Začnimo tale pogovor pri trenutno najbolj aktualni temi. La Vuelta. Pravkar si se vrnil z Španije, kjer so Primoža Rogliča tretjič zapored okronali za »španskega kralja«. Pa morda tokrat malce zamenjamo običajne vloge. Kakšni so tvoji novinarski občutki po tem novem velikem slovenskem zmagoslavju v Španiji?

Tega se ne naveličaš. Nikoli. Pa čeprav se zdaj zdi že kar samoumevno, pa še zdaleč ni. Nov podvig za slovensko kolesarstvo. Razvajajo nas. Vedno je lepo biti del tega, čeprav je obenem tudi naporno. Zdaj tudi kolesarstvo v Sloveniji zelo popularno. Zato si lahko privoščim manj napak. Pred leti ljudje še niso bili tako zelo pozorni in kolesarstva ni spremljalo toliko slovenskih gledalcev. Kar pa se Vuelte tiče. Ima svoj čar, tako kot recimo Giro d'Italia. Se mi zdi, da na ti dve tritedenski dirki pridejo tisti pravi kolesarski navdušenci, medtem ko je Tour postal velik športni dogodek. Pravi biznis.

Si vse tri Primoževe zmage v Španiji doživel v živo?

Nobene v celoti. Pri prvi sem bil tam v zadnjem tednu. Letos sem bil od nedelje do nedelje. Tako da ravno dva dni več. Lani pa tja nismo odpotovali.

V tem tednu, ko se pogovarjava, je bila tudi objavljena nova UCI lestvica najboljših kolesarjev, kjer so med prvimi desetimi kar trije Slovenci. Nekaj kar je bilo še pred leti nepredstavljivo. Kako kot novinar doživljaš ta razcvet kolesarstva pri nas?

Spomnim se, ko sem še pred nekaj leti pripravljal prispevke o slovenskih kolesarjih in smo govorili, kako lepo bi bilo, če bi kdo na dirki po Franciji bežal. Če bi se lahko uvrstil med najboljše v kakšni etapi. Kar težko si je bilo predstavljati, da bi kdo na Touru dobil etapo, da bi prišel na oder, po katerokoli izmed nagrad. Samo Simon Špilak je bil po eni izmed etap razglašen za najbolj borbenega kolesarja. Se mi zdi, da sta Tadej Valjavec in Jani Brajkovič potem nakazala pravo pot v boju za skupni seštevek. Pokazala sta, da lahko prideta med prvo deseterico. Etapne zmage pa še vedno ni bilo. Nove mejnike je premikal in še premika Primož Roglič in zdaj je celotna generacija kar neverjetna. Ta lestvica samo pokaže, kako uspešni so Slovenci skozi celotno sezono. Je nekakšna nagrada za vse skupaj. Težko se najbrž kolesar na začetku sezone odloči in reče, jaz bom pa prvi na lestvici. Raje postavi cilje, če so ti visoki in če jih uresniči, potem bo najbrž blizu. Kot novinar pa zaenkrat lahko samo uživam. To, kar so bile še nekaj let nazaj samo sanje, je zdaj res. Naj traja.

Slovenski kolesarji so si s svojimi uspehi pridobili tudi velik ugled v kolesarski karavani. A lahko nekaj podobnega rečemo tudi za slovenske novinarje? Vam je kaj lažje na velikih dirkah, imate več dostopa, boljše informacije?

Ne. Pri novinarjih ni ravno tako. V bistvu je na Touru zanimivo, kako tuji novinarji pridejo v naš "boks" (prostor, ki je dodeljen novinarju in snemalcu posamezne televizije) po informacije, spraševati po morebitnih sogovornikih iz Slovenije, pa celo prositi za intervjuje. Ponavadi smo v preteklih letih mi to počeli. Drugače pa ni lažje. Kvečjemu so še bolj pozorni nate in si lahko dovoliš še manj kakšnih tistih manjših kršitev, ki te morda pripeljejo do boljšega posnetka. Prej so nas mnogi imeli za Slovake. Ko smo se kdaj peljali mimo gledalcev, so mnogi govorili. Aha, Slovakia. Sagan. Zdaj je tega veliko manj. Ampak, sem imel pa to srečo, da sem na Touru prav zaradi take pomote prišel do zanimive zgodbe. Ko je kuharica pri Tinkoffu mislila, da smo s slovaške televizije in nas je spustila v tovornjak, kjer so pripravljali večerjo. Pa povedala vse, kaj je jede Sagan, kaj Contador ... na koncu sem na njenem urniku videl, da nas je uvrstila pod "Obisk slovaške televizije". Nekaj dobre je bilo tudi v tem, da so nas kdaj zamenjali. Zdaj se to skorajda ne zgodi več. Na koncu vseeno spoznaš, kako majhen si v primerjavi z velikimi televizijami. Če odmisliš kolesarske velesila, je na primer danska televizija na Touru imela kar 24 oseb.

