V avtobiografiji Na robu se Pilon sprašuje katera je njegova prava podoba – tista v akvarelu, v grafiki ali v olju. Tako pravi: »Vsaka je resnična v svoji dobi, vse se pa medsebojno vežejo in spopolnjujejo v kontrastno sliko.« Pilonova dela so v veliki meri odraz notranjega občutenja in razmer, v katerih je živel. Leta 1919 se je vpisal na umetnostno akademijo v Pragi, kjer je zaključil dva letnika, naslednje leto pa zaprosil za sprejem v tretji letnik na slikarski akademiji v Firencah. Ravnateljstvo je sprva njegovo prošnjo zavrnilo, saj mu niso želeli priznati spričeval iz avstro-ogrske monarhije, kasneje so si na podlagi izpitov le premislili in ga sprejeli kar v četrti letnik slikarske šole. Ob študiju je obiskoval grafični tečaj jedkanice pri slikarju, grafiku in profesorju na likovni akademiji v Firencah, Celestinu Celestiniju. V letu 1922 se je vpisal na grafično šolo na Dunaju, kjer je dodobra spoznal ekspresionizem, ki ga je, kot pravi, »vznemirjal že v Pragi«.

Ekspresijo, ki jo je bilo za časa študija čutiti v ozračju, je poskusil izliti v svojo umetnost. Sledil je nepričakovan preobrat iz lahkotnega in liričnega akvarela v temačno grafiko, ki mu je z izrazitimi črno belimi kontrasti in ostrimi potezami, omogočila najučinkovitejše izražanje dramatičnosti tistega časa in okolja v katerem je živel. Kot stranski opazovalec družbe je namreč občutil vso bedo velemestnega življenja povojnega časa, ki ga je hotelo posrkati vase ali kot sam pravi »udušiti s svojim dihom«. Impresionistične poskuse iz časa šolanja na realki v Gorici in lirične pokrajine, ki so v tehniki akvarela nastale v času ruskega ujetništva, so nadomestili »človeški liki, socialna bitja, žrtve svojih strasti, poklica in okolice.« Socialnokritična tematika je postala osrednje vodilo Pilonovega grafičnega opusa začetka dvajsetih let 20. stoletja.

V času študija v Pragi se je Pilon posvetil tehniki linoreza. V močnih črno-belih kontrastih je prikazal prizore iz obrobja družbe, kjer je glavni protagonist delavec. Njegova dela ostajajo družbeno angažirana tudi za časa študija v Firencah, kjer se je popolnoma posveti jedkanici, ki postale njegova priljubljena tehnika vse do petdesetih let. Motiviki velemestnega življenja se pridružijo ekspresivni in tesnobno obarvani krajinski motivi, ki s statičnimi in kubičnimi elementi nakazujejo na vpliv toskanskih tre in quattrocentistov.

S prvega obiska Pariza, kjer je leta 1926 Pilon preživel šest mesecev, prinese domov nekaj risb, ki služijo kot predloge za jedkanice in linoreze. Njegova simpatija do francoske prestolnice se izraža predvsem v lahkotnejši vsebini. Loti se ustvarjanja velemestnih prizorov in aktov, ki jih poustvari tudi v tehniki jedkanice. Po krajši vrnitvi v domovino se ponovno posveti lesorezu, v katerem nastanejo predvsem portreti moških glav.

V času bivanja v Parizu je sledil daljši ustvarjalni premor v grafiki. Pilon se je v tem času preusmeril k fotografiji in risbi, a se je v petdesetih letih ponovno vrnil k suhi igli in linorezu, preizkusil pa se je tudi v tedaj še povsem novi grafični tehniki – serigrafiji, ki se je v tistih časih že zelo razširila v umetniških krogih. Lahkotna motivika v suhi igli spominja na sočasno risbo. V letih 1950–1951 je v tej tehniki ravno na osnovi risb nastal cikel Montparnasse. Njegovi prvi poskusi v novi tehniki, v kateri predvsem eksperimentira, raziskuje in se poskuša, tako kot v sočasnem slikarstvu, približati abstraktni umetnosti, pa napovedujejo novo dobo, dobo, v kateri imata, kot pravi, glavno besedo tehnika in znanost in dajejo nekakšen zaključek »montparnaški boemski dobi«, ki se po večini izraža v anekdotičnih risbah in grafikah.

Do sedaj znanih in ohranjenih je 97 grafik v preko 300 odtisih ter 48 grafičnih plošč. Večino še obstoječega grafičnega opusa Vena Pilona hranijo javne ustanove, med njimi več kot polovico, znotraj svoje grafične zbirke, hrani Pilonova galerija, manjši delež zasebniki. V zbirki Vena Pilona se tako nahaja 183 grafičnih listov v različnih tehnikah in 48 originalnih grafičnih plošč.

Ob razstavi bo izšla publikacija z izbranimi reprodukcijami razstavljenih del ter priloženim seznamom, ki bo omogočil vpogled v število do sedaj znanih in ohranjenih Pilonovih grafičnih plošč in grafičnih listov, ki so svoje mesto našli v javnih in zasebnih zbirkah. Tako razstava kot publikacija bosta prvič celostno in povsem avtonomno prikazali to zvrst znotraj Pilonovega umetniškega opusa. Pilon je sicer tekom življenja svoje grafične stvaritve že večkrat predstavil, vendar jim nikoli ni posvetil samostojne razstave. Prvič je grafiko obsežneje, a skupaj z risbo - tako, da je zajemala vsa obdobja njegovega ustvarjanja, predstavil na jesenski razstavi Grafika in risba, ki jo je leta 1954 zanj priredila Moderna galerija v Ljubljani in jo skromni Pilon označi kot »nič posebno imenitnega«. Pilonova grafika je bila nazadnje bolj celostno predstavljena pred skoraj dvajsetimi leti - leta 2002 na umetnikovi (prvi) retrospektivni razstavi v Moderni galeriji.

Kustosinji razstave: Tanja Cigoj, Kaja Rosa

Postavitev razstave: Tanja Cigoj, Kaja Rosa, Primož Brecelj

Oblikovanje: Primož Brecelj

Odprtje razstave v Pilonovi galeriji bo potekalo v skladu z vladnim odlokom za preprečevanje širjenja okužbe z virusom Covid-19 (potrdilo PCT).

Razstava izbranih Pilonovih grafičnih del bo v skladu z veljavnim vladnim odlokom in po veljavnem ceniku vstopnin Pilonove galerije - vsako prvo nedeljo v mesecu je ogled razstav brezplačen, na ogled do 7. novembra 2021.

Ob razstavi bodo potekala javna vodstva in ustvarjalni program z vodstvi za predšolske otroke, šolarje, dijake in družine.

Deli Nazaj