Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Domen Ferjančič: »Vino ni pralni stroj ali računalnik, ki ga kar tako naročiš preko spleta. Je veliko več, cela zgodba«

Na posestvu Ferjančič se letos znova ponašajo z nazivom Županovo vino. Del uspešne zgodbe s Planine je tudi mlad in zagnan vinar Domen, ki vztrajno stopa po očetovih stopinjah in neguje družinsko tradicijo, ki sega vse v leto 1809. Z njim so se pogovorili o tem zakaj je lepo biti vinogradnik, o novih vinarskih trendih ter tudi o turističnih priložnostih, ki jih ponuja Vipavska dolina. Vabljeni k branju.

Začnimo tale klepet z malce koronskim pridihom. Na srečo se razmere vendarle izboljšujejo. Če se ozreš nazaj, se ti zdi, da si bil bolj prikrajšan za »normalno« mladost ali pa ti je korona večje preglavice povzročala pri ukvarjanju z domačo posestvijo, vinarstvom, turizmom ter z vso ostalo ponudbo, ki jo Ferjančičevi nudite?

Mladost je norost. Moj nono jo je preživel v veliko hujših razmerah (2. svetovna vojna), pa ga nisem nikoli slišal tarnati. Ko si mlad, ti je vse super. Mislim, da današnji mladostniki veliko preveč jočejo brez potrebe. Veliko večji je gospodarski problem te krize, ki se bo verjetno kazal še kar nekaj časa. Vinarji smo poleg gostincev in turističnih delavcev ena najbolj prizadetih panog, saj tudi delujemo kot celota, vendar se ne damo kar tako!

Če malce zanemarimo finančni vidik, katere posledice korone ste na vašem posestvu najbolj občutili? Je vino ostajalo v hramu? Pršuti na kavaletah? Češnje na drevesih?

Kot sem že dejal, odvisno od tega kje in komu vino prodajaš. Mi konkretno prodamo 80% vina restavracijam, te pa so bile zaprte … Nekateri vinarji so recimo beležili celo porast prodaje, a celotna slika ni najboljša. Vino je, hvala bogu, pridelek, ki se ne ˝pokvari˝ tako hitro, tako da še veno računamo na prodajo z zamikom. Alternative, kot so destilacija in podobno, pa so kriminal in nesmisel. Imamo tudi 100 dreves češenj, te pa je, kot večino ostalih vrst koščičarjev, letos močno prizadela pozeba. Ostala je kakšna za pozobat, za prodajat pa ne, hehe.

Vašo kmetijo, vaš hram in degustacijski prostor je med letom v preteklosti obiskalo precej turistov. Si pogrešal ta stik z ljudmi? Se dobro počutiš v vlogi gostitelja?

Da, prav neverjetno od kod vse so ljudje prišli v sezonah pred pandemijo. Te vrste turizem se na vipavskem lepo razvija. Tujcev je zaenkrat še bolj malo, se je pa povečal odstotek slovenskih gostov in veseli smo za to. Seveda se kot gostitelj počutim dobro, saj je to prekrasen način, da na osebnem nivoju predstavim našo tradicijo, veselje, trud … Degustacija z vinarjem je nekaj neprecenljivega, tega v večjih svetovno znanih kleteh enostavno ni.

Korona je sicer marsikaj postavila na glavo, a obenem odprla prostor za nove priložnosti, nove ideje in iskanja drugih, alternativnih poti. Hitro se je bilo potrebno obrniti, prilagoditi. Ti je tukaj prišla prav tvoja mladost? Kako ste Ferjančičevi ohranjali stik s kupci, obiskovalci?

Res je, vedno se je treba prilagoditi. Ko se je omejevanje našega vsakdana začelo, sem hitro reagiral. S kolegom sva naredila novo spletno stran, predvsem z namenom spletne trgovine, a se je izkazalo za napačno. Vino ni pralni stroj ali računalnik, ki ga kar tako naročiš preko spleta. Je veliko več, cela zgodba, ki jo stranka želi slišati, preizkusiti, videti in šele potem se odloči za nakup. Kar nekaj smo vložili v promocijo, vendar so se še toliko bolj v tej krizi izkazale osebne vezi in zaupanje.

Danes, ko se pogovarjava, smo šele v začetku junija, pa vendar. S prihajajočim poletjem se bodo verjetno vrnili tudi turisti, obenem pa vinarji že pogledujete proti novemu vinskemu letniku. Se morda že nakazuje njegova kakovost? Aprilska pozeba in majsko deževje verjetno niso ravno stvari, ki bi jih vinar želel pri svojem delu z vinsko trto?

Kot pravimo v šali, je leto kratko, pa vendar je do trgatve še daleč. Vinarji kakovost letnika ocenjujemo nekje pol leta po trgatvi, torej za nazaj. Zaenkrat lahko samo opažamo, da je vegetacija precej pozna, padavin je tudi ogromno, vendar večjih težav z boleznijo ni, saj so temperature nizke. Jo je pa res letos malce zagodla pozeba, kar pa je v naših krajih neobičajno. Konkretno - izgubili smo 30% zelena, kar je relativno majhna škoda, so pa nekateri vinarji poročali o bistveno večji izgubi. To je zelo lokalno, sodelujemo z naravo, ta pa enkrat da, drugič vzame. Proti nekim silam pač ne moreš.

Sam si še študent, študiraš agronomijo. Je tvoja prihodnost, danes v tvojih mislih, povezana s Planino in nadaljevanjem družinske tradicije? Je bila odločitev za študij agronomije popolnoma naravna odločitev ali si imel v mislih še kakšno alternativo?