Kolesarsko karavano dokaj dobro poznaš in jo mnogokrat spremljaš iz »prve vrste«. Kdo je trenutno najbolj zvezdniški kolesar?

Mislim, da sta prav Tadej Pogačar in Primož Roglič zelo veliki zvezdi. Tudi v globalnem smislu. Brez dvoma. Peter Sagan še vedno ohranja status zvezdnika. Posebno v ZDA naj bi bil zelo popularen. Je vendarle že zelo dolgo na sceni. V Kolumbiji naj bi bil razred zase v tem pogledu Rigoberto Uran. Julian Alaphilippe v Franciji ... Veliko jih je, ampak zdaj lahko tudi Slovenci govorimo, da sta Roglič in Pogačar med največjimi.

Koliko je danes kolesarstvo »čisto«? O dopingu se govori precej manj kot v preteklosti, a zagotovo se v zakulisju slišijo takšne in drugačne govorice.

Pravzaprav se mi zdi, da se vsaj med novinarji o tem veliko manj govori, kot se je v preteklosti. Seveda kdo namigne v smeri, kaj pa ti Slovenci ... ampak dlje skorajda ne gre. Vsaj ne "v živo". Družabnih omrežij sem pač ne moremo šteti, saj lahko vsak nekaj napiše pod objavami. So pa zmagovalci vedno na udaru različnih govoric, še posebej na dirki po Franciji. V preteklosti so prav kolesarski svet pretresale afere. Zdaj jih ni toliko, pa čeprav se še vedno redno izvaja kontrole. Mislim, da se je stanje zares izboljšalo.

Ker si predvsem slovenskim kolesarjem dokaj blizu, kako bi s svojimi očmi primerjal Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja? Kot kolesarja ju poznamo precej dobro, malce manj pa kot človeka. Sta si precej različna?

Ne poznam ju dovolj dobro. Konec koncev sem zgolj novinar in ju ponavadi srečujem v teh mix conah pred in po dirkah oziroma pred in po etapah. Gre za po karakteristikah za morda tudi podobna kolesarja. Oba sta pravzaprav popolna, brez nekih večjih pomanjkljivosti. Odlična na vzponih, odlična v vožnjah na čas, neverjetno eksplozivna ... Kar pa se tiče njunih značajev. Razlika je že v tem, da je med njima devet let razlike. Tudi sam se recimo ne družim prav veliko z devet let starejšimi ali mlajšimi.

Ljudje se hitro navadimo in razvadimo uspehov in že letošnja Vuelta je dala nek vtis samoumevnega. Torej slovenska zmaga, ki smo jo kar pričakovali. Imaš morda občutek, da so slovenski kolesarji v tujini še večje zvezde kot doma?

Na srečo ni nič samoumevno. Sta bili pa letošnji zmagi tako na Touru kot na Vuelti zelo prepričljivi. A vendar moraš imeti za zmago ogromno sreče, moči, močno ekipo ob sebi ... Kar se zvezdništva tiče. Mislim, da so zdaj tudi doma že velike zvezde. Sta pa Tadej in Primož zagotovo globalni zvezdi. Rogličevo zgodbo imajo radi vsi, Pogačar pa je zmagovalec dirke po Franciji. To je že dovolj. Pogačarja in Rogliča obožujejo na primer tudi Španci. Baski imajo radi kolesarje, ki neprestano napadajo in v to kategorije spada Pogačar. Rogliča obožujejo, ker je že trikrat dobil Vuelto, pa dvakrat Baskijo ...

V živo si spremljaš že vse tri velike dirke – Giro, Tour, Vuelta. Katera dirka ti je najljubša? Tebi osebno kot novinarju in po čem se razlikujejo?

Tour je največja dirka. Največ je vsega. To velja na vseh področjih. Tudi med novinarji. Če znaš tam tudi uživati, potem je to tudi lepa dirka. A dejstvo je, da gre za spektakel. Posel. Za več kot zgolj dirko. Osebno mi je najbolj všeč Giro. Je najbližji. Kolesarji se vozijo po nam najbolj poznanih vzponih, prelazih.

Številne gorske prelaze in vzpone si tudi sam prevozil Kateri ti je najlepši in kateri morda najtežji?

