Kaj vas je vodilo, motiviralo, da ste sprejeli službo v komunalnem podjetju in pristopili k urejanju divjega odlagališča?

Občini Ajdovščina in Vipava sta leta 2001 podedovali nelegalno komunalno deponijo, ki jo je takratni MOP/ARSO zaradi zanemarjenosti in pritiska okoliških prebivalcev takoj po izvedbi obvezujoče sanacije načrtoval zapreti (tako kot še nekaj drugih odlagališč po Sloveniji), odvoz lokalno zbranih odpadkov pa po možnosti preusmeriti v Staro Goro pri N. Gorici. Posledično, s tem bi se avtomatično preusmeril tudi tok na lokalnem območju zbranih sredstev namenske državne okoljske dajatve, ki so jo uvedli leta 2002. Vendar je prevladujoča želja takratnih občinskih svetnikov bila, da se naj z  dejavnostjo odlaganja komunalnih in njim podobnih odpadkov na obstoječi lokaciji še nekaj časa nadaljuje, to pa zaradi še razpoložljivega odlagalnega prostora, želje po ohranitvi relativno nizke cene smetarine ter zaradi idealne lociranosti v bližini regionalne ceste, ki povezuje tukajšnji občinski središči.

Strokovno osebo za spopad z omenjenimi izzivi je takratni ajdovski župan Marjan Poljšak skušal najti med podiplomskimi študenti Univerze v Novi Gorici (takrat imenovani ‘’School for Environmental Sciences’’). Večjega odziva ni bilo, saj se je možnost uspešne izpolnitve svetniških želja zdela neuresničljiva tudi zaradi namigov o potencialni neprimernosti lokacije s hidrogeološkega aspekta. Jaz pa sem takrat v sklopu inštituta IRGO Ljubljana ravno končal z deli na geološko- geotehnični spremljavi izkopov podzemnih objektov za izgradnjo HE Plave 2 in Doblar 2. Kadar si zaposlen na inštitutu se seveda spodobi napisati kakšen strokovni članek, in jaz sem ravno takrat napisal enega dokaj originalnega, s katerim sem na podlagi že obstoječih podatkov in obstoječih hipotez skušal razvozlati geodinamični mehanizem, zaradi katerega je geološka struktura zahodnega dela Slovenije takšna, kakršna je, in na podlagi katerega je možno sklepati, kako se bo to ozemlje v geološkem časovnem merilu spreminjalo v prihodnosti. Hočem reči, geološka zgradba zahodne Slovenije mi je bila dobro poznana, lokacija ajdovskega odlagališča se mi je tako z lokalnega kot regionalnega okoljevarstvenega stališča zdela idealna, tako da sem ponujeno delo z veseljem sprejel.  

Sanacija odlagališča je od vas gotovo zahtevala veliko truda. Ste pri izpeljavi projekta naleteli na kakšne težave? Ni ostalo zgolj pri rekonstrukciji odlagališča.

Ja, že na začetku je bilo izpostavljeno, da na občinska sredstva za investicije v tovrstne namene ne bo možno računati, temveč skoraj izključno le na zbrana sredstva od oprostitve plačila okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov, ki pa so bila občinam z lastnimi odlagališči na voljo bolj ali manj le v obdobju 2002~2011. Višina specifičnih prilivov iz tega naslova je v praksi znašala do okoli 1 EUR/(občana∙mesec), vendar se je za ta sredstva bilo potrebno vsako leto posebej izboriti, sicer bi lahko bila preusmerjena drugam. Osnovni princip implementirane razvojne strategije na tem področju je torej že od samega začetka bil v tem, da se naj z minimalnimi stroški doseže maksimalne okoljevarstvene učinke. Že tedaj se je dalo slutiti, da bodo mala medobčinska odlagališča lahko obratovala kvečjemu kakšno desetletje, dokler se po Sloveniji ne bi vzpostavilo predvidene mreže regionalnih odlagališč s spremljajočimi objekti in napravami za mehansko in biološko obdelavo mešanih komunalnih odpadkov pred odlaganjem. V taistem času je bilo na občinskem oz. medobčinskem nivoju treba poskrbeti za najnujnejšo infrastrukturo za obratovanje centralnega zbirnega centra za komunalne odpadke s spremljajočimi objekti za predhodno skladiščenje, pretovarjanje in pripravo ločeno zbranih frakcij pred njihovo odpremo. Vendar pa so bile ajdovske ambicije na odpadkovnem področju v obdobju 2002 – 2013 dejansko nekoliko večje – namen je bil, da se na lokaciji kompleksa odlagališča vzpostavi nizkostroškoven integralni sistem ravnanja z odpadki za lokalne potrebe in/ali da se tu locira enoto za obdelavo biološko razgradljivih frakcij odpadkov kot sestavni del regijskega CERO. Slednje bi naj bilo financirano pretežno s sredstvi evropskega kohezijskega sklada. 