Prihodnost je v božjih rokah, a verjamem in želim nadaljevati to, kar je pri naši hiši delalo že 6 rodov pred mano. Po osnovni šoli si v letih, ko nisi še prepričan kaj bi v življenju počel, a mislim, da me je pot vodila v pravo smer. Vpisal sem se na biotehniško šolo Šempeter, kjer sem kmetijstvo še bolj vzljubil. Kasnejši vpis na fakulteto pa ni bil več pod vprašajem.

Ferjančič

Ferjančičevi se z vinogradništvom in vinarstvom ukvarjate že od leta 1809. Torej več kot 200 let. Sam si neke vrste naravni naslednik svojega očeta, ki je v zadnjih letih vašo vinogradniško tradicijo postavil visoko na slovenski vinarski zemljevid. Kako se tvoja mladost sklada z vašim družinskim izročilom? Se vanj že prelivajo tudi tvoje ideje in znanje?

Trenutno je v kleti še vedno glavni oče, a odločitve sprejemava skupaj. Sam razmišljam po svoje, držim se nekaterih smernic naše tradicije in verjamem vanje. Verjamem pa tudi v razvoj, v nove tehnologije in tehnike. Torej v neko ravnovesje.

Na katera vaša vina si najbolj ponosen in katero ti je najljubše?

Ponosen sem na vsa vina, ki so po mojem mnenju dobra, torej so me nekako zadovoljila, razveselila. To niso vedno vsa naša vina. Vsak letnik z nekaterimi izjemno navduši, nekaterimi pa rahlo razočara. Če pa bi res moral izbrati, bi izbral pinelo.

Nekateri vidijo prihodnost vinarstva v naravnih in biodinamičnih vinih? Kako je z vinarskimi trendi pri Ferjančičevih? Jim sledite?

Naravna so vsa vina in hkrati nobeno. Vsa so prišla iz narave v obliki grozdja, pridelal pa jih je človek. V to verjamemo pri Ferjančičevih. Ker smo relativno majhni, je dobra stran ta, da lahko delamo tako kot hočemo in verjamemo. Največje kleti pa se morajo obračati po trendih vinske industrije. Integrirano, ekološko, biodinamično … to so le smernice, vsak si izbere njemu najboljšo. Nič nimam proti nobeni in tudi ne pravim, da se sami ne bomo preusmerili v neko drugo.

V zadnjih petih letih ste s svojimi vini, poleg ostalih nagrad, kar trikrat osvojili naziv Županovo vino. Kaj vam to pomeni? Ste ponosni, da na nek način zastopate občino Ajdovščino? Se ta nagrada pozna tudi pri prepoznavnosti in prodaji?

Na ta naziv smo seveda ponosni. Veseli smo, da ima župan posluh za takšne stvari. Občina Ajdovščina je nekako osrednja občina Vipavske doline, ta pa je zagotovo poznana prav po vinu. Kot mi je rekel župan sam:˝Ko podarim nekomu steklenico vina, sem mu podaril del Vipavske doline˝. Da, za nas je to tudi dobra promocija.

Zakaj je lepo biti vinar, vinogradnik? »Navadni« ljudje se zjutraj zbudimo ob budilki in odhitimo v službo. Kako se začne dan pri vas?

Vsaka služba ima prednosti in slabosti, vinogradništvo pa je nek poklic, poklic od nekje drugje. Mislim, da se moraš v to enostavno zaljubiti, sicer tega ne bi počel. Dan pri nas ni enak drugemu, dela ne zmanjka, urnika pa ni. Predvsem se prilagajamo vremenu, ko je vročina vstanemo zelo zgodaj, v trgatvi delamo 20 ur na dan, ko je dež, pa si lahko malce odpočijemo. Veliko je težkih dni, a se vse poplača in osebno tega ne bi zamenjal. Rad sem vinogradnik, vinar, kmet.

Kaj bi svetoval mladim, ki bi želeli postati vinarji, pa morda za seboj nimajo takšne dolgoletne družinske tradicije, kot jo imaš sam? Kako in kje začeti?

Težko bi tu koga učil, nočem soliti pameti. Vedno je težko začeti, a slediti moraš svojim sanjam. Naj začnejo postopoma, z zmernimi ambicijami in naj pridelujejo vina, ki bi jih sami z užitkom spili.

Mora danes dober vinar »obvladati« tudi Facebook, Instagram in ostale novodobne promocijske kanale?

Pri nas manjših je to nujno. Vinar vedno opravlja še kakih 10 drugih poklicev (prodajalec, prevoznik, mehanik, ekonomist, …). Večje kleti pa imajo to bolje urejeno, za vsako nalogo je nek zaposlen. Tudi sam bi si želel delati tako.

Kje še vidiš možnosti in priložnosti Vipavske doline za večjo prepoznavnost v svetu vinskega turizma?

Mislim, da gremo v pravo smer, nekam, kar je daleč od masovnega turizma. Sam si ne želim, da bi Vipavsko dolino obiskoval cel svet. Prisegam na trajnostni in sonaravni razvoj, dolina mora ostati taka kot je, saj pravi gostje prav to cenijo. Manjka še veliko različnih ponudnikov, a to morajo prebivalci doline začutiti sami. Mi smo vinarji, pridelujemo vino, prirejamo degustacije, itd. Naj se prebudi še kdo, ki bo turizmu ponudil še kaj drugega.

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina - junij 2021

* Naslovna fotografija: Jan Čermelj

 

Matjaž Jazbar

#ajdovščina, #novice, #intervju, #turizem, #vipavska dolina, #mladi, #kmetijstvo, #planina

Kolofon