Via Dinarica sicer ni tako poznana in popularna pohodniška destinacija kot mnoge druge, ki jih najdemo v naši bližnji ali daljši okolici. Mogoče tudi zato, ker je precej bolj zahtevna in daljša, saj mora pohodnik premagati okrog 1340 kilometrov in 55.000 višinskih metrov. Via Dinarica se razteza od Slovenije na severozahodu do Kosova in Srbije na jugu, zaključi pa se v Albaniji. Speljana je po razmeroma neodkritih gorskih poteh Zahodnega Balkana in velja za najbolj obetavno novo pohodniško destinacijo v Evropi.

Maruša Orel iz Šmarij je sicer mlada a obenem že kar precej izkušena pohodnica, za seboj ima že kar nekaj pohodniških podvigov, vseeno pa je Via Dinarica zalogaj, ki ga ne zmore ravno vsak. Precej poguma je potrebnega, da se človek samostojno odpravi na 1340 kilometrov samotnih poti, kjer takšne in drugačne nevarnosti prežijo domala na vsakem koraku. Med svojim podvigom je tako srečala medveda, bežala pred modrasom, se izogibala mišji mrzlici, iskala neoznačene poti, se borila z vremenom, spoznala takšne in drugačne ljudi, prizanesla ji ni niti bolezen, zaradi katere je morala pet dni počivati. A Maruša ni bila sama, družbo ji je delal devetletni psiček pasme Border Collie, ki sliši na ime Piki. Tudi zanj je bila verjetno pot do Albanije pravi zalogaj.

Podvig Via Dinarica se je za Marušo pričel na Razdrtem, 15. maja, zaključil pa se je natanko 84 dni kasneje. Vmes pa 1340 kilometrov, kar znese povprečno 21 kilometrov na dan, števec višinskih metrov pa se na koncu ustavi pri 55.000 višinskih metrov.

Ob koncu poti je svoje občutke strnila na lastem Facebook profilu: "Še kar ne morem verjeti, da mi je uspelo. Ko gledam fotografije za nazaj, kar ne morem verjeti, kar vse sem doživela. Bilo je težko, polno preizkušenj in premagovanja straha, a izredno lepo, polno trenutkov neizmerne sreče in veselja. Hvala vsem za spodbudne besede, saj so me mnogokrat vzpodbudile, da vztrajam naprej. Joj, kar ne morem verjet, da se vračam nazaj v civilizacijo. Po petih napornih dneh štopanja, vožnje z avtobusom, vlakom, prevozi, taksijem, kupovanja nagobčnika za Pikija, spanjem na tleh na postaji in v bolj ali manj lepih sobah, razočaranjem nad spoznanjem da vlaka, ki bi moral biti, sploh ni, rotenjem voznikov avtobusov, da nas spustijo gor s psom in še bi lahko naštevala, nam je končno uspelo priti domov. Nahrbtnik ne bo več moj najboljši prijatelj in jaz se bom lahko odpočila. Seveda so že novi plani za preostanek poletja za pridne študente Jeseni pa mogoče pride na vrsto kak potopis, razmišljam pa tudi o nadaljevanju objav o utrinkih s poti, s katerimi sem takrat kmalu po prihodu na Hrvaško zaključila."

Čestitke Maruši za izjemen podvig, prispevek o njeni dogodivščini pa si lahko ogledate tudi na spletnem portalu 24ur. Najdete ga na tej povezavi. Njenega uspeha so se veselili tudi domači in ostali krajani Šmarij, ki so ji po povratku v domačo vas pripravili prisrčen sprejem, kot si ga Maruša zagotovo zasluži.

* Fotografije: Maruša Orel Facebook

Deli Nazaj