Kako to, da danes celotna Primorska nima lastnega RCERO-ta?

Deloma zaradi neprimernosti takrat predvidenih lokacij za postavitev regionalnih odlagališč v neposredni bližini obstoječih odlagališč v Stari Gori in pri Sežani (v prvem primeru zaradi hidroloških, v drugem zaradi hidrogeoloških razlogov). Deloma tudi zato, ker so projektirane kapacitete objektov za predelavo odpadkov bile sistematsko  predimenzionirane. Predvsem pa zaradi nasprotovanja lokalnega prebivalstva. Vseeno imam občutek, da bi do realizacije projekta RCERO severne Primorske prišlo, če v Novi Gorici ne bi vztrajali, da morajo prav vsi načrtovani objekti biti postavljeni na območju Stare Gore.

Odlagališče nenevarnih odpadkov Dolga Poljana je sedaj zaprto, kot večina manjših odlagališč v Sloveniji. Upravljalec mora glede na Uredbo 30 let izvajati ukrepe po zaprtju. Kakšni stroški pri tem nastajajo, kako se pokrivajo?

Specifični stroški za izvajanje ukrepov varstva okolja po zaprtju in za pokrivanje potencialne okoljske škode na tono odloženega odpadka se lahko v praksi med odlagališči enormno razlikujejo, kar je odvisno od vrednosti parametrov dolgoročnega okoljevarstvenega tveganja, ki se jih lahko izračuna za vsak primer posebej, izraženi pa so z magnitudami potencialnih emisij v okolje in njihovimi verjetnostmi. Starejše uredbe razlik med odlagališči s stališča  njihove dolgoročne okoljevarstvene učinkovitosti niso upoštevale, merodajne so bile le karakteristike ekstremno konzervativno zastavljenega modela ‘’referenčnega odlagališča’’. Kot edino merodajno spremenjljivko, ki jo je bilo potrebno vnesti v enovito formulo za izračun višine potrebnih sredstev finančnega jamstva za zaprtje odlagališča in izvajanje ukrepov po zaprtju se je upoštevalo le vrednost tlorisne površine odlagališča v stiku s podtaljem. Na ta način izračunane vrednosti so bile povsem nerealne, reda velikosti 2 mil. Eur/ hektar, za kar je lastnik moral jamčiti z bančno garancijo za desetletja naprej. Vendar se je pomen nekaterih pomembnih členov Uredbe o odlagališčih, ki se nanašajo na temo finančnega jamstva in izvajanju ukrepov za stabilizacijo odlagališč glede na različico iz leta 2014 z dodajanjem aneksov v sukcesivnih letih odločilno spremenil. Pri tem je pomembno vlogo odigral bivši direktor KSDA mag. Egon Stopar. Aktivnosti v tej smeri so namreč potekale preko Komunalne zbornice Slovenije in v sodelovanju z Inštitutom za javno upravo. Ob popolni odsotnosti strokovnih utemeljitev na okoljevarstvenem področju pa do sprememb skoraj zagotovo ne bi prišlo. V Ajdovščini smo v tem obdobju razvili izvirno metodo za izdelavo kvantitativne ocene dolgoročnega okoljevarstvenega tveganja primerjajoč različne tipe odlagališč med seboj.

