilo v pogodbi in izpeljala koncert tako kot je treba.

Med ljudmi kroži anekdota, da po koncertu La Toya ni imela prevoza in je zato štopala. Drži?

Radovan: Ja in ne. Imela je rezerviran in plačan svoj taksi. Vse to je uredila njena agencija. A ne vem zakaj se ona s tistim taksijem ni hotela peljati. Zato smo mi poklicali taksi službo iz Nove Gorice, ki naj bi prišel po njo. Še prej kot je taksi prišel, pa je sama dobila drug prevoz do Ajdovščine. Tam je na petrolovem servisu slučajno srečala Jožeta Breclja (Džinota) in mu ponudila 100 mark za prevoz do Ljubljane. Jože jo je seveda peljal.

Zakaj so tam ob koncu tisočletja Žablje začele ugašati?

Radovan: Mi smo s prirejanjem koncertov zaključili leta 2001. Bilo je vse preveč birokracije in inšpekcijskih pregledov. Nekako smo izgubili voljo do organizacije. Prostor smo oddali najemniku, ki je priredil še nekaj zabav, nato pa je stvar dokončno ugasnila. Treba je poudariti, da sva z Markom tam preživela ure in ure, tedne in tedne. Živela sva za ta prostor, zato je zadeva tudi »laufala«. A človek se iztroši in ko zmanjka energije, je konec.

Danes podobnih prostorov ni več. Vsa ta plesišča so z leti ugasnila. Zakaj? Bi bilo danes sploh možno še kaj podobnega znova zagnati?

Marko: Predvsem ni ljudi, ki bi to organizirali in bili pripravljeni vložiti toliko naporov v pripravo. Mi smo vsako poletje porabili dva meseca, da smo dvorano pripravili na naslednjo sezono. Vedno si je bilo potrebno spomniti kaj novega. Ljudje so to pred začetkom nove sezone pričakovali. No, danes je res težje štartati. Takrat smo zgradili lesen oder in začeli s prirejanjem koncertov, danes je začetni vložek precej višji in to marsikoga že v štartu odvrne.

Radovan: Danes je svet drugačen. Takrat smo se med seboj vsi poznali. Nekje po letu 1997 so prišle generacije, ki so imele drugačne navade in želje po zabavi. Pojavile so se droge, vandalizem in podobno. In te, lahko rečemo globalne spremembe, so vplivale tudi na Velike Žablje. Ampak, če pogledam nazaj, so bili to zelo lepi časi. So bili tudi žalostni trenutki, a te se hitro pozabi. Resnično smo živeli za ta prostor in lahko tudi rečem, da smo vse, kar smo zaslužili, tam tudi pustili.

Vama je v spominu ostala še kakšna posebna anekdota?

Marko: Poplave. Včasih je močno narasla reka Vipava in povzročila težave. Spomnim se koncerta Parnega Valjka, ko se je to zgodilo. Na srečo še preden so prišli obiskovalci. Tudi za otvoritev gostilne nam jo je zagodla reka Vipava.

Velike Žablje imajo res tradicijo in spomine. Naj omenim samo rally, ki skorajda vsako leto poteka skozi vas in seveda koncerte. Se vama zdi, da bi vas to »slavo« lahko bolje vnovčila?

Radovan: Res je. Vse kar se tiče podobne promocije sloni na ljudeh, posameznikih. Tisti, ki bo nekoč morda to vključil v svojo ponudbo, bo od tega mogoče tudi nekaj imel. Samo od sebe se nikoli nič ne zgodi.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina - junij 2021

* Fotografije: Arhiv Siddharta