Pravzaprav sem redkokaterega v celoti prevozil. Pri teh zadevah gre bolj za to, da posnamemo prispevek o vzponu in ponavadi je vedno tako, da zmanjka časa, da bi ga lepo z užitkom prevozil. Vsekakor je Mont Ventoux - letos sem bil prvič na vrhu - nekaj posebnega. Zares drugačen klanec od vseh ostalih. Sredi ravnine se dviga ta vrh. V zaključku se voziš sredi ničesar in ponavadi v vetru. Pa še številne zgodbe - od epskih do tragičnih - ki so se odvijale tukaj ga naredijo še večjega. Potem pa so tu klanci, kot je Tourmalet, Galibier, po novem tudi kolesarska steza na Col de la Loze. Bolj so mi všeč ti znameniti, dolgi prelazi, ki so jih kolesarji že ob prvih izvedbah dirk morali premagovati. Zdaj iščejo nove. Ponavadi krajše, strmejše vzpone. Mortirolo, Zoncolan, Gamoniteiru ...

Si tudi v prostem času precej časa na kolesu? Cestnem ali gorskem?

Izhajam iz cestnega kolesarstva. Včasih sem bil kar veliko na kolesu, tudi potem, ko sem že prenehal z resnim kolesarstvom, tako da se mi zdi, da sem že prevozil nekje med 170 in 200 tisoč km. Zdaj pa se zares poredko še peljem. Pa tudi, če grem, je to enourna vožnja. Prav veliko več ne grem. Dovolj je. Staramo se (smeh).

Kako si sam zašel v športno novinarstvo? Kot vem si tudi sam precej časa namenil tekmovalnemu kolesarstvu.

Še sam ne vem, kako natančno. Je pa kar dolgo že od tega. Mislim, da je bilo okrog 2005. To niso bile neke otroške sanje, niti kasneje ne. Želel sem ostati tako ali drugače povezan s kolesarstvom. To je bilo vse. In zašel sem v novinarstvo. Na srečo na RTV, saj sem prepričan, da mi je bilo tukaj omogočeno, da sem lahko pripravil veliko prispevkov o kolesarstvu, tudi takrat, ko ta šport še zdaleč ni bil tako popularen kot zdaj. Ne verjamem, da bi kje drugje lahko toliko poročal o kolesarstvu.

Se spomniš svojega prvega novinarskega prispevka?

Prispevka ne. Se pa zgodbe. Ker je manjkalo novinarjev, so me poslali na dirko po Sloveniji, čeprav še ne bi smel brati prispevkov. Rekli so, da bom pač naredil vse, pa bo nekdo drugi to prebral. Potem pa je Tomaž Kovšca rekel, naj tudi preberem. In tako se je začelo. Niti ne vem, katerega leta je bilo, pa tudi prispevka si ne bi upal več pogledati :)

Je športno novinarstvo nekaj, kar se bo zagotovo nadaljevalo tudi v prihodnosti ali imaš v prihodnosti tudi kakšne drugačne cilje?

Kaj pa vem. Vsekakor je to najlepše novinarstvo. Če bom ostal v novinarstvu, potem bo to zagotovo športno. Če bi moral poročati o čemerkoli drugem - o politiki in politikih vsekakor ne - potem bi želel čimprej stran. Red tudi snemam, vedno več. Ne vem pa, kaj lahko še prinese prihodnost. Vsekakor bi kdaj v kakšni drugi vlogi želel spoznati delo v kakšni izmed največjih kolesarskih ekip. Ampak, naj bo zaenkrat novinarstvo.

Danes je zelo »moderno« kritizirati RTV Slovenijo. Sicer to velja bolj za področja, ki pokrivajo predvsem politične teme. Pa vendar, kako kot športni novinar »od daleč« spremljaš vse te napade na vašo medijsko hišo?

Ne vem, od kje nekomu veselje za kaj takega. Očitno je  to zdaj res kar popularno. Na srečo se mi ni treba ukvarjati s politiko. Najbrž ne bi zmogel. Šport je vseeno s tega vidika postranska zadeva. Nekih kritik glede našega dela pa smo tako ali drugače vajeni. Morda pa smo bili v lanski hudi krizi prav mi s prenosi dirke po Franciji - je vendarle bilo prvo veliko mednarodno tekmovanje v času koronavirusa - da smo ljudje iz Francije sporočali lepe, pozitivne novice. V športu smo na srečo bolj usmerjeni v to pozitivno plat. Če moraš kaj argumentirano kritizirati, potem pač to storiš. Argumentirano. Ampak, v športu, če se le lahko, bolj ali manj hvalimo in se veselimo pozitivnih zgodb. Na srečo.

Kot novinar moraš imeti zagotovo tudi dovolj »trdo kožo«, saj danes predvsem na socialnih omrežjih slišiš in vidiš takšne in drugačne kritike. Kako se soočaš z njimi?