Nizko-stroškovno odlagališče pod Dolgo Poljano je bilo izvedeno kot nadzemna pasivna semiaerobna deponija, to pa z namenom, da se odlagališčno telo že v času nekaj let po zaprtju zadnjega sektorja stabilizira do tolikšne mere, da okolja ne more ogrožati več ne z odlagališčnimi plini ne z onesnažili prisotnimi v izcednih vodah, četudi bi upravljalec odlagališče zapustil. Vendar pa ima takšno odlagališče tudi potencialno ekonomsko vrednost, saj se njegove površine in infrastruktura lahko že kmalu po zaprtju prične koristiti za izvajanje komplementarnih dejavnosti ravnanja z odpadki. Da se vrnem na vaše vprašanje: stroški izvajanja ukrepov po zaprtju so zelo nizki, in v veliki meri se pokrivajo s sredstvi od poslovanja aktualnih dejavnosti CERO, saj so tamkaj izvedeni sonaravni okoljevarstveni sistemi skupni za celoten kompleks.

Kateri odpadki pa se predelujejo v Kompostarni Ajdovščina in kam oddajate proizvedeni kompost?

Predeluje se biorazgradljive odpadke iz gospodinjstev, zeleni odrez, rastlinske ostanke iz kmetijstva in živilske industrije ter blata komunalnih čistilnih naprav. Blata KČN Ajdovščina in Vipava so precej kakovostna, z nizko vsebnostjo težkih kovin in drugih onesnažil, in tudi ta večinoma izvirajo iz komunalne, kmetijske in živilsko- predelovalne sfere, ne pa iz industrije z okolju potencialno škodljivimi emisijami. Kompost proizveden iz šarž z manjšim odstotkom blat KČN je sipke konsistence in je praviloma 1. kakovostnega razreda. Občani takšen kompost z veseljem odpeljejo s svojimi prikolicami. Vsak občan lahko letno prevzame 1 m3 komposta. Šarže komposta proizvedenega z večjo vsebnostjo blata pa trosimo po površju zaprtega odlagališča. Na ta način se debeli tamkajšnja humozna plast. Tu proizvedeni kompost bi bil idealen za uporabo na kmetijskih in nekmetijskih zemljiščih. Problem je v tem, da morajo lastniki pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za uporabo komposta, pred tem pa oddati vzorce svoje zemlje v analizo. Tu pa se zadeve z več aspektov lahko neverjetno zakomplicirajo. Npr., težka zemljina v flišnati Vipavski dolini vsebuje precej niklja, ki se ga obravnava kot nevarno težko kovino, čeprav je le-ta pretežno vgrajena v strukturo glinenih mineralov. Posledično, tudi količina komposta, ki bi se ga smelo aplicirati na takšnih površinah, že apriorno ne more biti velika. Z drugimi besedami, sistem je zasnovan tako, da ne deluje. To velja za celotno Slovenijo. Vsekakor bo na tem področju v prihodnjih letih smiselno poskusiti doseči kakšne spremembe. 

Kakšni so načrti s CERO Ajdovščina v prihodnje?

V preteklosti je že veliko zamišljenih načrtov nepovratno propadlo. Razvoj se je dramatično upočasnil tistega trenutka, ko je presahnil edini relevantni vir za investicije, t.j. sredstva od oprostitve plačila okoljske dajatve zaradi obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov. Večina idej se je nanašala na možnost obdelave raznih frakcij domačih odpadkov v domačem CERO s ciljem, da bodo položnice za občane čim nižje in/ali okolje kot celota čim manj obremenjeno. Vendar sem z leti dobil občutek, da si ne samo lokalna politika, temveč tudi povprečen ajdovski občan še najbolj želita, da se odpadke v domačem CERO zgolj pretovarja in jih odpremlja na obdelavo drugam, pa čeprav za dvakrat višjo ceno. Če analiziramo časovni potek in vrsto investicij v odlagališča, objekte in opremo za ravnanje z odpadki izvedenih v sosednjih in drugih občinah po Sloveniji v zadnjih 20 – 30 letih, lahko hitro pridemo do zaključka, da je prav v občinah Ajdovščina in Vipava bilo na glavo prebivalca vloženo daleč najmanj sredstev v te namene. Lahko trdimo, da smo v Ajdovščini z relativno malimi sredstvi relativno veliko postorili.   