Zanimivo, da jih "v živo", na ulici ali kje drugje v javnosti ne doživim. Ponavadi, ko me ljudje prepoznajo bolj ali manj pohvalijo stvari, ki jih pripravimo. Komentarjev pod objavljenimi novicami še kar precej let sploh ne berem več. Glede družabnih omrežij pa. Sem prisoten, kot novinar se mi zdi tudi prav, da sem. Da sem aktiven. Je vendarle to postal že del službe. Veliko stvari pa tudi spregledam. V času tega koronavirusa je vseeno postalo vse bolj napeto. Več sporočil dobim o tem, zakaj nekdo, nekje nosi masko, kot pa, da sem naredil kakšno napako. Najhuje je bilo po tistem intervjuju z Rogličem, ko je dan pred koncem dirke po Franciji 2018 izgubil tretje mesto. Takrat sem slišal različne stvari. Veliko novih žaljivk sem se naučil. Potem pa res ne več. Po eni strani ne razumem nekaterih, da si vzamejo čas in se še s tem ukvarjajo. Sam uživam ob ogledu športnega dogodka. Ne glede na reporterja. Če te tako zelo moti, imaš vedno izbiro. Lahko gledaš na mute.

Katere šport še »pokrivaš« kot novinar?

Zdaj je res veliko kolesarstva. Naši so uspešni, kolesarske sezone pa so zelo dolge. Poleg tega najbolj spremljam še smučarske teke, kjer je po Petri Majdič spet Slovenka med najboljšimi. Pri večjih dogodkih, grem tudi na smučarske skoke. Ponavadi pa kar vsi vse pokrijemo, če je treba. Še posebej v času olimpijskih iger. Morda se bo zdelo čudno, ampak uživam ob ogledu maratona.

Kolesarstvo se v Sloveniji vse bolj in bolj razvija tudi kot turistični produkt. Tudi Vipavska dolina sledi temu tempu razvoja. Kako sam vidiš ta razvoj turističnega kolesarstva pri nas in ali imamo dovolj urejeno kolesarsko infrastrukturo?

Nikoli ni dovolj in nikoli ne bo. Slovenija pa vsekakor lahko veliko pokaže. Le kdo se lahko s kolesom tako hitro pripelje od morja do gore, kot je Mangart? Del vse te promocije je vsekakor tudi dirka po Sloveniji in kot Primorcu mi je najbolj všeč, da je tudi Vipavska dolina poskrbela, da se je dirka vrnila v "naše" kraje. In prek teh posnetkov spoznaš, kako lepa je v resnici Slovenija. Še preden smo dirko po Sloveniji lahko prvič spremljali v živo, sem se pogovarjal z Vladimirjem Miholjevićem, ki je organiziral Tour of Croatia in je pojasnil, kako so oni dokazali vložek upravičili tako, da so vlagatelje prepričali, da na primer turist, ki pride na aktiven oddih oziroma tak, ki pride na dopust kolesariti v povprečju na dan zapravi veliko več denarja kot običajen turist. Torej se prej ali slej vložek v to poplača. Se mi zdi, da je to vnaprej nekoliko težko dokazati in s tem prepričati vlagatelje. Ampak, zdi se mi, da mnogim uspeva.

Če bi imel popolnoma prosto soboto, kam bi se v Sloveniji odpravi kolesariti?

Do prvega gostišča (smeh). Vipavsko dolino, Kras in Brda najbolj poznam. Nekje tam bi se že znašel. Med klanci pa bi izbral Predmejo. Odkar ne treniram več mi je najlepše prav to, da lahko grem, ne da bi prej vedel, kam. Tudi, ko sem imel več časa, sem skrbel samo zato, da sem bil ob določeni uri pač doma. Ko sem se želel pripraviti na Dirko okrog Slovenije sem nekega dne startal in šele po eni uri ugotovil, da imam na voljo cel dan. In tako sem se iz Ljubljane odpravil na Vršič, Mangart, potem pa še v Goriška Brda, čez Predmejo in do Ajdovščine. Nenačrtovano. Take vožnje so najboljše.

Poznaš tudi ajdovsko športno kolesarsko sceno, ki sicer temelji bolj na gorskem kolesarstvu?

Ne dovolj. Odrasel sem kot cestni kolesa. Z veseljem naredim tudi kakšen prispevek iz drugih disciplin. Ampak, ne poznam pa dovolj dobro. Sina kdaj pripeljem tudi na vašo BMX progo. Za užitek. To je pa to. Po takih poteh se pelje bolje, kot bi se jaz.

Tvoja najljubša kolesarska ekipa?

Tega pa nimam. Vse tiste, v katerih so Slovenci.

* Intervju je bil prvotno objavljen v oktobrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: David Črmelj - osebni arhiv

Deli Nazaj