V obdobju zadnjih desetih let se je na območju lokalnega CERO skušalo z minimalističnimi posegi na smiselen način dokončati nezaključene projekte iz preteklosti s ciljem, da bi že instalirana infrastruktura bila čimbolje izkoriščena. V zadnjem času so se načrti nanašali na možnost alternativnega ravnanja s tistimi frakcijami odpadkov, katerih sistemi na državnem nivoju leta in leta zelo slabo funkcionirajo, zlasti imam v mislih težave z odpremo mešane odpadne embalaže. To nam povzroča visoke stroške (baliranje, dolgotrajno skladiščenje, večkratno prekladanje), povečano je obremenjevanje okolja zaradi prekomernega smetenja celotnega območja kompleksa in okolice v času pihanja burje kot tudi tveganje za možnost nastanka požara. V domačem CERO-tu bi bili sposobni iz tega in drugih gorljivih odpadkov  proizvajati kvalitetno gorivo/ granulat za cementarne. Problem je v temu, da odpadna embalaža ni last komunalnega podjetja, saj gre za odpadek s t.i. razširjeno odgovornostjo proizvajalca. Za plačilo bi se morali pogajati s kar s šestimi družbami za odpadno embalažo, ki pa nad tem ne kažejo pretiranega navdušenja, saj gre za premajhne količine, da bi se z njimi posebej ukvarjali, poleg tega pa tudi sami ne vedo, kaj se bo na tem področju dogajalo v prihodnosti. Uredbe na tem področju se namreč nenehno spreminjajo in dopolnjujejo kot tudi njihove interpretacije. Vsekakor alternativnega goriva v CERO Ajdovščina ne bomo proizvajali, če ne bomo prej sigurni, da bomo s tem lahko prispevali v dobrobit okolja ter hkrati znižali stroške ravnanja s tovrstnimi odpadki.

Vaša razmišljanja in ravnanja so gotovo za zgled naši skupnosti. Kako sicer vidite problematiko odpadkov?

Precej kritično sem nastrojen do tega, kar se dogaja. Varstvo okolja je multidisciplinarno področje, problematika upravljanja z odpadki še posebej. Okoljevarstvene uredbe pa običajno pišejo specialisti s specifičnih, ozko omejenih področij, z relativno malo izkušnjami iz okoljevarstvene prakse in brez zadostnega občutka odgovornosti, ali bo zastavljeni sistem deloval v smislu pozitivnih učinkov na  družbo kot celoto. Okoljevarstvene uredbe so praviloma napisane karseda konzervativno, kar laiki običajno zelo cenijo, saj gre za žlahtne stvari varovanja okolja in človekovega zdravja. A kot rečeno, okoljevarstvo je holistična disciplina. Na nekem specifičnem segmentu okolja se lahko tveganje zreducira skorajda na ničlo, vendar bo to skoraj zagotovo šlo na račun povečanega obremenjevanja na več drugih segmentih okolja. Ultimativni rezultat tovrstnega pristopa in miselnosti je okoljsko neučinkovito in ne-ekonomično delovanje celovitega sistema upravljanja z odpadki, kakršen pa se lahko samo-obnavlja desetletja dolgo, med drugim zato, ker je od njegovega delovanja postopoma odvisno vedno večje število ljudi, tudi samih okoljevarstvenikov. Ko je torej sistem enkrat vzpostavljen, je z resničnimi spremembami zelo težko prodreti.

* Intervju je bil prvotno objavljen v oktrobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj